Podatki, ki nam jih je posredoval Zavod RS za presaditev organov in tkiv Slovenija Transplant, kažejo, da je darovalcev v Sloveniji premalo. Za presaditev srca je čakalna doba v povprečju 170 dni, jeter 190 dni in ledvic 300 dni. Po besedah direktorice zavoda Danice Avsec moramo biti pogumni, da se odločimo za darovanje: »Sami s tem razmišljanjem, še bolj pa z odločitvami namreč odlašamo. Nekako menimo, da imamo še čas, tudi v naši kulturi se minljivost in smrt odlagata iz razmišljanja in pogovorov, kot da to ni naša stvar.«
POMEMBNO JE, DA SE POGOVARJAMO
Da je treba o tem več govoriti, meni tudi svetovalna delavka na OŠ Sveti Tomaž Nataša Šuen, ki ji je transplantacija srca rešila življenje: »Čim več ljudem želim povedati, da je pomembno, da se pogovarjamo o tem. Moji vedo, da morajo dati moje organe. Če se mi kaj zgodi, če je kaj uporabnega, vzemite ven in rešite nekomu drugemu življenje, če že jaz ne morem živeti. Premalo se o tem govori nasploh.«
PREHODILA JE LAHKO NAJVEČ 50 METROV
Začelo se je v prvem letniku srednje šole, ko so na sistematskem pregledu pri njej ugotovili neozdravljivo bolezen srca. Ko je bila stara 30 let, jo je ponoči zaradi srca doletela možganska kap in njen brat ji je rešil življenje, saj je slišal, kako je padla. Po možganski kapi je šlo samo še navzdol. »Nisem mogla normalno hoditi, da bi hodila in se zraven pogovarjala, je bilo nemogoče, 50 metrov je bilo največ, kar sem lahko prehodila. Celotna leva stran mi ni delovala dobro. Na koncu nisem mogla več niti govoriti, to pa mi zdaj gre,« je z nasmehom povedala pozitivna Nataša. Do odločitve zdravnikov, da je potrebna presaditev, so po kapi minila tri leta.
ČAKALA ZAPRTA V BOLNIŠNICI
Tistih 123 dni, ko je bila Nataša na urgentnem seznamu in je v bolnišnici čakala na novo srce, je bilo zelo težkih. V tem času ni smela zboleti, zato je bila zaprta v bolnišnici. Da je zdržala, so ji pomagali družina, medicinske sestre in tudi drugi bolniki, ki so čakali na presaditev. Največ upanja in moči ji je dajala misel, da mora zdržati, da bo videla svojega nečaka Gašperja, ki se takrat še ni rodil. »Najtežje je, da ne veš, ali boš preživel in dočakal organ, ki ti reši življenje,« je dejala Nataša in dodala: »Potrebuješ srce od človeka, ki je približno enako velik in težek kot ti, ima isto krvno skupino, in še nekaj drugih parametrov je.« Njej se je zgodil ta čudež.
Pomisleke o tem, ali darovati organe ali ne, je Nataša obrazložila z nekaj stavki. Podatki so tajno zaščiteni in posebni zdravnik ima dostop do njih šele takrat, ko ta oseba umre. Nato morajo vsaj trije različni neodvisni zdravniki potrditi smrt, da se sproži postopek darovanja. »Če si darovalec, ti ne morejo kar tako vzeti organov,« je dodala.
Z NASMEŠKOM NA OPERACIJO
Ko so jo odpeljali v operacijsko sobo, je imela nasmešek na obrazu. Vedela je, da ji bodo zamenjali srce, kar ni kar tako, a je vedela tudi, da ji bo to rešilo življenje. Komaj je čakala, da se po več mesecih končno vrne domov. Operacija je trajala šest ur in potekala brez zapletov.
Podatki zavoda Slovenija Transplant kažejo, da v Sloveniji letno izvedejo dobrih 100 presaditev organov, do konca septembra letos jih je bilo 75. Še vedno pa se soočajo z nesorazmerjem med bolnimi, ki potrebujejo zdravljenje s presaditvijo, in razpoložljivimi organi, so opozorili.
DAROVALCA NE POZNA
Ko se je Nataša zbudila po operaciji, je imela neverjetno energijo. Prve tri dni sploh ni spala in je razmišljala, kako bo lahko hodila in zraven govorila, kolesarila, vozila avto. Zdaj vse to lahko počne. Čeprav trenutno jemlje 12 zdravil dnevno, ki imajo stranske učinke, se veseli življenja. Včasih se je vznemirila za majhne stvari, zdaj se ne več. »Zame je pomembno, da se zjutraj zbudim, da vidim, da še nisem tam zgoraj nekje, da sem še tu spodaj, na svetu, da lahko hodim s svojimi nogami, da diham s svojimi pljuči, kri po žilah mi poganja zdaj moje srce, prej od nekoga drugega, ampak sem neizmerno hvaležna, da se je nekdo odločil za darovanje.« V času viroz in gripe nosi zaščitno masko, saj ima slab imunski sistem, in pazi, kaj je. Svojega darovalca Nataša ne pozna, saj so podatki zaščiteni. Lahko pa čez nekaj let svojcem umrlega, ki ji je rešil življenje, napiše pismo.
BORILA SE JE ZA DELOVNO MESTO
Po operaciji so ji zdravniki svetovali, naj ne dela več, saj je po predpisih stoodstotni invalid. Ampak Nataša se je borila za vrnitev na delovno mesto. Zdaj je zaposlena v svetovalni službi za polovični delovni čas, polovično je invalidsko upokojena.
Na vprašanje, zakaj darovati, Nataša preprosto pove: »Pa naj se sliši še tako zlajnano, a je res: zato, ker nekomu lahko rešite življenje.« V novembru bo omogočen tudi elektronski vpis v nacionalni register darovalcev organov in tkiv. Vsak bo lahko uredil, ali je oziroma ni pripravljen darovati po smrti za namene zdravljenja. Zanj so se v zavodu Slovenija Transplant odločili, saj pogosto slišijo, da birokratski postopki in za nekatere neugodni časi delovanja marsikoga odvrnejo od vpisa v register.
Naj uživamo v malenkostih, se imamo radi in cenimo tiste stvari, ki se jih ne da kupiti, nam še svetuje Nataša Šuen.
