Nismo bili pripravljeni
»Najstniki zajemajo virtualno resničnost hlastno in s polno žlico, na vprašanje, kako se učijo upravljanja pametnih naprav in številnih aplikacij, pa se pohvalijo, da so samouki. Digitalni samorastniki, kot sama imenujem naše najstnike, so se nam zgodili, ker tako starši kot učitelji nismo bili pripravljeni na to, da bo razvoj digitalne tehnologije prinesel potrebo po digitalni vzgoji. Z zamudo se lotevamo tega, kar bi morali storiti že najmanj pred šestimi leti, in ob tem ugotavljamo, da je digitalno vzgajanje najstnikov, ki so vsi že nekaj let srečni lastniki pametnih telefonov in tudi precej bolj izkušeni od nas, pravzaprav težka naloga,« je ugotavljala Barbara Kampjut, ravnateljica Osnovne šole Franceta Bevka v Ljubljani. In predlagala: »Omejevanje, filtri, določanje ur in štetje minut ni digitalna vzgoja. Otroka je treba naučiti pogumnega, a premišljenega in odgovornega vstopanja v digitalni svet. Drugi del digitalne vzgoje pa mora prevzeti šola z uvedbo predmeta, s katerim bi se lotili učenja odgovorne in varne uporabe digitalne tehnologije in aplikacij.«
S telefonom tudi na stranišče
Kampjutova je med učenci predmetne stopnje opravila raziskavo, v kateri je med drugim ugotovila, da slaba tretjina starejših osnovnošolcev po lastni oceni preživi na spletu do dve uri na dan, skoraj polovica od dve do štiri ure, 23 odstotkov pa kar od štiri do šest ur! »Pri tem pa se moramo zavedati, da je čas, ki ga preživijo z digitalno tehnologijo, v resnici še višji. Najstniki so namreč večopravilni: medtem ko pišejo nalogo ter se učijo, obenem odgovarjajo na sporočila ali objave na snapchatu, poslušajo glasbo na youtubu, preverjajo instagram ... Kar 28 odstotkov pa jih pametni telefon vedno vzame s seboj v kopalnico ali na stranišče!«
Tablico odloži, kaj pa potem?
S precejšnjo gotovostjo lahko rečemo, da otroci in mladostniki z zasloni ne bodo imeli resnih težav, če bomo z njimi razvijali pristen čustveni stik in se bodo ob nas počutili varno. Če se bomo zanje iskreno zanimali in nam ne bo škoda časa zanje, za druženje, igro, pogovor, je starše pomirila Andreja Poljanec, doktorica psihologije in soustanoviteljica Študijsko-raziskovalnega centra za družino, a je vseeno opozorila, da zgolj strogo postavljanje meja ne bo obrodilo sadov: »Otrok ta pravila celo upošteva, na primer odloži tablico, vendar ostane v sebi prazen in prezrt. Starši se z njim, njegovimi čustvi in občutki ne ukvarjajo, njegovega morebitnega dolgčasa ali nemira ne začutijo in mu ne znajo pomagati pri usmerjanju energije, misli in čustev.« In tako bo otrok spet, kakor hitro je mogoče, poiskal »zaslonsko« zaposlitev.
Žur se je šele začel
Starši bi morali danes, tako kot so nekdaj učili otroke varno prečkati cesto, te zdaj učiti tudi varno hoditi čez digitalno avtocesto, je spomnil Matej Špehar iz digitalne agencije To do. Po njegovem stvari ne moremo jemati črno-belo. Prav zaradi omrežij je danes lahko sodobna družina – čeprav je celodnevno razpeta med številne dejavnosti – nenehno v stiku. »Imam pa občutek, da bi mi ob tistih redkih trenutkih, ko družina sede skupaj h kosilu, sin na drugem koncu jedilne mize najraje poslal sporočilo, naj mu podam sol,« je opozoril. A otroci s sodobno tehnologijo dobivajo veliko novih znanj, ki niso nujno vsa slaba – po youtubu montirajo filme, se učijo kitare –, manjkajo pa jim predvsem izkušnje, da svet ni vedno lep. Zlasti v tem delu potrebujejo starševsko pomoč, tudi tako, da ti kdaj pa kdaj preverijo kakšno otrokovo elektronsko pošto ali pogovor. To samo pomeni, da sodoben svet zahteva digitalno pismenega starša. »Žur se je šele začel in najbolj bedno je, če se žura, ti pa ne veš, za kaj gre,« je ocenil Špehar.
S športom nad svet zaslonov
Po mnenju dr. Mateja Tuška s Fakultete za šport Univerze v Ljubljani se nam digitalnemu svetu ne bi bilo treba tako zlahka vdati. Tekmo med sedenjem za zasloni in gibanjem smo izgubili zato, ker nam otrok ni uspelo navdušiti za šport. Govoriti mladim, da sta gibanje in šport zdrava, je nesmiselno, saj so sami večinoma zdravi in ne vedo, kako pomembno je, da se ne zasedijo. Obenem digitalni svet prinaša takojšnje učinke zadovoljstva, pri športu pa se do zgodi z veliko napora. Zato se je po njegovem treba boriti s prevlado digitalnega sveta, ne pa se z njo sprijazniti. Otroku skušajmo že od malega šport približati skozi igro in mu biti dober vzor. Prisluhnimo mu in ga usmerimo v šport, ki ga zanima. Mnogokrat so starši odvrnili otroka od športa, ker so ga zanj izbrali po svoji meri in ne po otrokovi, se je še pridušal.
Debeli otroci eden največjih družbenih problemov
Da debelost pri otrocih pomeni enega največjih javnozdravstvenih problemov naše družbe, se je strinjal doc. dr. Primož Kotnik s Pediatrične klinike v UKC Ljubljana in opozoril, da sedeči način življenja in nezadostno gibanje zmanjšata občutljivost tkiv za inzulin, kar poveča možnost za razvoj sladkorne bolezni tipa 2, poviša raven holesterola in zniža vrednost dobrega holesterola, dvigne krvni tlak, zamasti jetra, povzroči čezmerno poraščenost pri dekletih, zmanjšuje delovanje spolnih žlez pri dečkih ... Debeli otroci pa bodo najbrž takšni še kot odrasli.
Potrebna je le ena ura gibanja na dan. »Pa tako malo bi bilo treba,« je ob tem poudarila Darja Lovšin iz Zavoda diabetes, »po smernicah Svetovne zdravstvene organizacije je za otroke in mladostnike od 5. do 17. leta potrebna le ena ura gibanja na dan, takega, da se zadihajo.« A podatki že tudi kažejo, da se je delež otrok in mladostnikov, ki so telesno dejavni vsaj eno uro na dan vse dni v tednu, s 17,6 odstotka v letu 2006 povečal na 20,3 odstotka v letu 2010.
