O zasebnem življenju in vlogah Sophie Loren je znanega veliko. Nikoli ni bila zadržana, dajala je intervjuje in uspehe delila s svojimi oboževalci. Nekaj povsem drugega pa je, če te velika diva povabi na pogovor in ti opiše vrsto manj znanih osebnih doživetij. Tak občutek dobi bralec, ki vzame v roko igralkino biografijo Včeraj, danes, jutri.
Kljub številnim priznanim ustvarjalcem iz filmskega sveta, ki so vplivali na kariero Sophie Loren, je imela odločilno vlogo njena mama Romilda Villani. Pravzaprav je s hčerkino kariero uresničila svoje sanje, da bi postala igralka. Njeni starši se niso strinjali s takšno odločitvijo, prezgodnje materinstvo in zveza s fantom iz obubožane plemiške družine, ki ni bil zrel za očetovsko vlogo, pa je dokončno preprečilo uresničitev želja.
Mama
Ko je Sofia Sciccolone, rojena leta 1934, začela odraščati v neapeljskem predmestju in se razvijati v lepotico, je mati naredila vse, da bi ji omogočila to, kar ni bilo dano njej. Spodbujala jo je, da se je udeleževala lepotnih tekmovanj, jo vodila iz Neaplja na poskusna snemanja v rimsko filmsko mesto Cinecitta in ji vzbujala samozavest. Samo materini vztrajnosti in odločnosti igralka pripisuje zasluge, da ji je uspelo v filmskem svetu.
Revščina in vojne grozote so za vedno zaznamovali dekle, ki ni tega nikoli zares pozabilo. Lakota in pomanjkanje sta bili vsakdanjost, preživeti je bilo treba bombne napade zaveznikov po kapitulaciji Italije.
Sophia Loren, takšno je postalo njeno filmsko ime, ko je že bilo mogoče slutiti, da jo čaka mednarodna uveljavitev, se je počasi prebijala do vlog. Najprej je dobila vloge statistke, nato igralke v takrat priljubljenih fotoromanih, nekakšnih stripih s fotografijami, kjer se je lahko izrazil njen posebni in ekspresivni izraz na obrazu.
Moški
Kmalu je v njeno življenje vstopil moški, kakršnega si je vedno želela. Njeno srce ga je izbralo in ob njem je ostala vse do smrti. Carlo Ponti, takrat že izkušen filmski producent, je bil 22 let starejši, bil je poročen in oče dveh sinov. A obljubila sta si, da bosta zaživela skupaj takoj, ko bo to mogoče. V Italiji je bila takrat ločitev še nekaj skoraj neizvedljivega in Pontija bi lahko obsodili bigamije. A njuna povezanost je zdržala vse preizkušnje.
Lorenova v svoji knjigi opisuje tudi strastno razmerje s Caryjem Grantom, velikim hollywoodskim zvezdnikom, ki ga je srečala, ko ji je že uspel preboj v ameriško filmsko tovarno sanj in je postala svetovno slavna. Granta je pritegnila s svojo neposrednostjo in skromnostjo in želel se je poročiti z njo, a Sophia se ni mogla sprijazniti z mislijo, da bi se preselila v tuj svet, brez njenih dragih ljudi in Neaplja, ki ga je oboževala in se vanj vračala, ko je le bilo mogoče. Izbrala je Pontija, ki ji je v obupanem rivalstvu z Grantom nekoč celo prisolil zaušnico, a takšna je bila pač strast med zaljubljencema.
Zvezde
Branje avtobiografije je prava zakladnica opisov številnih likov in ustvarjalcev, s katerimi je zvezdnica sodelovala v dolgi karieri. Med njimi so bili pred hollywoodskim obdobjem in po njem predvsem najpomembnejši italijanski filmski režiserji in igralci: De Sica, Blasetti, Anna Magnani, Marcello Mastroianni, Toto, Sordi in mnogi drugi. Podobno velja za obdobje mednarodne kariere, kjer je imela za soigralce Marlona Branda, Richarda Burtona ali Johna Wayna. Chaplin je z njo posnel svoj zadnji film Grofica iz Hongkonga.
Materinstvo
Sophia Loren razkriva tudi svoje neskončno hrepenenje po materinstvu, ki se ni zgodilo hitro in brez mučnih prizadevanj. S Pontijem sta leta 1968 dobila prvega sina Carla mlajšega in štiri leta pozneje še Edoarda. Prvi je danes uveljavljen dirigent in glasbenik, drugi filmski ustvarjalec. O obeh igralka pravi, da sta njena največja dosežka, ne glede na bogato kariero. Na stara leta se predaja vlogi babice. Živi v Švici, kjer je našla več miru, kot bi ga imela v Italiji, a se tja še vedno rada vrača, da obišče svojo sestro,
Rim in Neapelj
Za Italijane je Sophia živa legenda, čeprav z italijanskimi oblastmi ni bila vedno v dobrih odnosih. Zaradi obtožbe davčne utaje je morala za krajši čas celo v zapor. Tam je svojo bolečino opisala v dnevniku in ga zdaj vključila tudi v biografijo. Srečni konec je kljub vsemu prišel po več kot tridesetih letih, ko je vrhovno sodišče igralko razbremenilo vseh obtožb.
Biografija
Zakaj je biografijo tako prijetno brati? Morda zato, ker je videti, kot da je Sophia Loren s svojim življenjskim instinktom želela opisati le dobre stvari pri ljudeh, spomine, ki jo izpolnjujejo, in je le malo prostora namenila slabim izkušnjam. Morda je tudi to ena od modrosti, ki jih prinesejo zrela leta in zadovoljstvo po vsem, kar človek doživi, čeprav ni bilo vedno lahko.
