Slovenski raziskovalci so odkrili gen za vitkost, ki odpira nove možnosti terapije za z debelostjo povezano sladkorno bolezen. Gre za encim TST, ki je že dolgo poznan predvsem za razstrupljanje cianida. Tokrat pa so prvič pokazali, da ima tudi pomembne funkcije v metabolizmu, je pojasnil vodja raziskav Simon Horvat.
V preteklosti so se raziskovalci osredotočili predvsem na debelost. Novost raziskave pa je, da so se osredotočili na raziskovanje zdrave vitkosti, je pojasnil Horvat z ljubljanske Biotehniške fakultete in Kemijskega Inštituta. Osnova odkritja so bile genetske in molekularne analize "vitkih" in "debelih" mišjih linij, ki so bile preko 60 generacij selekcionirane na nižji oziroma višji odstotek telesnih maščob.
Zanimalo jih je, kaj je razlog, da so vitke miši tako zdrave, kljub temu, da jejo prav toliko ali več kot debele miši. Ugotovili so, da če je gen visoko izražen v maščobnem tkivu, kaže na odpornost na razvoj debelosti in na zmanjšanje učinkov diabetesa - deluje antidiabetično. Raziskovalci pa so tudi na treh populacijah ljudi iz Avstrije, Škotske in Islandije pokazali, da je raven TST povišana v maščobnem tkivu vitkih in zdravih ljudi ter znižana pri debelih in diabetičnih bolnikih.
Encim za razstrupljanje cianida
Kot je pojasnil Horvat, je bila aktivnost encima, ki ga danes imenujejo TST (tiosulfat-sulfur-transferaza), opisana že leta 1945, doslej pa je bil poznan predvsem za razstrupljanje cianida. Imajo ga vsi ljudje, vendar se pri nekaterih izraža bolje kot pri drugim, obstaja pa možnost, da ga povišamo s preprosto soljo, je pojasnil Horvat.
Zdravniki namreč za akutno zastrupitev s cianidom že dolgo uporabljajo sol - tiosulfat, ki skupaj z encimom TST raztrupi cianid. Znanstveniki pričujoče študije so prišli na idejo, da bi morda dodajanje te soli diabetičnim in debelim mišim tudi stimuliralo gen TST in s tem ugodne metabolne učinke, kar se je v poskusu tudi potrdilo.
Farmakološko bi bilo tako mogoče razviti bolj tarčne ter bolj učinkovite učinkovine tako, da bi povišali količino proteina v maščevju in s tem izboljšali metabolno zdravje maščevja in mišic, ki bi sprejemale več sladkorja ter znižale sladkor v krvi, je pojasnil Horvat.
Kot je povedal predstojnik Kliničnega oddelka za endokrinologijo, diabetes in bolezni presnove na Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana Tadej Battelino, so na kliniki s Horvatom že dlje časa povezani v skupen raziskovalni projekt. V drugi fazi pa so prijavili evropski projekt Artemida, katerega del so translacijske raziskave, ki bodo omogočile prenos bazičnih raziskav v klinično medicino.
Potrebne bodo tudi klinične raziskave, ki bodo pokazale učinkovitost, predvsem pa varnost te potencialne metode, je pojasnil Battelino. Ker je sladkorna bolezen tipa dva zelo kompleksna, po njegovem mnenju ne bo čudežnega zdravila, ki bi vse težave odpravil naenkrat. Bi pa dokazan učinek encima prinesel pomemben dodatek v mozaiku skupne obravnave izrazite debelosti in metaboličenga sindroma in sladkorne bolezni tipa dva. Razviti zdravilo, ki ima dovoljeno za uporabo na ljudeh, lahko sicer traja od pet do deset let, je še dodal.
Nove možnosti terapij
Raziskovalci pričakujejo, da bo v prihodnje z iskanjem učinkovitejših farmakoloških učinkovin ali uporabo sodobne sintezne biologije možno razviti komplementarne terapije za z debelostjo povezano sladkorno bolezen. Pomembna lastnost tovrstnih zdravil bi bilo njihovo delovanje preko maščobnega tkiva, zaradi česar bi bile bolj varne. Zdravila, ki so trenutno dostopna, namreč v glavnem delujejo preko centralnega živčevja v možganih. Pri tem se pojavljajo različni stranski učinki, saj delovanja možganov še ne razumemo dobro, je še pojasnil Horvat.
V raziskavi, ki je bila 6. junija objavljena v prvi reviji na področju eksperimentalne medicine Nature Medicine so poleg Horvata sodelovali tudi raziskovalci s škotske Univerze v Edinburgu. Z ljubljanske univerze sta na raziskavi sodelovala tudi Jasmina Beltram, ki je prispevala pomembne rezultate genetskega kartiranja, in Gregor Gorjanc s statistično in bioinformatično analizo.
