Biti babica ali dedek je dobro za naše zdravje, ugotavljajo ameriški geriatri z Univerze Saint Louis. Težko si slabe volje v družbi majhnih otrok, ki znajo s svojimi podvigi razvedriti vsakogar. Korist druženja pa je obojestranska, saj so starejši lahko malčkom zgled in vir modrosti, ki jih v sodobnem svetu morda izgubljamo.
Veliko je dejavnosti, ki jih lahko »stari« starši in malčki počnejo skupaj, od igre do skupnega dremuckanja. To jih ne le povezuje, ampak jih medsebojno osrečuje in krepi.
Gibalne igre. Ko mora nekdo otroku pokazati, kako se igra ristanc ali kakšna druga igra, ko poriva gugalnico ali ko se poda z malčkom na potem in raziskovanje – je to v bistvu oblika vadbe. Že vadba pa, kot vemo, pomembno prispeva k zdravju, telesnemu in duševnemu. Če smo v dobri telesni pripravljenosti, se zmanjša nevarnost oslabelosti in padcev. Da ne govorimo o izboljšanju razpoloženja na splošno in o dolgoročnem vplivu celo na boljše delovanje možganov.
Kuhanje. Zakaj pa ne? Kdo boljše kuha kot babica in kdo je boljši pomočnik kot njen mali vnuk ali vnukinja, ki pririne stol k pultu in se veseli vsake pomembne naloge. Vsipanje, mešanje, vlivanje, pokušanje, polno novih spretnosti in odgovornosti. Babica pa s tem vadi svoje finomotorične sposobnosti in razdaja svoje kuharske skrivnosti, kar je svojevrstna vadba spomina (saj le redko pokuka v kakšen recept ali navodila). Če kuhamo sami zase, to zagotovo ni kakšen poseben užitek, v družbi najmlajših pa je doživetje daleč od nekdanje rutine kuhanja zgolj za potešitev lakote lačnih družinskih članov.
Miselne igre. V sestavljanki lahko mladi in starejši združijo moči ter prebijejo lepe skupne urice v druženju in pogovoru o zanimivih stvareh. Poleg tega pa lahko mlade nadobudneže naučijo še kakšne igre iz kart ali šah. Po drugi strani, zakaj se ne bi dedek ali babica z vnukom pomerila v kakšni računalniški igri ali na igralni konzoli. Morebitni strah pred sodobno tehnologijo hitro izpuhti, ko spoznajo, kako zabavno je to. Hkrati je to za starejše celo prav dobra vadba za možgane.
Vedno se kaj dogaja. Če je na obisku otrok, če smo v pričakovanju obiska ali ko podoživljamo skupne trenutke, čas hitreje mine, lažje pozabimo na morebitne zdravstvene skrbi, ki nas pestijo, celo kronična bolečina se včasih malce umakne drugemu dogajanju.
Otrok se tudi hitro naveliča, in če ga želimo pritegniti, si moramo ves čas izmišljati nove in nove dogodivščine. Enkrat mu beremo pravljico, drugič z njim zaplešemo ob glasbi ali pa se igramo kaj drugega. Biti moramo iznajdljivi in se prilagajati okoliščinam, ker ne gre vedno vse po načrtih. Prav to pa so spretnosti, ki starejšim rade malce pešajo, vnuki pa jih pomagajo okrepiti. V družbi otrok smo torej vedno v pogonu. Res je, včasih je utrujajoče, ampak je zagotovo boljše od možnosti, da bi bili vse preveč sami.
Počitek. In še eno dobro stran imajo majhni otroci. Potrebujejo tudi kar nekaj počitka in spanca. V njihovi družbi lahko tako vendarle najdemo nekaj trenutkov za počitek. Poleg tega imamo kot stari starši še eno ugodnost. Otroci niso naša nenehna skrb, ampak enkrat odidejo tudi domov.
Objavljeno v prilogi revije Ženska, Vitalnio in varni v poznih letih
Igra nas ohranja mlade
Korist druženja starih staršev z vnuki je obojestranska.