Hospic je hiša, kamor smo tistega dne po naključju (ki to ni) prišli na obisk. Duhovni oskrbnik čakajočih na poslednji dih, pater Silvo Šinkovec, me je povabil, da prisluhnem zgodbi zanimive gostje. Šestindevetdeset let ima gospa Helena, ki se še vedno spominja dne, ko so jo Nemci iztrgali iz varnega zavetja poljske vasice, kjer se je rodila, in odpeljali na prisilno delo v Nemčijo. Spregovorila je s poslednjimi močmi. Vsako človeško življenje mora na poti bivanja kaj skriti. To teži dušo, ko se poslavlja. Če kdaj, je tedaj priložnost za resnico. Da lahko pride na dan, pomaga multidisciplinarni strokovni tim, ljudje, ki so srce hiše Ljubhospica in ki verjamejo, da je človek najboljše zdravilo za človeka. Smrt ni poraz medicine, temveč naravni del življenja.
Stacionarni hospici so prav tako pomembni kot porodnišnice. Kot ob rojstvu potrebujemo roke, ki nas bodo sprejele v svoje naročje, tako ob smrti potrebujemo roke, ki blažijo bolečino, lajšajo simptome, s stiskom odženejo strah pred osamelostjo in ohranijo naše dostojanstvo do konca, ko nam z ljubeznijo zaprejo trudne oči.
Na obisk v hišo poslednjih dni sva šla torej s patrom Silvom Šinkovcem. Nedavno je dobil uradno pooblastilo štirih dostojanstvenikov različnih veroizpovedi, ti so se v en glas strinjali, da lahko umirajočim različnih religij omogoči povezavo z duhovno oskrbo. Vrata nama je odprl Peter. Njegove oči so bile tako jasne in žive, ponižne in dobronamerne, da sem se zdrznila. Ritem, ki ga živi hiša, je drugačen od onega, ki ga živimo zunaj, in to je bilo prvo, kar sem zaznala. Počasni gibi, počasen korak, počasnejše govorjenje, a nič tarnanja, negativizma, črnogledosti. Oblečena sem bila v črna oblačila, a sem to opazila šele, ko sem bila v tistih svetlih prostorih, ob pisanem pohištvu, ob ljudeh, ki ne nosijo črnine, še vrečke za smeti ne smejo biti črne. Vsi, ki sem jih srečala, so imeli neki poseben, svetel, drugačen pogled. Čas zaznavajo drugače. Delajo namreč z ljudmi, ki so jim šteti dnevi.
Povprečen čas, ki ga človek preživi v hiši LjubHospica, je 17 dni. In vse te dni osebje, ki se srečuje z umirajočim, ne čaka na poslednji trenutek, ampak ta jasno odmerjeni čas, ko medicina ne more več pomagati, ko so bolnišnice nemočne in brez odgovorov, porabijo, da prisluhnejo odhajajočemu. Ponudijo mu roke, svoje naročje, in če umirajoči noče jesti, ga ne posiljujejo s hrano za vsako ceno. Ker vedo, da se ljubezen skriva drugje kot le v ponujanju hrane. Ohranjajo dostojanstvo človeka do zadnje minute. Odprli so nam vrata ne le v hišo LjubHospica. Odprli so nam vrata svojih src.
Če želite pomagati, lahko donirate:
LjubHospic
Komenskega ulica 11
SI–1001 Ljubljana
IBAN: SI56 1910 0001 1315 977
BIC: SZKBSI2X
Nedavni stik s smrtjo
Pred enim letom sem se sama srečala z možnostjo lastnega odhoda. Tri noči sem preživela v sobi za intenzivno nego. Že prvo noč sta odšli dve moji sosedi. Prva je samo nehala dihati in sem njeno smrt prespala, ob drugi pa sem se zbudila in sem jo ob zadnjih izdihih držala za roko. Ko je odšla, sem se znašla v mehkem mehurčku nečesa neopisljivega. Pred odhodom na drugi svet se je gospa visoke starosti sama pri sebi pogovarjala s sorodniki. Jim na glas odpuščala in jih prosila, naj ji odpustijo, če ga je kje pobiksala. Potem je rekla: »Zdaj je pa kon'c. Zdaj je pa res kon'c.« Dvakrat je malo močneje izdihnila in odšla.
Pomislila sem, kako lepo bi bilo, da bi tisti, s katerimi se je namišljeno pogovarjala, lahko bili ob njej. Najbrž bi koristilo predvsem njim, saj bodo preživeli morali z morebiti nerešenimi konflikti z umrlim živeti naprej. Naslednje jutro sta prišli k umrli njeni hčerki. Povedala sem jima, da sem bila z njuno mamo, ko je odhajala, pa sta le hladnosrčno rekli, da je gotovo mislila, da sta ob njej onidve. Mogoče sta si to želeli, pa nista doživeli. Prav tako ne časa takoj po njeni smrti, ki sem ga bila deležna do tistega trenutka prestrašena jaz. A strah za moje življenje je v tistem mehurju miru izginil. Prav tako naslednji dan moje podkožne krvave pikice, ki so nastale zaradi minimalnega števila trombocitov v krvi. Čudež minevanja in ene poslednjih priložnosti za resnico me je privlačil od nekdaj, zato sem bila toliko bolj vesela povabila dušebrižnika Silva, da ga lahko spremljam pri njegovem poslanstvu ter prisluhnem zgodbam tistih, ki pomagajo oditi, in tistim, ki odhajajo. Kaj se jim mota po glavi tik pred?
Gospa iz sobe številka 2
V hiši LjubHospica je 12 postelj. Dvanajst sob. V katerih diši. Pogled gospe Helene v njenih zadnjih dnevih je pogled na zelenje. Najprej sem jo držala za roko. Da sva se povezali brez besed. Zraven je bil pater Silvo. Začeli smo z njeno primarno družino, rojstvom februarja daljnega leta 1920 na Poljskem, in že kmalu smo bili pri letu 1939. Vojna. Pozivi hišam, da dajo enega družinskega člana. »Najprej so pozvali enkrat, pa se mama ni odzvala. Kako naj se mati odreče lastnemu otroku? Potem so pozvali drugič, se spet ni odzvala, tretjič so prišli nemški vojaki in me odpeljali. Mama si je pulila lase. Dala mi je zadnji kolač kruha. Vzela sem nekaj oblek in šla na tovornjak. Kam me peljejo, nisem vedela.« Peljali so jo v Nemčijo, v deželo Schleswig Holstein, na kmetijo k nemškemu veleposestniku za deklo.
Ni bila edina, bila pa je edina ženska. Tam so bili trije Belgijci, en Francoz, pet Rusov in dva Slovenca. In ona se je zagledala prav v Slovenca. Povedala je, da je bil tak umirjen fant. Ljubezen ji je pomagala, da je preživela. »Če nismo delali, kar so rekli, so nas tepli.« S Slovencem Alojzom sta skrivala ljubezen do konca vojne, ko sta se poročila. To je bil njun najlepši dan. Spomnila se je slavnostnega kosila, nato pa samo zaprla oči in se spominjala sama. Tako sem si domišljala. Po vojni sta živela v prekmurski vasi Grad. Bila je branjevka vse življenje, čeprav je kot deklica želela postati baletka, a ni videla ene baletne predstave. Življenje je trpljenje, je rekla, a je vedno upala, da bo bolje. Grozote vojne so pustile posledice, ni mogla več verjeti, da je lahko življenje tudi lepo, čeprav so bili trenutki sreče. Največje je doživljala ob rojstvu svojih treh otrok. Poštenost je vrednota, ki je nikoli ni zavrgla in nehala verjeti vanjo, pa čeprav se kratkoročno ni vedno obrestovalo. Ni pa nehala verjeti, da se enkrat bo. In vztrajnost, je rekla. Nikoli ni nehala verjeti tudi v božjo pomoč. Rožni venec jo je spremljal vse življenje.
O čem razmišljate zdaj, kaj se vam plete po mislih, sem jo vprašala. »O smrti. Rada bi lepo umrla,« je rekla. »Kaj pa bo po smrti, koga se veselite?« me je zanimalo. Zdela se mi je pomirjena s sabo, čakajoča na poslednji dih. Sprijaznjena z vsem, s svojim življenjem, ki se izteka. Mogoče je to tisto darilo, ki ga prejmeš na koncu, če si vse življenje pošten. Da lahko mirno odideš. Spokoj na obrazu. Sprijaznjenje. Mir. »Večnega življenja se veselim. Z možem, ki me čaka.« Veliko je pretrpela, je povedala, a angeli in Jezus, ki jo čakajo zdaj, so bili vedno na njeni strani, pa je šlo lažje, tudi kadar je bilo najhuje. Utrujena je bila. Težko je govorila. Globlje je vdihnila in izdihnila ter prosila za malo vode. Gospa Helena je odhajala. Pomirjena z življenjem na Zemlji. Vsi nimajo te sreče. Odnosi z bližnjimi na koncu poti so lahko zelo zapleteni, toda prav tu se začne vloga socialne delavke, psihologa, dušebrižnika, zdravnice, negovalke, gospodinje, farmacevta in številnih prostovoljcev. Da odprejo prostor za priložnost, da se konflikt reši.
Hiša LjubHospica je namenjena bolnikom z napredovano neozdravljivo boleznijo ob koncu življenja. Za tiste, ki v domačem okolju nimajo ustreznih bivalnih razmer, katerih svojci so odsotni, prezaposleni ali preutrujeni in potrebujejo čas za počitek. Ko so v hudi bolezni vse možnosti zdravljenja izčrpane, lahko svojci pokličejo v hišo LjubHospica in potem se komisija hiše na podlagi vse dokumentacije ter vseh izbranih informacij odloči o sprejemu.
Ekipa, ki skupaj diha
Pater Silvo lahko poleg katoliške izvaja civilno/laično duhovno oporo v najširšem, nereligioznem smislu. Po izobrazbi je psiholog, dela tudi doktorat iz psihologije in smo ga v naši reviji že predstavili. Duhovno oskrbo v hiši koordinira tako, da glede na potrebe posameznika oziroma njegovo veroizpoved tudi pokliče primernega dostojanstvenika. Če je nekdo, denimo, musliman, ne bo izvajal obredov v skladu z islamom, ampak bo v dogovoru z uporabnikom hiše poklical imama. »Zaveza k duhovni oskrbi je omogočila prav te povezave – da imamo sogovornika v teh verskih skupnostih in lahko usklajeno skrbimo za duhovne potrebe posameznika,« nam je povedal Peter Jenko, tisti postavni fant, ki nam je odprl vrata. In nam kar takoj, že v veži, vzbudil občutek, kot da se poznamo od nekdaj.
»Tu niso v osredju želje, ampak potrebe,« je bil prvi stavek, ki se je zasidral vame, in že takoj tudi drugi, da ni bistvena rutina, temveč obredi. In tretji, da je v hiši največja vrednota čas. Čas, ki teče drugače. Kakšen privilegij, da se tako mlad človek že zaveda teh modrosti, kako izpolnjeno bo lahko preživel svoj čas in mu ne bo treba čakati na zadnje ure, sem pomislila. Svojo resnico bo prav zaradi dela z umirajočimi lahko živel že desetletja prej. Kakšna milost. No, to je bil Peter, ki je pred štirimi leti začel kot prostovoljec.
Potem sem spoznala Matejo, gospodinjo, ki je pripravljala čemaževo juho in pekla kruh, ob njej je bila Almira, snažilka, še eno mlado prijetno dekle, ki z veseljem opravlja svoje delo. V hiši namreč diši. Po življenju in ne po smrti, kot bi kdo napak pomislil. Ni tistega vonja, ki smo ga vajeni iz domov upokojencev, ali bolnišničnega vonja, kot radi rečemo. Potem so me povabili v sobo, kjer si osebje dnevno izmenjuje izkušnje o bolnikih. Kako jim skrbno lajšati simptome. Izmenjajo si informacije o počutju bolnikov, željah, kako je z domačimi, ali morebiti oni potrebujejo pogovor, oporo, priložnost za izpoved več let zatajenih čustev. Tu se ustvari prostor, da se zaključijo tudi vse življenje nerešeni odnosi. Predvsem pa, kot smo že rekli, se tu ustavi čas. »Ljudje živimo, kot da bomo živeli 300 let, a ta čas spolzi in uide,« je med drugim povedala Tatjana Fink, direktorica, ki dnevno kot v nekakšnem krogu zaupanja sočutno prisluhne vsej ekipi (zdravnici, socialni delavki, negovalki, medicinski sestri, gospodinji) in je tisti vezni del, ki med bolnike in zaposlene vnaša občutek varnosti. Čeprav ni samoumeven. Hišo hospica so pred časom zaprli, a so jo lahko s pomočjo donacij Lekarne Ljubljana ponovno odprli. Toda statusno vprašanje hiše LjubHospica še vedno ni rešeno, s tem pa tudi ne financiranje takega programa. Oskrba v hiši je popolnoma brezplačna, ker verjamejo v to, da dostojen zaključek življenja ne bi smel biti privilegij, temveč pravica za vsakega.
Hiša LjubHospica je še vedno edini stacionarni hospic v Sloveniji, ki ponuja 24-urno celostno paliativno oskrbo neozdravljivo bolnim z napredovalo boleznijo ob koncu življenja z namestitvami. Pristop hospica je celosten, kar pomeni, da človeka spoštuje kot celoto telesa, medčloveškihi odnosov, čustev in duha (celota fizičnega, socialnega, emocionalnega in duhovnega). »Celostno razumevanje človeka nam omogoča, da spoštujemo človeško dostojanstvo do konca. Človeka srečamo in podpremo v njegovih potrebah. Skrbimo za tiste nevidne bolnike, pri katerih se je zdravljenje zaključilo, potrebno pa je sočutno blaženje motečih simptomov.«
Sobe so enoposteljne, saj je umiranje več kot samo medicinski proces. Je proces poslavljanja, zaključevanja odnosov, zato gre pravzaprav tudi za družinske sobe, v katerih lahko svojci prespijo. V hiši je družinsko ozračje. Tudi domače živali so po predhodnem dogovoru dobrodošle, saj verjamemo, da so člani družin, in naši uporabniki imajo pravico, da se od njih poslovijo. Med sodelavci ni klasične hierarhije, ampak timski odnos.
