Na vprašanji, kakšen je njen odnos do te opojne zeli in ali bi jo priporočila tudi drugim težkim bolnikom (boleha za multiplo sklerozo), se samo zgovorno nasmehne: »Zeleno, ki te ljubim zeleno!« Izid knjige je razumljivo sprožil izjemno zanimanje javnosti, odzivi pa so večinoma nadvse pozitivni. »Gospa Barbara, moj globok poklon – v nobeni bolezni ni romantike in vi to poveste tako, kot je!« jih je strnila bralka na enem izmed spletnih forumov.
Barbara, bralcem svoje avtobiografije si zaupala, da je nisi napisala zato, ker bi imela svoje življenje za ekstra zanimivo, temveč da bi se lahko s pisanjem spominjala dni, ko je bilo to življenje še brez temnih lis. Torej preden je padla, kot si zapisala, božja klofuta, preden te je zverižila zahrbtna bolezen. Kako bi tisto Barbaro pred ultimativno klofuto opisala v nekaj stavkih?
Hm, zahtevno vprašanje. Poskusiva takole: luštna, vedra, duhovita, zanimiva, lahkotna, neproblematična … Ampak resnično ne vem, kaj bi s tem opisom. Takih in podobnih besed bi lahko našla še in še.
Če zapreš oči, si lahko za hip predstavljaš, kakšna bi bila Barbara danes, če ne bi zbolela?
Za to ni treba zapirati oči. Vem, kaj sem želela postati. V dneh, ko sem bila še zdrava, sem zelo veliko šivala – predvsem srajce za moža. Če bi mi bila usoda bolj naklonjena, bi lahko to znanje še poglobila in razvila do točke, ko bi ustvarila svojo lastno znamko mode za moške. Šivati sicer ne morem več in tudi pisati ne – okej, lahko še tipkam z levico, no, pravzaprav težko. Ampak to, kakšna bi bila danes, so zgolj bedna ugibanja. Morda bi imela svoj bend, morda bi bila simultana prevajalka, morda bi, bi, bi ... Besedico »bi« resnično sovražim.
Zakaj?
Ker nič ne pomeni in nikamor ne vodi. Če povem po pravici, me ti in podobni opisi prav nič ne osrečujejo, temveč me deprimirajo in se jim izogibam. Ker ne morem šivati, sem svoje talente pač razvila čisto drugače. Postala sem pesnica in pisateljica, in to mi čisto zadošča.
Razumem, kaj praviš. Nekaj strani po tem, ko si zapisala, da avtobiografijo kuješ zato, da se lahko spominjaš preteklosti, si priznala: »Ugotovila sem, da mi preteklost lomi srce, ne pa moje današnje stanje. Stalno jo vlečem iz spomina in jo prav sadistično primerjam s sedanjostjo. To so najhujši zlomi.« Na prvi pogled se zdi, da gre za dve protislovni občutji. A vsakomur, ki je trpel, je jasno, da sploh ne gre nujno za protislovje.
Drži, to so zaj***ni procesi, ki se dogajajo v mislih vsakogar, ki je pahnjen v dolgo in tako rekoč neprekinjeno stanje trpljenja. Prav gotovo ne gre za nobena protislovja. Življenje nas vrže v neko situacijo, na nas pa je, da splavamo in živimo dalje. In točno to zdaj počnem: živim dalje. Sicer slabše, ampak gre. Temu, da s telesom ne morem nič zahtevnejšega, sem se prilagodila tako, da mi duh šprica na vse konce in kraje. Izdala sem erotični roman, tri pesniške zbirke in avtobiografijo, pa še nimam zadosti. Na mizi je še nov erotični roman, ki prav zdaj išče založnika.
Že pred časom si odkrila, da lahko svoja čustva izpoveš samo z erotiko. Drugače te skoraj vedno hitro zanese v hladno faktografijo. Pa si kdaj razmišljala, zakaj? Zakaj šele erotika odklene čustva v tebi? Kadar pišeš o njej, praviš, ne poznaš nobenih meja in nobenih pomislekov – samo čisti užitek te je.
Erotika je najlepša reč, ki nam jo je podarilo življenje. Je nepogrešljiva začimba, ki je lahko po potrebi tako šokantna kot nežna. Živim tako, da je ne izgubim – da mi je ne zmanjka, da se nikdar ne počutim tako kot pečenka, ki so jo po pomoti cukrali namesto solili. Tudi v trenutkih, ko erotični žar samo še žije, ne neham. Ne žalujem, da je minilo razkošje v travi, bogastvo v roži, ampak pišem dalje. Ravno zdaj, v pomladnih dneh, sta mi na vrtu spodbodla domišljijo dva prebivalca. Prva je sinica, drugi je deževnik. Poimenovala sem ju Mici in Gerhard. Se pa razumeta, vam povem! Njune igrice za zdaj še ljubosumno skrivam. Vsak od njiju ima povsem človeške lastnosti, vsak po svoje sta pokvarjena, še posebej Mici.
Sta nemara prav onadva junaka prej omenjenega novega erotičnega romana?
Ne, moj novi erotični roman je pravzaprav erotična detektivka. Ker se slabo spoznam na policijske izraze in tehnike zasliševanja, mi je roman pomagala pravilno usmeriti zasebna detektivka Bernarda Škrabar, ki sodi med najboljše zasebne detektive na svetu.
V Prvem polčasu si nenavadno iskreno spregovorila tudi o odnosu s svojim možem (Magnificom). Veliko si povedala tako o prepirih kot o grenkobi, ki se dejansko vleče desetletja. Obenem pa si tudi povedala, da ti je še vedno najbolje, kadar sta skupaj. Takrat najbolj uživaš, duhovno dihaš in se zabavaš – ker znata vse te reči res dobro početi skupaj. Praviš, da si še vedno zatreskana vanj. Imaš za to kak recept?
Nimam, dr. Öetker je tukaj zamočil. Je pa res, da sem v daljnih spominih našla nekaj, kar bi bilo lahko podobno receptu – pravzaprav je to dobesedno bil recept. Kot devetnajstletnica sem si ga napisala na listek in ga shranila v kuharsko knjigo mojstra Ivačiča. Ker sem knjigo veliko uporabljala, se je listek neprestano izgubljal. Prestavila sem si ga v spalnico, potem v dnevno sobo, na koncu v svojo sobico. Včasih je z mano odšel tudi na dopust. Vem, da je bil to res imeniten recept, a si ga žal nisem zapomnila. No ja, nič hudega: če je deloval zame, ne pomeni nujno, da bi deloval tudi za koga drugega. Vsakemu od vas predlagam, da si ga sestavite sami. Uporabite vso svojo domišljijo in nagajivost, vse skupaj pa vseeno razredčite z ravno prav vode, da okus ne bo premočen.
Napisala si, da je nagajanje bistvo tvojega življenja, saj druge zabave nimaš. Komu najraje nagajaš?
Možu, sinu, mami, knjižničarju, davčnemu uslužbencu, mesarju, sosedu – čisto čisto najraje pa mislim, da vseeno sebi.
Napisala si: »Sem golmanka, ki ves čas brani prislužene bulije na življenjskem žensko-moškem derbiju.« Če si ti golmanka, kaj je v tej igri Robert?
Robert je selektor.
Se glede svoje žilavosti pri borbi z boleznijo zgleduješ tudi po svojem dedku Francetu, ki je, potem ko so ga osvobodili iz Dachaua, prišel peš nazaj domov na Ig? In si vmes nekje na poti nekako prisvojil tudi bicikel in šivalni stroj singer?
Takšne žilavosti si ne upam prisvajati. Je pa prav gotovo čudovita. Ampak zanimivo naključje je to, da mi je mama ravno danes rekla, da to drži: namreč da sem žilava po njeni strani, torej vse do starega ata Franceta. Ampak žilavost se mi ne zdi preveč seksi lastnost.
Zakaj ne? Meni se lahko zdi izjemno seksi.
Je le temelj za dosego ciljev. Ključno je, da si izbiraš prave cilje. Naj ponazorim. Pri ljudeh, ki radi kadijo opojne substance, sem večkrat videla, da si džojnte zvijajo v papirčke. Ti papirčki so se mi zdeli zelo seksi in sem si zaželela, da bi imela tudi sama papirčke, potiskane z mojimi pesmimi. Žilava, kot sem, sem vprašala Ziggija (proizvajalec cigaretnih papirčkov, op. a.), ali ali jih natisne. Privolil je in mi natisnil papirčke v roza barvi, s sedmimi pesmimi v enem paketu. Žilavost sama na sebi ni seksi – medtem ko ti papirčki so, in to zelo!
Če se še malo spominjava skupaj: lahko poveš kaj več o nekih čisto drugih, neskončno vedrejših časih, ko sta imela z Robertom na bregu Kolpe kafič v preprosti prikolici? Baje se je imenoval Caffé Robinson.
To je vse res. A to je že takooooo daleč. Raje se spominjam današnjih dni in svojega življenja v njih. Lahko bi rekla, da nisem ne nezadovoljna ne srečna. Moji družini in mojim asistentom se lahko zahvalim, da lahko v življenju še karkoli naredim. Asistenti me kopajo, hranijo, vodijo po pomembnih dogodkih, me razumejo in z mano pišejo. Mož mi plačuje to asistenco, ki mi jo nudi tudi društvo YHD.
Tudi o tem si spregovorila v svoji hvalevredno iskreni knjigi. Izvrstna poanta je bila tista, da bi morali namesto krajev, ki imajo urejen dostop za hendikepirane, posebej označevati tiste, ki ga nimajo. Tako, kot je zdaj, ta znak prav res uporabljamo, kot praviš, za 'alibi za utemeljitev norme nedostopnosti'. Imam prav, ko se mi zdi, da se je o teh rečeh včasih več govorilo kot danes? In da te to najbrž moti?
Kako je bilo včasih, ne vem, ker še nisem bila invalid. Danes me samo tu in tam zmoti kakšna napaka. Na primer vstop v Festivalno dvorano, ki ni prilagojen in me morajo zato nesti po stopnicah. Motijo me tudi asfaltirane poti, ki jih mirno pustijo razpokane od drevesnih korenin. Kadar vozim čez te razpoke, me vsakič dodobra preruka na vozičku. Motijo me tudi previsoki robniki na pločnikih. V pravi demokratični družbi bi bilo to seveda urejeno, a pri nas ni. Tako se mi porajajo dvomi o demokraciji, ki je v resnici ni oziroma ji nismo dorasli. Skratka najbolje bi bilo, če bi imela drobno napravico na prsih, jo sprožila in rekla: »Beam me up Scotty, torej prežarči me nazaj na vesoljsko ladjo Enterprise, Scotty!« A tako je to samo v nadaljevanki Zvezdne steze. Sem velika oboževalka znanstvene fantastike.
Jaz tudi! V srednji šoli sem bral samo to.
Lepo. Dovoliva si torej upati, da iz vseh teh čudovitih zgodb vseeno kdaj iznajdemo tudi kaj resničnega.
Kaj najbolj pomaga, kadar te zalije obup?
Ne vem, v resnici se mi to še ni zgodilo. Obupu se dnevno izogibam – po vseh ovinkih, policah, spustih in dvigih. S tem zna biti ogromno dela, priznam. Tako da me izogibanje čez dan utrudi do te mere, da zaspim kot otrok. Velikokrat mi pomaga pogled na moje delo, ki ga hranim v sobici rdeče-belo-plave barve, barve Titove zastave. In knjigice so krasne. Moj prvi erotični roman Čudoviti klon je v barvah čigumija. Potem stoji tam bela pesniška zbirka Prej Potem, moja druga pesniška zbirka žafranje barve Granit Žafran, in še tretja, roza pesniška zbirka Eksplicitne ter avtobiografija dimasto modre barve Prvi polčas. Ta pogled je tako lep, da me vedno znova umiri in uspava. Najbolj pa me umiri in ljubezensko uspava pogled na delo mojega moža in sina, ki se posveča videoprodukciji.
Izjemno močno doživetje je bilo zate, ko si se odpravila na regresijo v pretekla življenja. Si v tem procesu odkrila kaj, kar ti je pomagalo osmisliti tvoj sedanji položaj?
Hm, tega niti ne bi mogla trditi … Je bilo pa vseeno izjemno doživetje. Morda bo najbolje, da ga kar čim konkretneje opišem. Bosa hodim skozi loč, in ko pogledam dol po stegnih, s ponosom opazim, da so zagorela, mišičasta in spretna. Potem se razgledam po pokrajini okrog sebe, ki je zelen gozd. Skozi veje uzrem jelena, in ko me terapevtka vpraša, zakaj je tisti jelen tam, se zavem, da sem sama tam zato, ker moram jelena ubiti.
Torej si se znašla v vlogi lovca?
Tako je, z lokom in puščico v roki. In ko jelena s puščico ustrelim – z lahkoto bi znala opisati, iz kakšnih peres je bila sestavljena in kakšen zvok je spustila med švistenjem skozi zrak! – me preplavi izjemno veselje. »Zakaj si tako vesela?« me je vprašala terapevtka. In sem ji odgovorila, da zato, ker bom zdaj postala vodja plemena. In sem se zavedela, da sem bila del plemena, kjer so se vodje ves čas izmenjavali – vsak je lahko postal vodja, celo otrok. Krmilo je pač vedno znova prevzel tisti član, ki je tisti dan naredil največ za pleme. In me je spreletelo: kakšno pleme, kakšna družba, kakšna svoboda! Verjetno je bilo to še pred Rimom, zelo možno, da celo pred Grčijo – preden je družba stopila na krvavo pot pohlepa po dobičku. In tako mi zdaj v spominu še vedno odzvanja pogled na moja zagorela stegna. To je tisto, kar si še vedno želim. Kdo ve, mogoče se mi pa kdaj uspe prežarčiti v tako družbo in dobiti nazaj tista čudovita stegna.
Pa kot okorela fena zaključiva z znanstvenofantastično noto. V knjigi si kar nekajkrat omenila zgodbo Crip utopija, v kateri se da glavni junak zamrzniti in v tem hladnem stanju čaka prihodnost, ki bo do hendikepiranih ljudi prijaznejša. Če bi bila to zate uresničljiva možnost, bi razmišljala o tem?
Ne bi, ker me rado zebe. Poleg tega za kaj takega preprosto ne bi imela časa, saj imam še tako veliko postoriti. Škoda bi se mi zdelo preživeti ostanek življenja kot ledena kocka. Tako hudo mi vendarle ni.
