Mit številka ena: Revma je rezervirana za starejšo populacijo.
Daleč od resnice. Resna revmatična bolezen se lahko začne že v ranem otroštvu ali mladosti. Govorimo o vnetnih revmatičnih boleznih, kot je juvenilni kronični artritis. Še več, že pri nekaj mesecev starem otroku lahko zdravniki opazijo znake kronične bolezni, a so takšne bolezni bolj redke. Zaradi revmatične bolezni, ki jo ima mati, je otrok že v maternici lahko resno ogrožen. Zato nekatere bolnice z znano revmatično boleznijo med nosečnostjo še posebej pozorno spremljajo in jih po potrebi tudi zdravijo. Sicer pa za osteoartrozo, ki je zelo razširjena in zaradi katere je verjetno prišlo do tega mita, zbolevajo nekoliko starejši ljudje. Pred 25. letom je zelo redka, po 50. letu pa se z njo spopada že od 50 do 80 odstotkov ljudi. V starostni skupini od 42. do 50. leta zboli za osteoartrozo kar tretjina žensk.
Mit številka 2: Z revmo je treba potrpeti, še nihče je ni pozdravil.
Pozdravil sicer ne, obvladoval pa zelo dobro. Revma ni bolezen kot angina, ko vzamemo antibiotik in se v nekaj dneh pozdravimo. Gre za bolezni, ki jih zdravimo več let, in večina vnetnih bolezni je kroničnih. Podobno kot astma. Zdravila so se izkazala za zelo učinkovita, saj lahko bolniki v veliki večini ob doslednem zdravljenju živijo, z nekaterimi omejitvami, skoraj povsem normalno življenje.
Mit številka 3: Malo me pač boli tu in tam, a od revme ni še nihče umrl.
Žal je resnica včasih tragična. Nekatere nezdravljene vnetne revmatične bolezni pripeljejo do smrti v zelo kratkem času, npr. Wegenerjeva granulomatoza. V enem letu za to boleznijo, če ni zdravljena, umre 80 odstotkov bolnikov, saj vodi do organskih odpovedi ledvic, pljuč itd. Najmlajši bolniki so celo najstniki.
Mit številka 4: Revmo lahko napovemo.
Revmatično obolenje je zelo težko napovedati. V pripravi so genske tipizacije, na podlagi katerih bodo specialisti, revmatologi, lahko izluščili ljudi, ki so bolj nagnjeni k tem boleznim. Jasno pa je, da so nekatere revmatične bolezni bolj pogojene s spolom, ženske so tukaj izrazito na slabšem, saj so nekatere bolezni pri njih desetkrat pogostejše kot pri moških. Dejavniki tveganja so še starost, nekatere bolezni so vezane na rodno obdobje, druge na višjo starost, ozreti se velja tudi na družinsko anamnezo, čeprav revmatologi vedno znova poudarjajo, da revmatična obolenja niso dedna. Govorimo lahko le o nekoliko večji nagnjenosti k bolezni, če zanjo boleha kateri od staršev.
Mit številka 5: Revmo povzroča sedenje na mrzlih tleh.
To pa je šele prava zmota. Revmatične bolezni so posledica različnih, predvsem vnetnih in tudi degenerativnih ter drugih procesov v telesu. Revmatičnih bolezni še zdaleč ne povzroča sedenje na hladnih tleh ali izpostavljanje mrzli vodi ali mrazu ali prepihu.
Mit številka 6: Revma nima nič opraviti z zdravim življenjskim slogom.
Dokazi so, da bolezen poslabšata kajenje in čezmerno uživanje kofeina. Gibanje je vsekakor zelo priporočljivo za ohranjanje zdravih sklepov, ki jih držijo skupaj mišice in oporna tkiva. Če so mišice močne in če so redno razgibane, je tveganje za nastanek osteoartroze občutno manjše. Dobrodošle so tudi vaje za hrbtenico. A govorimo o zmerni telesni dejavnosti, vrhunski športi so prej škodljivi.
Mit številka 7: Vsako trganje, bolečina v sklepih je že revma.
Revma je tipična kronična bolezen, kar pomeni, da morate imeti po diagnostičnih kriterijih določeno obliko bolečin najmanj tri mesece, vsak dan. Mnogo ljudi ima občasno vnete sklepe, ker so ti preobremenjeni. To ne pomeni nujno bolezni, temveč kvečjemu neprimerno obutev ali pretiravanje s športom. A če je oteklina dobro vidna, če je otekel predel mehak, elastičen oziroma je zraven prisotna bolečina, ki je intenzivnejša v mirovanju, če se navedenemu priključi jutranja okorelost, ki čez dan nekoliko izzveni, je to že znak, da gre lahko za vnetje v sklepu kot posledico revmatične bolezni. Še zlasti je obisk pri zdravniku potreben, če se naštetim znakom pridružijo velika utrujenost, hujšanje, kožni spuščaj in povišana telesna temperatura.
Mit številka 8: Biološka zdravila niso kdo ve kako učinkovita.
Velika zmota. Biološka zdravila pomenijo občuten napredek pri zdravljenju, čeprav so potrebe še vedno večje od zmožnosti. Izbiranje bolnikov, ki jim zavarovalnica odobri zdravljenje, je zelo natančno in pregledno, ob čemer vštejejo v ozir tako zgodovino zdravljenja kot bolnikovo starost. Pri nas se revmatologi zavzemajo, da bi merila za izbor pacientov še omilili in se tako približali zahodni Evropi, kjer že dve neučinkoviti temeljni zdravili upravičita zdravljenje z biološkimi zdravili.
Mit številka 9: Revmo lahko zdravi le specialist, revmatolog.
Za osteoartrozo zboli do 80 odstotkov prebivalcev, starih nad 50 let. Že zaradi tega te bolezni ne morejo zdraviti revmatologi, ki jih pri nas še vedno primanjkuje in pri katerih je čakalna doba še vedno predolga, tja do pol leta pri najhujših revmatičnih obolenjih. Gre za bolezen, ki jo lahko večina bolnikov zdravi na ravni družinskega zdravnika. O revmatičnih boleznih pa je treba dobro izobraziti tudi laike. Zato so strokovnjaki že pred leti napisali odlično knjigo Kako živeti z revmatizmom.
Mit številka 10: Na spletu ni dobrih informacij o revmi
Prav nasprotno. Slovenski revmatologi se lahko pohvalijo z izjemno bogato spletno stranjo www.revma.net. Na voljo pa je celo forum o revmi, kjer zdravniki sproti pregledujejo vprašanja bralcev in odgovarjajo na najpogosteje zastavljena.
