Daniel E. Lieberman je eden najbolj znanih antropologov na svetu in profesor na Harvardu, kjer poučuje človeško evolucijsko biologijo in biološke znanosti. Predmet njegovih raziskav je človeško telo in njegovo delovanje, pri preučevanju pa izhaja iz tako imenovane evolucijske perspektive, saj trdi, da v biologiji, če ne upoštevamo silnic evolucije, ni skoraj nič logično in smiselno. Pri svojih raziskavah se osredotoča na nenavadno anatomijo človeške glave, gibanje človeškega telesa in evolucijo teka.
Lieberman je do danes objavil že več kot sto člankov v pomembnih znanstvenih revijah, poleg tega je do zdaj napisal dve samostojni knjižni deli Evolucija človeške glave (2011) in Zgodba človeškega telesa. Je tudi dobitnik številnih nagrad in priznanj.
V Zgodbi človeškega telesa, prelomnem delu, ki je mešanica znanstvenega in poučnega pristopa, nam Daniel E. Lieberman poda jasen in izzivalen evolucijski pregled razvoja človeškega telesa do danes in tudi vizijo njegove prihodnosti. Rdeča nit knjige so glavne evolucijske spremembe, ki jim je bilo človeško telo podvrženo v preteklosti, in njihova povezava s sodobnim načinom življenja.
Lieberman v središče svojega obsežnega, strokovnega, a zavzetemu bralcu umljivega dela postavi glavne transformacije, ki so pripomogle k adaptacijam telesa na prvotni in zdajšnji človekov način življenja, od hoje po dveh nogah, prek prehranjevalnih navad, do kulturnih sprememb, ki so močno vplivale tudi na delovanje in uporabljanje človeškega telesa – na primer kmetovanje in industrijska revolucija.
Avtor o človekovem telesu govori s simpatijo, hkrati pa nas ves čas preseneča s svojimi ugotovitvami, kot je denimo paradoks, da so spremembe življenjskega stila od kamene dobe do današnjih časov sicer pripeljale do daljše življenjske dobe, hkrati pa se je zaradi tega zelo povečalo tudi število kroničnih sodobnih bolezni, ki so nastale kot posledica novih okoliščin, na katere naše telo ni bilo prilagojeno. Opozarja, da se marsikatere od kroničnih bolezni stopnjujejo zato, ker se posvečamo le zdravljenju simptomov, ne pa odstranitvi prvotnega vzroka za bolezen.
