Načelno večina ljudi seveda nima nič proti vetrnim elektrarnam, saj so prijazne do okolja in izkoriščajo naravno energijo. Toda če jih postaviš tik nad domove ljudi, kot se to dogaja pri nas, nastane problem, saj je njihov hrup zelo moteč in pri dolgotrajni izpostavljenosti tudi za zdravje škodljiv. Slovenija je po vsej verjetnosti edina država, kjer jih lahko zaradi neurejene zakonodaje postavljajo kar povprek oziroma tam, kjer ustreza investitorju in državi, le ogroženih prebivalcev nihče nič ne vpraša. Pri nas naj bi varna razdalja med vetrnico in bivališčem znašala le 800 metrov, čeprav je v zdravstveni stroki na splošno sprejeto, da je razdaljo možno določiti šele, ko imamo dovolj podatkov o nivoju jakosti hrupa ter o znanih učinkih na zdravje in počutje ljudi. Če teh podatkov nimamo, strokovnjaki predlagajo razdaljo dveh kilometrov.
V Senožeških brdih ne moremo spati!
Prebivalci Senožeč so v pismu ministru Omerzelu februarja letos zapisali: »Že ko se je projekt snoval in pripravljal, nas kot prve sosede ni nihče vprašal, kaj menimo o postavitvi, še manj potem, ko je bila vetrnica postavljena. Celo obljubljali so, da bo popolnoma nemoteča. Meritve, ki so bile narejene, so zelo površne oziroma so rezultati napisani in navedeni tako, da ustrezajo pogojem za obratovanje. V nočnem času, ko je tišina, meritev niso izvedli, temveč le prepisali dnevno izmerjene rezultate. Te meritve so trajale le dobro uro. Počutimo se zavedene in izigrane, saj obljube investitorjev nikakor ne držijo. Ko so vremenski pogoji za delovanje vetrnice ugodni, človek težko normalno funkcionira. Ponoči, ko bi potreboval mir in tišino, da se naspi in odpočije za naslednji delovni dan, je to žal nemogoče. Če nam že uspe nekako zaspati, nas zbudi sredi noči in od spanja se lahko poslovimo. Kako je drugi dan, pa si lahko predstavljate – kot po prekrokani noči. In to je dan na dan, noč za nočjo.«
Dejstvo pa je tudi, da bodo težave prebivalcev še večje, saj kot kaže, nič več ne more ustaviti gradnje naslednjih več deset vetrnic v Senožeških brdih.
Povsod čim dlje, pri nas preblizu
Medtem ko na Danskem, Nizozemskem, v Belgiji, ZDA in drugih državah zaradi zdravstvenih težav prebivalstva in posledičnih odškodninskih tožb ter zahtevkov za odstranitev vetrne elektrarne že umikajo čim dlje stran, zagotovo vsaj 2000 m od bivališč, je pri nas trend ravno nasproten, saj je dovoljena razdalja samo 800 metrov stran od hiš.
O vplivih navadnega oziroma slišnega hrupa na naše zdravje medicina veliko ve in vsem je jasno, da je lahko moteč, neprijeten in nezdrav, obstajajo pa tudi zakonske omejitve, ki so v pristojnosti ministrstva za kmetijstvo. A vetrne elektrarne proizvajajo tudi nizkofrekvenčni in infrazvočni hrup, o katerih sumijo, da sta škodljiva, čeprav ju ne slišimo. Infrazvok je zaradi dolge valovne dolžine neobčutljiv za talne ovire in se zaradi njih ne duši kot slišni zvok, nizkofrekvenčni zvok pa se v okolju manj absorbira in potuje dlje kot zvok običajnega slišnega spektra, zato ga je v mirnih nočeh možno slišati tudi več kilometrov daleč. Nekatere raziskave tudi kažejo, da nizkofrekvenčni zvok, ki ga ponavadi zaznavamo kot nekakšno brnenje, vstopa v domove skozi zidove, po zraku in celo po zemlji. Ker počasneje slabi, vpliva na naše počutje tudi v veliki oddaljenosti. Vendar pa zakonodaje, ki bi urejala nizkofrekvenčni in infrazvočni hrup, v Sloveniji nimamo.
Varna je šele oddaljenost dva kilometra!
Prav zaradi neurejene zakonodaje pri nas lahko postavijo vetrnico v neposredno bližino bivališč. Doc. dr. Sonja Jeram z Nacionalnega inštituta za javno zdravje, ki se s hrupom in njegovimi vplivi ukvarja od leta 2008, meni, da 800 metrov oddaljenosti ni nujno dovolj za preprečitev negativnih učinkov. Razdalja je odvisna od lastnosti elektrarne, od okolja, v katerem je postavljena, in od učinkov, ki jih hrup povzroča.
V stroki je na splošno sprejeto, da varna razdalja znaša najmanj dva kilometra, če ni podatkov, ki bi omogočili oceno tveganja. »Trdnih dokazov o negativnih učinkih na zdravje in počutje res ni, je pa dovolj zbranih rezultatov, ki narekujejo previdnost in potrebo po natančni proučitvi tega problema.
V zadnjem času vidimo, da se vetrne elektrarne v tujini postavljajo na morje, stran od bivališč, saj so učinki vendarle nekoliko večji, kot so najprej predvidevali. Znane so študije, ki kažejo na to, da so ljudje zaradi vetrnih elektrarn vznemirjeni in da je moten njihov spanec v nočnem času. Žal gre za manj obsežne študije, na podlagi katerih še ne moremo z dovolj veliko gotovostjo postaviti enotnih mejnih vrednosti.«
Nasprotujoča si mnenja o hrupu
A slabo počutje prebivalcev, ki so obsojeni na bivanje v bližini vetrnic, ni nikakršna izmišljotina ali morda prevelika občutljivost. V strokovnem jeziku temu rečejo negativen odnos do vira hrupa, je pojasnila Sonja Jeram: »Nizke frekvence zvoka lahko nekateri celo slišijo ali jih zaznavajo kot neprijeten občutek. Ideja o 'občutenju' hrupa na ravneh pod pragom sluha je predmet obsežnih razprav in soočanja nasprotujočih si mnenj. Nekateri menijo, da česar ne slišimo, na nas nima vpliva. Drugi pa odgovore na mehanizem delovanja nizkofrekvenčnega hrupa iščejo z raziskavami fizioloških sprememb v notranjem ušesu in organu ravnotežja. Pojasnila lahko dajo le kakovostne znanstvene študije.«
Dokazano ali ne, dejstvo je, da so prebivalci območij z vetrnimi elektrarnami obsojeni na moteč hrup ter da številni poročajo o zdravstvenih težavah in motnjah. Najpogosteje omenjeni simptomi zaradi izpostavljenosti nizkofrekvenčnemu hrupu vetrnih turbin so, po besedah Jeramove, šumenje in bolečine v ušesih, vrtoglavica, glavobol, vznemirjenost, razdražljivost, jeza, utrujenost, izguba motivacije, težave s spominom in koncentracijo ter motnje spanja.
