Ocena lastne vrednosti
Zdrav občutek lastne vrednosti je notranja izkušnja lastne dragocenosti in vrednosti, za katerega so večinoma odgovorni starši v našem otroštvu. Manjvredni se počutijo tisti, ki so jih starši tako vzgajali s stalno kritiko ali pa so jih celo zapustili. V resnici pa nam za lastno vrednost ni treba ničesar narediti, vredni smo kot bitja, natančno takšni, kot smo. Zaradi svojega videza in zaradi svojih vrlin nismo vredni nič več in nič manj kot drugi in zaradi svojih telesnih pomanjkljivosti oziroma šibkih osebnostnih lastnosti ravno tako ne. Če imamo dober občutek lastne vrednosti, vemo, da smo pomembni, dragoceni in vredni, tudi če smo predebeli, če ni vsak las na svojem mestu in se nam na bradi bohoti mozolj, tudi če nas šef nadere in celo če nas zapusti partner. Občutek o lastni dragocenosti nas ne zapusti, niti če smo brez denarja in brez službe in če ugotovimo, da nas najboljša prijateljica opravlja ali žali. V teh primerih sicer začutimo krivdo, jezo, žalost, strah in bolečino, naš občutek lastne vrednosti pa ostane nedotaknjen. Odvisni od popolnosti ali bolje soodvisni ljudje, ki gradijo odnos do sebe prek mnenja drugih, pa se vedno počutijo manjvredni.
Dobro je vedeti!
Naša vrhunska terapevtka za zdravljenje nekemičnih odvisnosti Sanja Rozman nas nagovarja, da je treba vsako nekemično obliko zasvojenosti vzeti zelo resno. Tako tudi zasvojenost z odnosi, kadar 'ljubimo preveč' in skušamo za vsako ceno spremeniti partnerja, zasvojenost z delom ali pač zasvojenost s hrano, ki imajo vse skupno značilnost – težnjo po popolnosti ob sočasnem izgubljanju samega sebe. Večina zasvojenosti, zlati nekemičnih, se namreč pojavlja v kombinacijah. Tvorijo nekakšne slapove, kjer prvi le malce razrahlja voljo, naslednji zadene že razrahljan jez in skozi luknjico v oviri najde pot silna energija za jezom ter poplavi vse naokoli. »Kadar se pri zdravljenju zgodi ponovitev ali recidiv, poskušamo rekonstruirati potek, da bi se naslednjič zasvojeni lahko pravočasno ustavil. Tako mi zasvojeni zelo pogosto razlagajo, da so najprej en teden delali kot norci, da bi ujeli rok, potem pa so bili utrujeni, neprespani in so se počutili upravičene, da gredo po zaključku dela s sodelavci na pivo. To se je lahko končalo s polnim recidivom alkoholizma, seksualne zasvojenosti in sploh vsega, kar je bilo potlačeno znotraj. Začelo pa se je s pretiravanjem pri delu,« piše v svoji zadnji knjižni uspešnici Umirjenost Sanja Rozman.
Družba je zelo pomembna
Ženske, ki trpijo za motnjami hranjena, so mnogokrat videti tako 'popolne', da je kar težko verjeti: so izjemno nadarjene na številnih področjih, so odlične študentke, plesalke, glasbenice, tekačice in še kaj, da bi jih le okolica prepoznala in jim podelila priznanje, tako da jim vsaj za kratek čas lahko odleže: »Dobra sem! Zaslužim si svoje mesto pod soncem.« Tudi zelo natančno načrtovani dnevi oziroma rigidnost pomagajo dekletu do občutka varnosti. Zelo pomembna skupina vzrokov za težnjo po perfekcionizmu pa so tudi socio-kulturni, kar pomeni stigmatizacija debelosti pri ženskah in glorifikacija suhosti, pri moških pa stigmatizacija debelosti in glorifikacija mišičastega telesa, k čemur mediji, po mnenju naših vrhunskih strokovnjakov, ogromno pripomorejo.
Bigoreksija in ortoreksija
Bigoreksija oziroma pretirano pridobivanje mišic, v 99 odstotkih primerov moška motnja hranjenja, se začne med 15. in 25. letom, neredko po tem, ko je fant že utrpel anoreksijo. Zanimivo je, da je za bolezen najprej obveljal izraz obrnjena anoreksija, kajti trpeči fant se v ogledalu, čeprav ima ustrezno telesno težo in veliko mišic, vidi kot zelo suhljat, brez najmanjše mišice, medtem ko se izjemno suhljat fant ali dekle z anoreksijo v ogledalu vidita kot pravcata debeluha. Zavedati se moramo, da največji problem bigoreksije sploh ni pretirana vadba z utežmi, pač pa huda zloraba anabolnih steroidov, ki škodujejo vsem organom v telesu in celo povzročajo impotenco. Težko si predstavljamo, v kakšno stisko pahne bolezen moškega na pragu življenja, ko s šibko samopodobo trči še ob problem motnje erekcije. Pika na i vse škode sredstev za pridobivanje mišic pa je depresija. Vse našteto fante razmeroma hitro pripravi do zdravljenja, vendar erektilna disfunkcija kar pogosto ostane.
To pa ni biološko neoporečno
Pod ortoreksijo, najnovejšo motnja hranjenja, razumemo odvisnost od zdrave, biološko neoporečne hrane, ki večinoma doleti ženske med 18. in 30. letom. Prav je, da smo pri jedi nekoliko izbirčni, vendar pa se pri nekaterih ženskah analiziranje izvora hrane in dodatkov prelevi v pravo obsedenost. Ljudje berejo nalepke in preučujejo sestavine ter črtajo hrano z vsemi mogočimi dodatki, tako da je nabor še dovoljenih živil na koncu izjemno skromen. Zadnja faza ortoreksije je videti kot anoreksija. Ženske in moški so izrazito podhranjeni, čemur sledi še depresija in osamitev. Le kako se bo trpeči družil s prijatelji, ki spravijo po grlu vse mogoče, če sam je le solato z lastnega vrta? Tudi ortoreksija pogosto sledi kakšni drugi motnji hranjenja.
Kako pomagati?
Vsak moški, ki kleše svoje telo v fitnes centru, in vsaka ženska, ki skrbno šteje E-je na predelanih živilih, še ni bolna, kot tudi ne moremo vsaki suhljati in do zadnje potankosti urejeni ženski kar tako pripisati anoreksije. A če smo pozornejši, lahko v ozadju vseh motenj hranjenja opazimo nenaden socialen umik oziroma druženje s povsem drugimi ljudmi, močno spremenjene prehranjevalne vzorce, spalne navade in vedenjske vzorce. Kako pristopiti, če prijateljica pred našimi očmi hira oziroma fant na skrivaj je anabolne steroide? Sadove obrodi neskončna potrpežljivost in vedno novi, ljubeči poskusi iskanja bližine, ob čemer nam bo morda odleglo v zavedanju, da so za osebo z motnjo hranjenja značilni tudi 'medeni tedni'. To pomeni, da je sprva bolezenska korist večja od bolezenske škode. Dekle oziroma fant na račun kakšne pohvale okolice postajata vznesena, ker se je njuno življenje vendarle spremenilo v njunih očeh na bolje. Dekle je morda, zaradi večje samozavesti, pridobilo fanta, mladeniča je sodelavka končno pohvalila, kako mišičast je. Vsemu temu sledi ponos, evforija. Šele ko postaja bolezenska škoda večja od koristi, ko se pojavijo telesni zapleti in depresija, se bosta prijatelj oziroma prijateljica začela strinjati, da potrebujeta pomoč.
Zdravljenja se je treba lotiti celovito, s pomočjo veščega psihoterapevta. Nobene odvisnosti namreč ni mogoče rešiti s pomočjo močne volje ali z zatiskanjem oči pred lepoticami na naslovnicah, s štetjem kalorij in telesno dejavnostjo. Opraviti imamo, kakor ugotavlja Sanja Rozman, s pomanjkanjem zaupanja, zanemarjanjem, pomanjkanjem ljubezni, spolno zlorabo, telesnim in psihičnim nasiljem, neizraženim besom, žalostjo, diskriminacijo, zaščito pred bolečino. Ljudje zlorabljajo sami sebe s perfekcionizmom, ker ne vedo, da si tega ne zaslužijo, saj so bili zlorabljeni že davno in skušajo to potlačiti, pri ozaveščanju in odpravljanju tega pa jim lahko pomaga le strokovnjak.
