Danes je hvaležen, da se je tako zgodilo, saj se je njegovo življenje povsem spremenilo: začel je zdravo živeti, uspešno rešuje konflikte, prepričan, da so prav ti povzročili njegovo bolezen, pred tednom dni pa se mu je izpolnila še najbolj goreča želja – postal je očka. Boris, ki je pred dvema letoma, tudi z našo pomočjo, iskal sredstva za zdravljenje z »novo germansko medicino«, danes še bolj verjame, da bo njegov možganski tumor sčasoma izginil.
Ker mu klasična medicina ni mogla pomagati, je začel spraševati, brati in iskati načine, kako bi si pomagal sam. Njegova motivacija je bila toliko večja, ker so mu vsi najbližji, z ženo na čelu, stali ob strani. Njegovo življenje je dobilo povsem druge razsežnosti in se še spreminja. Najprej je z jedilnika črtal vsa živila, ki bi lahko hranila tumor – sladkorje, slabe maščobe, meso. Na njegovem krožniku sta danes biološko pridelana sadje in zelenjava, največja težava je le, da sta ponavadi precej dražja, pravi. Nekaj si z ženo Polono na domači kmetiji pridelata sama. Občasno se odloči tudi za post, da si dodatno prečisti telo. Vsaka pregreha se takoj odrazi na njegovem počutju, pravi.
Pomemben mejnik v njegovem zdravljenju je bila odločitev za terapije biološke nove germanske medicine, s katero si je svak njegovega sodelavca pozdravil tumor, prav tako v glavi. Ker pa so stroški za vožnje, terapije in zdravila presegali njegove zmožnosti, je pred dvema letoma prosil za donacije. Poleg sorodnikov, znancev in naših bralcev so mu na pomoč priskočili v društvu Zadnje upanje. Stroški so danes sicer že zdavnaj presegli zbrana sredstva, a ko mu zmanjka, mu vedno kdo priskoči na pomoč. Tolikokrat je že obiskal dr. Sašo Tesića (diplomiranega zdravnika uradne in tradicionalne medicine ter zdravnika biološke medicine) v Zagrebu, kjer ima svoje prostore, da sta zgradila že prav prijateljski odnos. Ob prvem srečanju mu je doktor razložil, da se vse dogaja v psihi. »Ta nova medicina temelji na povezavi psihe, možganov in organov. Za diagnozo je treba obvezno prinesti CT-sliko možganov. Utemeljitelj in izumitelj nove germanske medicine je nemški zdravnik dr. Hamer,« nam je Boris razložil, ko ga je novinarska kolegica na Koroškem obiskala prvič.
Dr. Tesić mu je razložil, da bo potek njegovega zdravljenja odvisen predvsem od njega samega in od njegove pripravljenosti. Takoj ko je izvedel za diagnozo, se je njegov tumor še malce povečal. To naj bi bila posledica njegovega velikega strahu, da ne bo imel potomstva, ker bo morda prej zapustil ta svet. Temu se je pridružil še strah, da bo zaradi bolezni ostal sam. Poleg tega mu je srce vedno začelo pospešeno biti ob diagnozah zdravnikov klasične medicine, zaradi česar je potem imel več epileptičnih napadov. Vse to naj bi zaviralo napredek v njegovem zdravljenju. K sreči pa se stanje ni slabšalo.
Z meditacijo preprečuje epileptične napade
Dr. Tesić ga vnaprej pripravi na to, kaj bodo zdravniki uradne medicine rekli, in mu razloži, kaj neko stanje pomeni, tako da si tega ne žene več tako k srcu, kot si je prej. Obenem meditira po metodi P.E.C.A. Alenke Rupert Arune, o kateri smo pred leti že pisali. Z ženo Polono, ki ga največkrat pelje na terapije v Zagreb, saj sam zaradi epileptičnih napadov avta ne vozi, sta redna obiskovalca njenih meditacij. »Z Arunino pomočjo sem se recimo naučil, kako s koncentracijo preprečiti epileptični napad – tu in tam mi res uspe – ali pa vsaj zmanjšati bolečine.« Meditacije so tako Borisu kot njegovi ženi pomagale do zaupanja, da bo vse v redu, da bo vse, kot mora biti. Ko pa ju je še zdravnica, ki jo Boris zelo ceni, »prebudila« z besedami, da je treba živeti za danes in naj živita brez omejitev, lahko bi nas, recimo, že jutri povozil avto, sta opravila z vsemi pomisleki.
Ni jima bilo treba prav dolgo čakati na novico, da bosta postala starša. Vmes sta stopila tudi pred oltar. »Poroka mi je vlila dodatno samozaupanje in občutek varnosti,« pravi. Nekaj mesecev kasneje so se začele v njegovih možganih dogajati spremembe, ki naj bi po besedah doktorja Tesića pomenile začetek razpada tumorja.
Največja sreča
A koliko časa bo še potrebnega za to, ne ve nihče. »Bolezen me je naučila potrpežljivosti in koncentracije,« razmišlja Boris. Ni pomembno, koliko časa traja, da ozdraviš, pomembno je, da si potem zdrav, pravi. Bolezen ga je tudi naučila, da si je treba vzeti čas zase, za družino – prej je zelo veliko delal –, spoznal je tudi, kako pomembno je zdravo prehranjevanje, in, seveda, da se ne splača vznemirjati za majhne stvari. Med meditacijo, ki je sedaj del njegovega življenja, dobiva številne ideje. Ena od njih je internetni portal, ki ga trenutno ustvarja (po poklicu je namreč računalnikar). To bo vir koristnih informacij za ljudi – od tega, na koga se lahko obrnejo ob različnih boleznih, do nasvetov in informacij o zdravi prehrani, na njem bo tudi forum, na katerem se bodo lahko povezovali ljudje s podobnimi težavami in si izmenjevali izkušnje. »Videl sem, kako zelo je to pomembno in koristno! Dr. Tesić namreč občasno organizira srečanja tistih, ki bolezni še prebolevajo, in tistih, ki so že ozdraveli.«
Njegova največja motivacija za ozdravitev pa je seveda njegov sin. »Pravijo, da je zelo brcal, ko se je rodil, in da bo gotovo nogometaš.« To pravijo tudi zato, ker je Boris velik nogometni navdušenec. Dokler ni zbolel, je bil nogometni vratar. »Ko se bom pozdravil, bova lahko skupaj brcala žogo. Komaj čakam!« ne more skrivati navdušenja. Kaj je torej v življenju lahko še večja spodbuda? Srečno, Boris!
