Dvaindvajsetletna Neža* iz Gorenjske ima za seboj težke preizkušnje: potem ko jo je mamina smrt pahnila sprva v samopoškodovanje in celo poskus samomora, nato pa še v anoreksijo, ji je uspelo zbrati moči in se postaviti na noge – danes končuje študij prava, po njeni zgodbi pa so posneli tudi kratek film Hočem živeti, ki je v začetku novembra do zadnjega sedeža napolnil dvorano Kina Šiška.
»Jaz sem bila kriva. Vedela sem, da ima slabo srce, pa sem se kljub temu kregala z njo. Jaz sem jo ubila,« razkriva Neža občutke, ki so jo navdajali, ko je nekega jutra vstopila v mamino sobo in odkrila, da je mama umrla. Očeta ni nikoli poznala, zato sta skrbništvo prevzela njena brat in sestra, ki pa sta imela svoji družini. »Ostala sem sama,« pravi. Takrat je bila stara komaj petnajst let.
Samopoškodbe in samomor
»Bila sem precej nepriljubljena,« se spominja svojega položaja v prvem letniku gimnazije. Večinoma se je držala zase, le včasih je, na koncu z živci, razkrila svojo stisko s čustvenimi izbruhi. »Takrat so mi rekli, da sem psihopat, da sem retardirana. Verjetno so imeli prav,« se spominja. Ko se je prvič porezala, je spoznala, da telesna bolečina odpravi notranje trpljenje. »Tistih nekaj trenutkov sem bila srečna. Življenje je bilo lepo. Zato sem šla naslednji dan v trgovino. Kupila sem si britvice in se ponovno porezala,« pove. Roke, prepredene z neštetimi brazgotinami, izdajajo, koliko je bilo trenutkov, kadar ji je bilo hudo ali kadar je storila kaj, za kar je menila, da je napaka. »Po naravi sem perfekcionistka. Vse mora biti v najlepšem redu. Če sem se skregala s prijateljico, sem se morala porezati. Če sem dobila slabo oceno, sem se morala porezati. Če je bila številka na tehtnici prevelika, sem se morala porezati. Vsaki napaki mora slediti kazen,« razlaga. Rezanje je postalo dnevna rutina. Nekje v tistem času je poskusila narediti samomor.
Na psihiatriji
Reševanje Nežinega življenja je bilo skoraj filmsko. Poklicala je sestro, kar je bila, meni, najnižja točka njenega življenja. Odpeljali so jo v bolnišnico, pozneje pa v Begunje na psihiatrijo. Na zunaj je upoštevala navodila zdravnikov in sledila delovni terapiji: »Vsak dan je bil skoraj enak kakor prejšnji. Jaz pa sem mislila samo na to, da bi se porezala.« Šele nasvet psihologinje, kako naj se spopade s težavami, jo je odvrnil od tega, da bi se znova poškodovala. »Ko je prišel čas, da bi morala iti domov, sploh nisem hotela iti,« se spominja. V šolo si ni več želela: bila je drugačna od sošolcev, ki so jo spraševali neumnosti, kot je ta, ali so imeli v bolnišnici oblazinjene stene. Vključila se je v program Projektnega učenja za mlajše odrasle. »PUM je bila šola za življenje, mentorice so mi dale moč, dale so mi upanje,« pohvali izkušnjo, po zaslugi katere je končala šolanje in se vpisala na pravno fakulteto. A še prej jo je čakala še ena težka preizkušnja.
Anoreksija za ples
Od nekdaj je rada plesala in kmalu po tem, ko je prišla iz bolnišnice, se je lotila plesa. A zaradi tablet je bila brez ravnotežja, gibčnost je izginila, ker tako dolgo ni vadila. »Počutila sem se nesposobno. Kot debela prasica,« se spominja. Odločila se je, da bo shujšala. »Vitkost je v svetu plesa pogosto pogoj, da spadaš zraven. In jaz sem hotela spadati zraven. Zato sem začela hujšati. Hrana je bila moja največja sovražnica. Strašansko sem se je bala,« se spominja poletja, med katerim je izgubila osem kilogramov. Zaradi prenizke telesne teže so jo izključili iz plesne šole. Pristala je v bolnišnici, na infuziji. »Sestre so se zgražale nad menoj, ker sem imela telesno temperaturo med 34 in 35 stopinj. Tehtala sem pa 32 kilogramov,« se spominja. V bolnišnici je hrano skrivala v ovratnik ohlapnega zelenega puloverja, ki ga je prav zaradi tega še posebej rada nosila. Da se ne bi zredila, je odcejala maščobo v prtičke, kadar pa so prišli obiski, jim je ob slovesu na pot dajala sadje in prehranske dodatke – da ji jih ne bi bilo treba sami pojesti. Ker se ji stanje ni izboljšalo, so ji v bolnišnici predpisali strožji program zdravljenja – celo jesti bi morala ves čas vpričo sester. Tega ni hotela. Sprla se je s predstojnikom oddelka bolnišnice in odšla. Zdaj je bilo vse le v njenih rokah. »Najprej je bilo težko. Jokala sem po vsakem obroku,« se spominja.
Srečen konec
Danes Neža obiskuje pravno fakulteto. Z bratom in sestro se je preselila v hišo. »Ampak moje življenje ni pravljica. Še vedno so dnevi, ko ne jem. Ko bruham, ko se porežem, ko nočem več živeti. Ampak so to samo občasni spodrsljaji,« pove.
Neža o sebi
Misel, ki mi pomaga, kadar mi je težko: Per aspera ad astra (prek trnja do zvezd).
Moč, da vztrajam, mi daje … Upanje.
Prijateljici s težavami, podobnimi mojim, bi rekla … Prvič: Zaupaj vase! Drugič: Če je pretežko, naj te ne bo strah prositi za pomoč.
*ime je spremenjeno
