Odkar smo kot vrsta nastali, smo se tudi spreminjali. Nekatere spremembe so doletele človeštvo na vseh kontinentih sveta, druge so bolj lokalizirane. Generalno gledano smo Evropejci manjši in lažji ter imamo tanjše kosti od kromanjoncev, prvih predstavnikov vrste homo sapiens, ki so naselili našo celino. A v zadnjih stoletjih spet rastemo.
10 cm v 100 letih
Medtem ko so v Evropi moški pred 40.000 leti merili v povprečju 183 cm, je bila njihova višina pred 10.000 leti za kar dobrih 20 cm nižja (162,5 cm). Še pred 600 leti je povprečen Evropejec dosegel le 165 cm višine. Razlog za našo višino je kombinacija genetskih in okoljskih vplivov ter sloga življenja, predvsem kvalitete prehrane in tehnologije, ki nam je na voljo. Znanstveniki predvidevajo, da smo se začasno pomanjšali, ker smo lovsko-nabiralniško obliko prehranjevanja zamenjali za poljedelstvo in živinorejo.
Kromanjonec je moral biti velik in precej močnejši kot sodobni človek, da je lahko preživel kot lovec in se razplodil. V obračunu z njim ne bi imeli prav veliko možnosti. Kasnejši poljedelec pa bi vas težje spravil na tla. Poljedelske družbe so bile namreč praviloma podhranjene, saj je bila letina neredko slaba. Poleg tega so udomačene živali v populacijo prinesle bolezni, ki jih človek prej ni poznal. To dvoje naj bi bilo skupaj z vplivom podnebnih sprememb razlog, da se je človeška vrsta začasno znižala. V zadnjih stoletjih sta napredovali tako medicina kot tehnologija, ta je najbolj težaško delo preložila na čedalje bolj izpopolnjene naprave in stroje.
Tudi prehranjeni smo bili bolje in zato smo začeli hitro rasti. Le v zadnjih sto letih so moški »zrasli« za kar 10 cm. Po izsledkih britanske raziskave je povprečen moški leta 1870 meril 167 cm, leta 1980 pa 178 cm. Eden od razlogov za to je verjetno tudi ta, da je svet postal globalen in da se prej izolirane genske populacije mešajo med seboj.
Manjši možgani, zobje in čeljust
Medtem ko za druge primate velja, da v zadnjih dveh milijonih let razvijajo čedalje večje možgane, se ti pri človeku manjšajo. Tako majhnih kot danes nismo imeli v zadnjih sto tisoč letih. Še posebej je ta trend opazen v zadnjih 6000 letih. Odkar se je naša vrsta prvič pojavila, smo jih »izgubili« kar 200 kubičnih centimetrov.
Iz 1500 kubičnih centimetrov pred 100.000 leti smo prišli na 1450 pred 12.000 leti, današnje povprečje pa je 1300 kubičnih centimetrov. Zmanjšali so se nam tudi zobje in čeljust. Osmice ali modrostne zobe morajo tako danes marsikomu izpuliti, saj v čeljusti enostavno nima več prostora zanje. To naj bi se zgodilo predvsem zato, ker se je dolgo manjšalo celotno telo, veliko pa imata zraven tudi drugačna prehrana in tehnologija, ki smo jo izumili.
Vsi enaki, vsi različni
Medtem ko med prvimi predstavniki vrste homo sapiens ni bilo velikih razlik, imamo danes ljudje izjemno veliko vidnih znakov, od kod prihajamo. Zanje je zaslužna naša prilagoditev na različne podnebne razmere, v katerih živimo. Raziskave DNK, ki potekajo od leta 2007, kažejo, da se je naš genski material v zadnjih 40.000 letih pospešeno spreminjal in da v delih genoma še vedno poteka »prebiranje« glede barve kože ali bolezni, denimo.
Čeprav so naše telesne značilnosti določene z geni, jih okolje skozi dolga obdobja tudi spreminja (glej okvirček). Kakšni bomo videti v prihodnosti? Predstave, kakšna bo naša vrsta v daljni prihodnosti, nedvomno žgečkajo domišljijo, kar dokazujejo številne knjižne in filmske upodobitve človeka prihodnosti. A le redka ima kaj opraviti z znanostjo. Tako zaradi uporabe pametnih telefonov in drugih tehnoloških igračk ne bomo zares razvili ogromnih palcev, zaradi strmenja v zaslone ne bomo dobili kvadratnih oči in tudi naši možgani ne kažejo nobenega namena, da bi zrasli čez vsako mejo. Z znanostjo podprta predvidevanja so pravzaprav precej dolgočasna.
Če bomo jedli mehkejšo hrano, kot npr. izdelke iz alg ali kvasovk, bodo naše čeljusti in zobje še manjši. Naše glave ne bodo večje od tega, kar gre lahko skozi žensko medenico, tudi rasli ne bomo v nedogled, ker tega ne bi prenesel naš skelet.
Večina strokovnjakov s področja genetike se strinja, da bomo predvsem postali bolj enaki. Svet postaja čedalje učinkovitejši talilni lonec in pričakovati je, da se bodo geni med seboj čedalje pogosteje mešali, kar bo imelo za posledico poenoten videz, nekakšno povprečje razlik, ki danes obstajajo. Prav dejstvo, da je svet globalen, pa pomeni tudi to, da ni prav veliko možnosti, da bi iz nas izšla čisto nova vrsta. Za tak evolucijski preskok bi namreč morale biti skupine ljudi med seboj dolgo izolirane.
