Astronomi so v daljnem vesolju odkrili ogromen radijski curek, ki je dvakrat širši od Rimske ceste, poroča CNN. Ta starodavni objekt je nastal, ko je bilo vesolje staro le 1,38 milijarde let, kar predstavlja manj kot 10 odstotkov njegove trenutne starosti, ocenjene na 13,8 milijarde let.
Redkost odkritja
Po besedah vodilne znanstvenice Anniek Gloudemans iz NOIRLab gre za največji radijski curek, opažen v zgodnjem vesolju. Do zdaj so tako oddaljene in mogočne radijske curke iz obdobja kmalu po velikem poku izjemno odkrili izjemno redko, njihov izvor pa ostaja skrivnost. Gloudemans pojasnjuje, da so znanstveniki njihovo dosedanjo neodkritost pripisovali kozmičnemu mikrovalovnemu ozadju – ostankom sevanja izpred 13,8 milijard let – ki oslabi radijsko svetlobo tako oddaljenih objektov.
Črna luknja
Večina orjaških galaksij v svojih središčih skriva supermasivno črno luknjo, ki s svojim izjemno močnim gravitacijskim poljem privlači in požira vse, kar se ji preveč približa. To silovito vlečenje snovi sproži sproščanje ogromnih količin energije, za katero znanstveniki menijo, da igra ključno vlogo pri nastanku kvazarjev – najsvetlejših objektov v vesolju. Ti sijajoči centri oddaljenih in starodavnih galaksij bruhajo močne curke energijske snovi.
Astronomi so s pomočjo dveh zmogljivih radijskih teleskopov zaznali ogromen, dvokrilni radijski curek, ki se razprostira vsaj 200.000 svetlobnih let v vesolje. Za lažjo predstavo: eno svetlobno leto pomeni razdaljo, ki jo svetloba prepotuje v enem letu, kar znaša približno 9,46 bilijona kilometrov. Z opazovanjem oddaljenega vesolja s pomočjo teleskopov lahko astronomi dobesedno pogledajo v preteklost in preučujejo zgodnje faze razvoja vesolja.
Največji radijski curek v zgodnjem vesolju
Ekipa
Valentinov Groove v Cityparku: sejem »vinilk«, DJ nastopi in nagradna igra
Odkritje ogromnega radijskega curka jim omogoča vpogled v čas nastanka prvih tovrstnih pojavov ter vlogo, ki so jo igrali pri oblikovanju galaksij skozi milijarde let. Mednarodna skupina astronomov je prvič identificirala radijski curek s pomočjo nizkofrekvenčnega spektra, znanega kot LOFAR – mreže radijskih teleskopov, razporejenih po vsej Evropi. Da bi pridobili bolj celovito sliko, so raziskovalci nato izvedli dodatna opazovanja na različnih valovnih dolžinah svetlobe.
Metoda raziskovanja
Uporabili so bližnjo infrardečo svetlobo s spektrografom Gemini Near-Infrared Spectrograph na teleskopu Gemini North na Havajih in vidno svetlobo s teleskopom Hobby-Eberly v Teksasu. S kombinacijo teh različnih svetlobnih pasov je ekipa uspela sestaviti podrobno sliko o mogočnem radijskem curku in kvazarju, imenovanem J1601-3102, ki ga je ustvaril.
Povezava s kvazarji in črnimi luknjami
Kvazarji, izjemno svetli centri starodavnih galaksij, nastanejo zaradi privlačne sile supermasivne črne luknje, ki požira snov in sprošča energijo v obliki močnih radijskih curkov. Odkrili so kvazar J1601-3102, ki je odgovoren za ta curek, dolg vsaj 200.000 svetlobnih let.
"Ta objekt je tako ekstremen, da ga lahko zaznamo z Zemlje, kljub njegovi izjemni oddaljenosti. Dokazuje, kaj lahko odkrijemo z združevanjem moči več teleskopov, ki delujejo na različnih valovnih dolžinah," je za CNN deljala Gloudemans. Po njenem mnenju odkritje tega ogromnega radijskega curka nakazuje, da jih v vesolju morda obstaja še veliko več.
Primerjava s Porfirionom
Lani so astronomi odkrili še večji radijski curek, imenovan Porfirion, dolg kar 23 milijonov svetlobnih let. A za razliko od J1601-3102 so Porfirion našli "bližje" – 7,5 milijarde svetlobnih let od Zemlje.
Prihodnje raziskave
Znanstveniki načrtujejo nadaljnja opazovanja, da bi bolje razumeli, kako in zakaj nastajajo ti mogočni curki ter kakšen vpliv imajo na razvoj galaksij skozi milijarde let.
