Preko spleta sva si na lahek način pridobila vizum, za katerega pridobitev si lahko izpolnil tudi rubriko o verski pripadnosti. Vietnam je komunistična država in goreči verski pripadniki tam niso pretirano zaželeni. Iz Brnika sva poletela do Istanbula in s 6 urno zamudo leta, ki sva jo prebrodila na oblazinjenih ležalnikih v spalnem kotičku na letališču, po 24 urah popotovanja, končno pristala v Sajgonu na jugu te razpotegnjene države v obliki črke S.
Peklensko vroči Sajgon
Takoj po izstopu iz letališča je v naju je butnila vročina, ki naju je s 36 stopinjami in visoko vlago nadlegovala naslednje 3 dni. Kot domačinke, sem tudi jaz uporabljala dežnik za senčnik, ki v boju z močnimi sončnimi žarki pomaga bolj kot čepica. Svetli del dneva tukaj ob ekvatorju, kjer se sonce ne povzpne tako zelo visoko, trenutno traja 12 ur, od 5.30h-17.30h. Znašla pa sva se v časovnem pasu, ki je pet ur pred tistim v Sloveniji.
Tri urna vodena tura s peš ogledi, v tej vročini?
Prvi dan sva se okolico odločila raziskovati preko "free walking toura," kjer na koncu plačaš v skladu s svojim zadovoljstvu nad vodenjem, midva sva bila vidno zadovoljna, saj sva nagradila vodičko s 799.524 dongi. Ja, vsaj tukaj sva bilijonarja. Vodički sva torej plačala 30 evrov in ji dodelila pohvalen komentar na spletu. Zabavna vodička, študentka upravne fakultete, nas je v popolni angleščini informirala o mnogih zanimivostih. Recimo o tem, da se na vseh kotičkih Sajgona potika policija, mnogo policistov sploh ne vidiš, saj so pod krinko in budno opazujejo obnašanje prebivalcev in turistov. So ovaduhi, ki poročajo, če kdo počne kaj v neskladju s pravili komunistične partije. Vietnamci živijo pod velikimi partijskimi vodji, ki jih ne morejo voliti.
Konfuzni promet v Vietnamu
Hitro sva trčila v razlike v pojmovanju, kaj je to kolona. Vietnamcem manjkajo osnove razvrščanja v vrste, tako pred okenci uradov, kot v prometu. Promet v Vietnamu je zelo špasen. Ogromno je motoristov in konstantnega trobljenja. Pešci si morajo pot čez cesto utreti, kot je Mojzes razmaknil Rdeče morje. Tega si se prisiljen kaj hitro naučiti, ko moraš prečkati dvopasovnico brez semaforjev. Večina Sajgoncev poseduje motor, ker so avtomobili presneto dragi. Avtomobili so zelo obdavčeni, saj njihove ceste ne bi zmogle požreti toliko avtov, kot lahko sprejmejo motoristov. Na skuterje si naložijo vse možno in tisto, kar se Evropejcu ne bi zdelo možno, vrata, jogije, štiričlansko družino z dojenčkom, čelado pa nosi zgolj voznik.
Kjer se tradicionalno sreča z ultra modernim
Zelo zanimiva se nama je zdela mešanica trendi lokalov in sodobnih zgradb z uličnimi prodajalci v piramidastih čepicah, ki imetje nosijo na palici na ramah ali vlečejo poln voz hrane s kolesom ali motorjem. Nočno življenje je pestro, ponuja se ogromno zanimivih lokalov, cene piva pa so od 60 centov do 3 evrov. Koktajli so naju stali 4 ali 5 evrov.
Načrtovanje ogledov
Večino najinih vodenih ogledov si preko spleta rezervirava kar sproti, vsak malo razišče, kaj bi rada videla in nato poiščeva ugodnega ponudnika z najboljšimi ocenami. V Sajgonu so naju zanimali bližnji tako imenovani Chu Chi tuneli, bunkerji, v katerih so se prebivalci in borci skrivali med vietnamsko vojno. V teh ozkih rovih so morali pod zemljo brez luči preživeti tudi po pol leta. V bunkerjih so tudi kuhali in prav zato naredili posebne dimnike, iz katerih se je dim pritlehno valil na čisto drugem mestu, da ne bi bili opazni. Podala sva se še na veslanje po Mekongu. V delti Mekonga je več otokov, po enem izmed rečnih rokavov so naju domačini vozili s kanujem. V ogled so stisnili še ogled proizvodnje bonbonov, pa čebelarstva, poslušanje tradicionalne glasbe, kosilo, okušanje sadja in tovarne, kjer izdelujejo čudovite slike iz jajčnih lupin, katerih izkupiček gre žrtvam vojne. Zato sem tam kupila sliko dveh dam z vetnamskimi pokrivali. Spominki tukaj niso nič bolj poceni, kot v Evropi. Ogledala sva si tudi vojaški muzej, ki te pretrese do obisti in sem ga zapustila solznih oči.
Beljenje
Vietnamci so navdušeni nad Japonci, njihovo kulturo, glasbo in njihovim izgledom. Japonci so bolj bele polti kot Vietnamci, ti si v želji po izgledu svojih vzornikov, belijo obraz. To dosegajo s pudri ali pa se celo odločijo za posege v klinikah. Priča sva bila srečanju Vietnamca z običajnim japonskim parom, ki ju je prosil, če se lahko fotografira z njima. Pa sploh nista bila slavna.
Dalat, mali Pariz
Po Sajgonu sva z notranjim poceni letom odletela do prijetnega svežega mesta Dalat, ki leži na 1500 metrih. Tam so Francozi z letal odvrgli semena borovcev in tako je ogromno ozemlje poraslo z njimi. Bolje sejati seme z aviona, kot bombe. V Dalatu v brezštevilnih rastlinjakih pridelujejo jagode, avokado, artičoke, sivko, zelenjavo vseh vrst, pa še vrhunsko vino. Tam rastejo tudi kavne rastline in malo nižje še bananovci. Nenavadna mešanica vseh mogočih rastlin, ki jo omogoča izjemno rodovitna zemlja terarosa.
V Dalatu so za Francozi ostale lepe kolonialne vile
Za pravi kontrast vil so na nekaterih delih tega 'malega Pariza' malce bolj neurejene hiše krite s pločevino. Nič nisva navdušena nad zasmetenimi rečnimi rokavi malo stran iz centra. Povsem izstopajoča je tako imenovana Crazy house, avandgardna zgradba polna zavitih stopnic, nenavadnih, čudesnih hiš. Podobne zgradbe arhitektke Dang Viet Nga, vietnamske Gaudijevke, so prepovedali, ker niso dosegale visokih standardov, dovolj socialističnega videza. Ko je arhitektkin oče postal naslednik predsednika Vietnama Ho Chi Minha, so se zaustavile skrbi s cenzuro.
Ho Chi Minh je še danes spoštovani cenjeni vodja, ki ga morajo naslavljati z oče. Uspel je združiti jug in sever države po krvavi vojni, v kateri je veliko škode sejal agent orange. Kemični strup, ki je zaznamoval cele generacije, saj vpliva celo na gene in so se staršem, ki so bili izpostavljeni, rojevali iznakaženi otroci. To je kruta zapuščina Američanov. Pa vendarle so Vietnamci tako odrasli kot narod, da ne kuhajo zamer.
Kamorkoli se podajava pokličeva Grab (kot Uber)
Taksi pride dobesedno v roku minute, ker so vsepovsod. Imava pa tudi zasebnega taksista Vo Ngoca, ki naju je peljal iz letališča do hotela in naju prepričal, da bo on najboljša izbira za turistične oglede. Njegova angleščina je slaba in občasno trpim, ko si lomi jezik, pa vendar se razumemo vsaj preko google translata.
Kavna plantaža in tovarna svile
Pot sva s pomočjo Voja splanirala tako, da sva obiskala čim več zanimivosti. Ker sva kofetarja, naju je zanimala kavna plantaža. Tam jim pri izdelavi kave pomagajo prav posebni delavci, ki v bistvu ne garajo prav dosti. To so podlasice. Njihovo delo je, da pojedo kavne sadeže in jih pokakajo. Kakce polne kavnih zrn nato posušijo, operejo, pražijo, zmeljejo in iz njih skuhajo kavo. To je prava specialiteta. Slabše kot podlasicam, ki so v času najinega obiska prijetno dremuckale po kosilu sestavljenem iz kave, banan in manga, se godi sviloprejkam. V času, ko postanejo zapredki, jih v tovarni svile vržejo v krop in iz ene same sviloprejke potegnejo od 300-900 metrov niti. Gosenica se hrani z listjem bele murve, iz obustnih predilnih žlez pa izloča tekočo svilo, ki se na zraku strdi. Svilo uporabljajo za izdelavo kokona, ki služi za zaščito med tem, ko se preobražajo v odraslo žuželko. Svile nisva kupila, čeprav so se mi zdele zanimive mehke svilene halje.
Na našem dvodnevnem potepanju z Vojem sva obiskala tudi prečudovit park blizu Dalata. Tam so manjkale samo še vile in samorog, ki bi se pasel ob slapu, so nas pa na koncu pričakali psički mladički v pravljičnih utah.
Vietnamci so zelo skromen in prijazen narod
Do naju, očitnih zahodnjakov, kaj hitro pristopijo in nama pomagajo, če delujeva v škripcih. Ob zamudi vlaka nama razložijo, kaj se dogaja. Edini zaplet na celi poti je bil plaz v tunelu železniške proge. Promet se je zaustavil, skupaj s 1700 potniki sva morala poiskati drug prevoz. Našla sva šoferja, ki sva mu plačala 50 evrov za 150 kilometrov poti. Je bil res taksist, ali se je zgolj pretvarjal? Nekaj domačinov je pristopilo do njega in mu čestitalo ob očitno dobro sklenjenem poslu. Vlakovni prevoznik nama je sicer zaradi nevšečnosti povrnil stroške karte in nudil večerjo sestavljeno iz kosov mesa in suhega riža, obrok, ki sem ga v svojem izbranem življenjskem slogu vegetarijanke vljudno izpustila. Na postajo so nam okoliški očitno revnejši prebivalci prinesli plastične stole, da smo lahko sedli. Finančna revščina, a bogastvo duha, se je kazalo tudi v hranjenju potepuških psov s smrdljivo specialiteto z vlaka.
Prav posebno poglavje si zasluži vietnamska hrana
Jeva zdravo na deseto potenco, veliko svežega barvitega sadja (mango, zmajev sadež, pasijonka, smrdljivi durijan) in raznolike zelenjave. Posladkala sva se z avokadovim sladoledom. Poskusila sva celo jed z algami spirulina, ki jih pri nas v obliki praška lahko kupite kot super živilo. Vse poslastice so začinjene s čiliji, celo sadje. Riž, zvitke in juhe (pho je še posebej znana) jedo tudi pri zajtrku. To navado usvoji Grega, meni pa še ne gre tako zelo dobro. Grega celo juho z rezanci je kot pravi profesionalec, s paličicami. Sira in salam tukaj skoraj ne poznajo. Malce se mi kolca po siru, ostale slovenske hrane pa v izobilju poslastic ne pogrešam. Tukaj je raj za nas vegetarijance. Tofu je neverjeten. Kako jim uspe? Vietnamske palačinke so slane, hrustljavo zapečene in se uporabljajo poleg začimb in zelenjave, mesa, za zvitke iz riževega papirja. Takšne zvitke si v vseh restavracijah gost naredi sam. Radi naju inštruirajo, kako. Zvitke potem pomakaš v slastno omako iz limetinega soka in sojine omake. Vietnamska pica me ni navdušila, saj je to hrustljavi kruhek, ki ni obložen s sirom. Vse vitaminske bombe so tudi izvrstne na deseto potenco. Že razmišljam, kako jih bom pripravljala doma. Kupiti moram sokovnik, pa rižev papir za zvitke, tajsko baziliko, vzeti meto z vrta. Nekaj časa za kuharski tečaj še imam.
Nha Trang, azijski Miami
Iz 1500 metrov nadmorske višine sva se s taksijem spustila vse do morske obale v mesto Nha Trang. Tam se ob peščeni obali porasli s palmami dvigajo sodobni nebotičniki. Kmalu spoznava, da je to mesto ruska kolonija. Ruščina je tam drugi jezik, obvladajo jo tudi Vietnamci, ki so zaposleni v turizmu ali s prodajo hrane. Po celodnevnem kopanju si privoščiva masažo nog, ki jo ponujajo na vsakem vogalu. Ko se zanimam o masaži, mi povedo, da traja eno uro. Rečem, da je to preveč. Receptorka pa me razume, da se ne strinjam s plačilom. Tako dobiva že tako poceni eno urno masažo nog, še ceneje, za 5 evrov na osebo. Barantanje jim očitno ni tuje.
Bivanje v resortu
Najino pot sva si zastavila uživaško in se nisva spustila v divji tempo videti vsega od juga proti severu, kot je običajna praksa potujočih, ampak sva se odločila tudi za ležerno preživljanje časa na obali. Hoteli v Vietnamu so precej poceni. Za 40 evrov na noč sva dobila nekaj, kar bi bilo na Hrvaškem ocenjeno s 4 zvezdicami in bi naju najbrž stalo 250 evrov na noč. Tukaj so naju obravnavali kot bogataša. Do hotela so naju odpeljali z golf vozičkom in nama čisto do sobe nesli kovček. Čakalo naju je pecivo in sadje dobrodošlice. Zajtrk je bil milo rečeno razkošen. Hotel je imel bazen in peščeno plažo, ki je bila povsem prazna. V morju so bile manjše ribiške ladje in na obali okrogli ribiški čolni. Idilo so pokvarile karaoke, priljubljeni konjiček Vietnamcev, naj ti imajo ali nimajo posluha. K sreči so mučenje najinih ušes zaključili ob 21. uri, dobila pa sva novo pecivo, tokrat v opravičilo. Po enem dnevu imava dovolj poležavanja na plaži. Greva na tek po peščeni obali.
Hoi An, romantično mesto
Pot s spalnim vlakom naju vodi v zadnji kraj najine poti Hoi An, mesto tisočerih lampijonov. Ponoči mesto zasveti v barvnih lučkah. To pa ni všeč le nama, ampak ogromnemu številu domačih in tujih turistov. Največ je Japoncev in Južnokorejcev, pa tudi Evropejci se znajdemo tam. V Hoi Anu se odpraviva na že drugo vodeno turo okušanja hrane. Domačin je našo skupino popeljal po skrivnih kotičkih in jedli smo najboljšo hrano po izboru lokalnih prebivalcev. Kar 6 jedi. Zato se je bilo treba pri vsaki držati malce nazaj, da si ohranil razpoložljive kapacitete v želodcu. Poskusili smo banh mi, riževe zvitke z ražnjiči, cmočke starodavne rodbine kitajskih priseljencev, črn sezamov puding, ki naj bi uravnovesil jin in jang v našem telesu in izpolnil želje, juho z zeliščnimi rezanci za boljšo prebavo in še mešano sadje za konec. Tako obilne pojedine, zredila pa se nisva prav nič! Po 14 dneh sva celo shujšala vsak dva kilograma.
Izjemna farmacija
Drugi dan sva se z gliserjem odpravila na potapljanje v koralnem grebenu na otokih Cham. Že predhodno sva si prebrala, da tamkajšnje potapljanje ne nudi izobilja tropskih ribic, pa vendarle še nikoli nisva videla koralnega grebena. Med plavanjem z jato ribic, opazovanjem svetlo modrih morskih zvezd in turkizne ribe s fluroscentno zelenimi plavutmi, sem doživela neprijetno bližnje srečanje z meduzo. Mladi farmacevt mi je ponudil kar štiri izdelke za blaženje bolečin, me dodal na WhatsAppu in me celo, ko sem bila že doma, skrbno spraševal, kako je z ranami.
In še nekaj o meni ljubi stvari, dobri kavi
Vietnamska kava je slastna, kar ni nič nenavadnega za drugega največjega pridelovalca kave na svetu. V Hoi Anu sva se udeležila tečaja priprave kave. Tam smo se zadeve lotili zelo profesionalno, z merilnimi napravami, šejkerji, stepalniki in izvedeli skrivne recepte. Zgodba o vietnamski kavi je še posebej zanimiva. Sprva so črni kavi dodajali kravje mleko. Med vojno pa tega ni bilo v izobilju, na voljo je bilo zgolj kondenzirano mleko. In to je postalo glavna sestavina njihove značilne vietnamske kave, tako bele kave, kot kokosove kave. Potem je zmanjkalo še kondenziranega mleka in stvar so nadomestili z jajci. Nastala je jajčna kava. Da pomanjkanje včasih res rodi nekaj dobrega, se je izkazalo pred 50 leti, ko je nekemu ribiču zmanjkalo sveže vode za pripravo kavnega napitka. Uporabil je kar morsko vodo, ji dodal kondenzirano mleko in tako se je rodila znamenita slana kava. V Quy Nhonu sva poskusila to slano kremasto kavo. Sol poudari karamelno noto. Sem strastna kofetarica in tale kava je zame vrhunska. Prepričana sem, da mi ne verjamete, kajti sol namesto sladkorja pokvari turško kavo. Vietnamska pa je vrhunska.
Navdušena sem nad sokovi
Sokove sveže iztisnejo ali zmeljejo v vsakem lokalu, kjer naročiš juice. Najraje imam ananasov sok ali sok pasijonke. V pijačo obvezno dodajo kocke ledu. Led se znajde tudi v pivu in kavi, saj bi tekočina drugače bila takoj topla. Posebno doživetje je tudi pitje kokosove vode s slamico na peščeni plaži ob morju pod palmo, direktno iz sadeža, ki ga pred teboj razsekajo z mačeto. Težav z diarejo in tifusom nimava, saj si celo zobe umivava z ustekleničeno vodo. Je pa tudi res, da se izogibava uličnih prodajalcev hrane sumljivega izvora. Na žalost sem bila priča dvema malima kužkoma, ki sta nepremično ležala na mizi. Sta zgolj spala, ali sta mrtva čakala na žar, iz katerega se je kadilo pred njima? Nisem si upala preverjati, saj vem, da je Vietnam država, v kateri še vedno jedo pasje meso, storiti pa ne morem prav nič.
Po krasnih 17 dneh popotovanja in vrnitvi v domače konce, že načrtujem vrnitev v Vietnam, tokrat z ogledom severa države.
Tạm biệt! (Nasvidenje)
