Nekoč se je drobnih stebel osočnika trlo na tržnicah, kjer so ga pridne branjevke prodajale za pripravo solat ali prikuh, danes pa ga tam le še redko najdemo. Največ ga je pri nas v sečoveljskih solinah, a je tam zaščiten in ga ne smemo nabirati, pa vendar ga bomo precej hitro opazili tudi v Strunjanu ali Ankaranu, kjer raste na brežinah ali v zaraslih rokavih.
Osočnik je običajna slanuša
Osočnika ni težko prepoznati, saj je precej nenavadna rastlina, ki raste izključno na slanih tleh ob morju ali na slaniščih v notranjosti. Zraste do 30 centimetrov in je enoletnica, ima sinjezelena mesnata členasta stebla in zakrnele liste. Konec poletja lahko opazimo rumene cvetke, kar so pravzaprav zgolj prašniki, ki kukajo iz kolenc, jeseni pa se osočnik obarva v škrlatno rdečo barvo. Najraje ima peščena tla in mivko, ki ju redno poplavlja morje. A najdemo ga tudi ob izlivih rek ali na opuščenih plažah. Povitega v kilogramske šope so pogosto prodajali na tržnici v Piranu, v Sečoveljske soline pa so ga hodili nabirat tudi iz hrvaške Istre.
Kako ga uporabimo?
Osočnik izpulimo s koreninami, ki jih takoj operemo v morju, da ostranimo pesek in mulj. Nato odrežemo korenine in osočnik temeljito operemo. Shranjenega v zaprti posodi v hladilniku lahko hranimo celo do enega tedna. Lahko ga vložimo v kis ali pa zamrznemo in odtaljenega skuhamo ter uporabimo podobno kot svežega. Za sušenje ni primeren.
Koristi prebavi
Tako kot številna druga divja zelenjava tudi osočnik učinkuje splošno poživljajoče, še posebej ga priporočajo pri težavah s prebavo. Drži, da ne vsebuje posebnih količin vitaminov, a je morje v malem, kar pomeni, da v njem najdemo vrsto rudnin, med katerimi sta tudi jod in natrijev klorid oziroma sol. Kot navaja stroka, je v osočniku tudi nekaj oksalne kisline oziroma oksalatov, a obenem miri, da je zaradi nizke vsebnosti in rudninsko izjemno bogate rastline to zanemarljiv podatek. Pa vendar se mu naj ljudje z ledvičnimi obolenji raje izognejo.
Spoznajmo kulinarične mojstrovine, ki jih lahko pripravimo z osočnikom
Osočnik dopušča širok nabor priprave jedi, saj je zaradi svojega edinstvenega slanega okusa nepogrešljiv dodatek ali samostojna jed. Mlade poganjke, ki jih najdemo v tem času brez stržena, in vrhnje dele starejših poganjkov lahko kar surove nalomimo v solate vseh vrst. Dovolj bo, da jih zgolj dobro operemo pod tekočo vodo. Osočnik drugače kuhamo oziroma parimo ali dušimo. Pri kuhanju uporabljamo cele oprane rastline brez korenin. Zaradi slanosti vodi ne dodajamo soli in kuhamo le, dokler rastlina ni primerno mehka. Če želite večji delež rudninskih snovi, osočnik raje kuhajte na sopari zgolj toliko časa, da se stebla zmehčajo, kar je največ 15 minut. Nato jih rahlo ohladimo in mesnate dele osmukamo s strženov. Lahko jih postrežemo z zgolj nekaj zmehčanega masla, po okusu pa dodamo tudi kislo ali sladko smetano, morda nekaj olja. Osmukana stebla so nepogrešljiva v solati, kjer se odlično ujamejo s fižolom in drugimi stročnicami. Dodate ga lahko zeleni solati ali ponudite kot prilogo k mesu. Nepogrešljiv je v juhah, predvsem enolončnicah, a ga dodamo šele na koncu. Pripravimo ga lahko tudi v skutinih namazih.
