Malček v stiski

Izbruhe trme lahko in moramo obvladovati, otrok z obnašanjem išče pozornost staršev

Maja Kopriva
6. 1. 2024, 17.11
Deli članek:

Metanje po tleh, cviljenje, vlečenje, butanje, grizenje, laži, nesodelovanje … Takšno obnašanje ne bremeni samo odraslih. Otroci namreč to počnejo zato, ker nas hočejo opozoriti nase.

Dreamstime
Osredotočimo se na otroka in ga poskušamo začutiti v tem, kar počne, slišati, kaj želi povedati.

Otrokovo neprimerno vedenje najpogosteje odraža stisko in klic po razrešitvi te stiske. Tako otroci iščejo pozornost pri odraslih, da bi jim pomagali razumeti, kaj se z njimi dogaja. Zlasti mlajši otroci še ne znajo pristopiti k razreševanju močnih čustev, kot so strah, jeza, bes, sram, gnus, prezir, žalost, ki se v njih pojavijo iz različnih razlogov, in potrebujejo odraslega (starša), ki jim bo pomagal to čutenje obvladovati. Ob takem vedenju se starši največkrat počutimo nemočne. 

Postavimo meje

Otroku lahko pomagamo tako, da se ob neprimernem vedenju ne počuti izpostavljenega, osramočenega pred drugimi – najprej sprejmemo njegovo vedenje kot znak, s katerim nam želi povedati nekaj pomembnega. Jasno, mirno, a odločno postavimo mejo, ki otroku omogoča varnost. Hkrati se osredotočimo nanj in ga poskušamo začutiti v tem, kar počne, slišati, kaj želi povedati. Tako mu omogočimo občutek varnosti, zaupanja vase in pomagamo razumeti, kaj se v tistem trenutku z njim dogaja. Tako ga naučimo, do kod je zanj varno in kako razreševati svoj čustveni nemir, da bo ohranil svoje dostojanstvo.

Naj razumejo posledice svojih dejanj

Otrokom poskušajmo pomagati, da bodo razumeli posledice svojih dejanj, da bodo v prihodnje razumeli, zakaj in kdaj se kaj sme in česa ne. Nikakor nam pri tem ni v prid izbira kazni, ki otroka sramotijo, strašijo ali mu dajejo občutek manjvrednosti in podobno. Poudarek naj bo vedno na umirjeni, dosledni in spoštljivi komunikaciji ter razumevanju odgovornosti za lastna dejanja. Ni enako, ali otrok »uboga« zato, ker se nas boji, ali zato, ker razume, kaj počne. Z vsakršnim nasilnim kaznovanjem (psihičnim, čustvenim, fizičnim, spolnim) sebi in otroku odvzemamo dostojanstvo, zmožnost zaupanja vase in občutka varnosti, ki je otrokova temeljna potreba.

Ko nič od naštetega ne deluje

A včasih preprosto ne gre. Otrok tuli, loputa z vrati, mi pa smo vse bolj nemočni. Če se neprimerno vedenje kljub našemu vztrajnemu in spoštljivemu odzivanju na otroka še kar nadaljuje ali celo stopnjuje, se je smiselno obrniti po pomoč, saj se nam lahko zgodi, da stisko razrešujemo na napačnem mestu. Tudi otroci (kot starši) so vpeti v veliko zunanjih odnosov (vrtec, šola, stari starši, prijatelji, znanci), ki pomagajo soustvarjati njihov pogled na svet. Če starša čutita, da »nekaj ne štima«, da se je gotovo zgodilo ali spremenilo nekaj posebnega, je pomembno, da si zaupata in iščeta ta odgovor.