John Adam Belushi je bil eden največjih komikov vseh časov, ki je hitro poletel med zvezde in potem izgorel v peklu mamil, star le 33 let. Posnel je sedem filmov, nekateri so kultne stvaritve, bil je tudi odličen glasbenik, ustanovitelj Blues Brothers.
Belushi se je rodil 24. junija 1949 v Chicagu v družini albanskih priseljencev. Mama Agnes je delala v drogeriji in je že bila rojena v ZDA, oče Adam pa je v ZDA prišel neposredno iz Albanije in je imel v lasti restavracijo v Chicagu. Oba starša sta izvirala neposredno z meje z Grčijo in tudi John je bil skupaj z bratoma Billyjem in Jimom ter sestro Marian vzgojen v pravoslavni veri. Srednjo šolo je končal na Whaton Centralu, kjer je spoznal tudi svojo bodočo ženo Judith Jacklin.
Umetnik naj bo!
Že zelo zgodaj je pokazal talent za igro in glasbo, 1965, star šele 16 let, je skupaj s sošolci ustanovil skupino The Ravens. Posneli so eno pesem Listen To Me Now, Belushi pa je igral bobne in odpel besedilo. Skupina je razpadla, ko se je Belushi vpisal na fakulteto v DuPageu, leto dni pa je obiskoval tudi univerzo v Wisconsinu, kjer je dobil tudi navdih za eno od slavnih film njegovega bodočega filma Animal House.
Potem je ustanovil svojo komedijantsko skupino The West Compas Trio, v katero je povabil še bodočega igralca Tina Insano in Stevea Beshekasa. Z nastopi po klubih so 1971 padli v oči Bernarda Sahlinsa, ustanovitelja The Second City, improvizacijske skupine in Sahlins je Belushija povabil k sodelovanju. Pri The Second City je Belushi spoznal bodoče zvezde Harolda Ramisa, Joea Flahertyja in Briana Doyle-Murraya. Slednji je starejši brat Billa Murraya.
New York ali nič!
Leto pozneje je Belushi dobil ponudbo za nastop v odrski predstavi v New Yorku, National Lampoon Lemmings, parodiji Woodstocka. Ob njem so nastopili tudi Chevy Chase in Christopher Guest, eden od izumiteljev žanra »mockumentarcev«. Belushi se je tako s svojo izbranko Judith preselil v New York, kjer je delal tudi kot pisec, režiser in igralec za National Lampoon Radio Hour, komedijantsko radijsko oddajo (ki je v marsičem podobna naši Radio Ga Ga), kjer je spoznal še Billa Murraya, Gildo Radner, igralko in bodočo ženo Genea Wilderja in Richarda Belzerja. Vsa ta imena so v naslednjih letih tvorila hrbtenico ameriške komedije in prvo jedro NBC-jeve legendarno Sobotne noči v živo. Manjkalo je le še eno ime.
Na poti v Toronto je 1974 Belushi v Chicagu obiskal svoj nekdanji Second City in tam spoznal še eno bodočo zvezdo žanra, Dana Aykroyda. Pri produkciji radijske oddaje (Belushi je bil neke vrste ameriški Sašo Hribar) se mu je kmalu pridružila še Judith kot koproducentka. Par se je poročil na Silvestrovo 1976. National Lampoon Show je postal živi nastop oddaje pred občinstvom s turnejo po ZDA leta 1974, produciral pa ga je bodoči legendarni režiser Ivan Reitman. Produkcije so bile tako genialne, da je NBC lastniku franšize Lampoon, Mattyju Simmonsu, ponudil celo posebno oddajo, a jo je ta odklonil.
Sobotne zvezde
Leta 1975 sta se Chevy Chase in pisec National Lampoons Magazine, Michael O'Donoghue pri NBC dogovarjala za oddajo pri NBC, ki jo je produciral Lorne Michaels, kultno Saturday Night Live (SNL). Michaelsu sta predlagala, da povabi tudi Belushija. Producent je sprva dvomil, kako bi koncept Belushijevega fizičnega humorja padel v novo oddajo, a je po avdiciji hitro spremenil mnenje. V samo štirih letih v SNL je Belushi ustvaril serijo genialnih likov, ki bodo ljubiteljem komedije ob branju njihovih imen razvlekli usta do ušes samo po spominu. Belushi je bil samuraj Futaba (s fiktivno popačeno japonščino in mahanjem s katano), pa Henry Kissinger, Ludwig van Beethoven, kapitan James T. Kirk in še marsikaj. Tudi njegove unikatne fraze so ostale nesmrtne v žanru, kot na primer »Ampak… neeeeeeeee!«.
Skupaj z Aykroydom je Belushi ustvaril tudi lik Jakea in Elwooda, brata Blues. Sprva mišljeni za ogrevanje publike pred oddajo so Blues Brothers postali ene glavnih glasbenih zvezd oddaje. Belushi je imitiral tudi Joe Cockerja, ta se njegovemu liku celo pridružil v eni od oddaj 1976. V času SNL je John Belushi tako kot velik del članov oddaje začel izdatno jemati droge. Michaels se spominja, da ga je zaradi zadetosti večkrat vrgel iz oddaje in ga potem tudi vzel nazaj. Po pisanju Rolling Stone je bil Belushi besedica »živo« v Sobotna noč v živo, samo on je znal pripeljati oddajo do skrajnih meja in jih ne prestopiti.
Veliko platno
1975 je Belushi posodil glas v angleški sinhronizaciji belgijske animirane parodije, Tarzoon: sramota džungle. 1978 je sledil tudi prvi film Animal House, ki ga je režiral John Landis po scenariju Harolda Ramisa. Govori o študentski hiši, katere člane želi dekan vse po spisku suspendirati. Film, ki je stal 2,8 milijona dolarjev, je ustvaril 141 milijonov prihodka in spada med najbolj profitabilne filme vseh časov.
Istega leta je bil posnet tudi Na jug!, ki ga je režiral in v njem igral tudi Jack Nicholson. Belushi igra namestnika šerifa, v njem pa se pojavijo še Christopher Lloyd in Danny de Vito. 1979 je Belushi zaigral tudi v drami Moji bivši s Tailo Shire, legendaren pa je film 1941, vojna komedija, ko Japonci napadejo Hollywood. Scenarij sta napisala Bob Gale in Robert Zemeckis, režiral pa je Steven Spielberg. V njem ob Belushiju, ki je nesojeni letalski as, igrajo še John Candy, Dan Aykroyd, Ned Beatty, Christopher Lee, film pa je tudi prvenec Mickeya Rourkea.
Belushi in Aykroyd sta pod Landisovo taktirko ustvarila še legendarni Brata Blues (1980), v njem nastopi cel kup glasbenih legend od Jamesa Browna, Arethe Franklin in Raya Charlesa. Nekaj prizorov in citatov iz filma je nesmrtnih, vključno z »106 milj je do Chicaga, imava poln rezervoar, pol škatlice cigaret, zunaj je tema in nosiva sončna očala,« ki jih izreče Aykroyd, Belushi pa v svojem slogu »Požen'!«
Nadaljevanje Blues Brothers z Johnom Goodmanom je bilo polomija, Kongresna knjižnica ZDA pa je film uvrstila na poseben seznam za ohranitev zaradi svoje kulturne, zgodovinske in estetske pomembnosti. 1981 sta Belushija čakala še romantična komedija z Blair Brown, Continental Divide in črna komedija Sosedje, kjer je spet igral z Aykroydom. To je bil tudi njegov zadnji film.
Blues Brothers
1978 sta Aykroyd in Belushi hišni band iz oddaje spremenila v resno glasbeno zasedbo, ki je istega leta pri Atlantic Records izdala debitantski album Briefcase Full of Blues. Album je prišel na prvo mesto Billboard 200 in dosegel dvojno platinasto naklado. Pesem Soul Man je najbolj uspešna stvaritev skupine in je na Billboardu prišla do 14. mesta.
Belushi je skupaj z Aykroydom 1979 zapustil SNL in se posvetil snemanju Bratov Blues, eden od razlogov pa je bilo tudi vztrajanje NBC pri starih likih, kar je Belushi jemal kot omejevanje kreativne svobode.
Belushi je bil tudi velik privrženec pank skupine Fear, potem ko jih je večkrat poslušal po klubih v New Yorku. Pomagal jim je pri založbi, za film Sosedje pa so posneli tudi pesem, ki pa je potem producenti niso želeli uporabiti. Belushi je 1981 Fear pripeljal tudi v SNL v oddajo. Del nastopa je bilo tudi takrat še precej neznano prerivanje pod odrom in »stage diving«, nastop pa so pri NBC zaradi profanosti tudi predčasno odrezali.
Kljub vsem projektom, ki jih je peljal, pa je Belushi tonil v svet droge, občasno je kazalo, da se bo izvlekel, šel je tudi na zdravljenje, a se je vse skupaj ponovilo v še bolj divji orgiji s prahom. V času njegove prerane smrti je Belushi pripravljal številne filmske projekte, dva filma o ropih, Luna nad Miamijem in Noble Rot. Producenti pri Paramountu so slednjega pogojevali z Belushijevim nastopom v Joy of Sex, kjer bi moral Belushi igrati v plenicah. Aykroyd je Belushiju film odsvetoval in ga povabil k predprodukciji Ghostbusters. Belushi si je zamislil tudi film o tihotapcih mamil z delovnim naslovom Kingpin. Tik pred smrtjo je posnel tudi kadre za televizijsko serijo Policijska enota (Police Squad!). V vsakem delu je gostoval znani lik, ki je umrl nasilne smrti v nekaj trenutkih. Belushi je umrl le nekaj dni preden bi epizoda bila na sporedu, zato so njegov del zamenjali z Williamom Conradom.
Narkoman z veliko
Belushi je bil čist le v času snemanja Continental Divide, že med produkcijo Sosedje pa je spet globoko zabredel v svet omame. Štiri mesece po koncu snemanja, 4. marca 1982, je Belushi obiskal svojega menedžerja Bernieja Brillsteina v Los Angelesu, da bi si izposodil denar. Brillstein ga je zavrnil, saj je vedel, da želi denar za nakup mamil. Čez nekaj ur se je Belushi vrnil, ko je imel Brillstein sestanek in ni želel izpasti grob pred gosti, zato mu je dal nekaj denarja. V zgodnjih urah 5. marca so Belushija ločeno obiskali Robin Williams, Robert De Niro in potem še glasbenica in dilerka, Kanadčanka Cathy Smith. Opoldne tega dne ga je njegov trener fitnesa in občasni telesni stražar, Bill Wallace našel mrtvega na tleh v njegovem bungalovu v hotelu Chateau Marmont. Kar šest dni ni nihče govoril o vzrokih smrti, 11. marca pa je mrliški oglednik iz Los Angelesa objavil, da je vzrok smrti speedball, mešanica kokaina in heroina. Cathy Smith so aretirali še isti dan v Los Angelesu zaradi suma posedovanja narkotikov, neodvisno od Belushijeve smrti. Smithovo je ustavila policija, ko je zapuščala hotel v napačni smeri vožnje, vozila je Mercedes, ki ga je najel Belushi. Le nekaj deset metrov stran je Belushi ležal gol in mrtev na tleh svojega najetega bungalova. Policija je Belushijevo smrt pripisala njemu. Ta dejstva so bila znana šele čez nekaj mesecev.
Kdo je kriv?
Smithova je maja 1982 v intervjuju za National Enquirer, da je bila tisto noč pri Belushiju in da mu je dala usodno dozo speedballa. Po izidu članka je policija znova odprla primer, Kanada je Smithovo izročila v ZDA, kjer so jo obtožili za umor. Odvetniki so štiri leta zavlačevali začetek sojenja. S priznanjem je bila potem obsojena na 15 mesecev zapora.Belushijeva vdova je Belushija pokopala v Chilmarku v Massachusettsu. Na njegovem grobu je spomenik s piratsko lobanjo in kostmi in napisom »Že res, da me ni več, ampak rock and roll živi dalje!«. Njegove ostanke so pozneje prekopali v neoznačen grob, da bi ga zaščitili pred oboževalci.
Belushi bi moral 1982 podeliti tudi prvega Oskarja za vizualne efekte skupaj z Danom Aykroydom. Aykroyd je nagrado konec marca podelil sam in namenil nekaj besed tudi Belushiju: »Moj partner, bi bil zelo vesel, da bi bil danes z nami pri podelitvi nagrade, saj je bil tudi sam na nek način vizualni efekt.«
Genij živi!
V prva oddaji SNL po njegovi smrti je starejši Murray nekaj minut namenil tudi v njegov spomin. Reitman je mnogo let pozneje povedal, da je celo lik duha Slimerja narejen po podobi Belushijevega lika Bluta iz Animal House. Slimerja je Aykroyd mnogokrat omenil kar kot duha Johna Belushija. O njem sta izšli dve biografiji, prvo napisal Bob Woodward in ne velja za verodostjno, 1990 pa je njegova žena Judith napisala Samurajeva vdova, po kateri so 1989 posneli precej zanič film. Belushija je v svojih spominih omenil tudi Brillstein in dodal, da ne mine dan, da ga ne preganja spomin na trenutek, ko mu je posodil denar. John Belushi je 2004 dobil še zvezdo na pločniku v Hollywoodu.
O Johnu Belushiju krožijo številne zgodbe, da je bil gay, da je zaničeval ženske in podobne stvari. Zelo verjetno je prav vsak del njegovega življenja spremenil v parodijo in zabaval predvsem samega sebe.
