Kenny Loggins ima za sabo 55 let kariere, prežete s številnimi filmskimi uspešnicami, nominacijo za Oskarja za najboljšo pesem, nominacijo za nagrado Tony in Zlati globus, prejel pa je tudi dva Grammyja.
Kennet Clark Loggins se je rodil 7. januarja v Everettu v Washingtonu kot najmlajši od treh bratov. Oče Robert Loggins je bil prodajalec irskih in angleških korenin, mama Lina pa čistilka italijanskega porekla iz Avezzana. Po Kennyjevem rojstvu so se selili med Detroitom, Seattlom in Alhambro v Kaliforniji, kjer so se ustalili. Loggins je tam leta 1966 končal srednjo šolo in v tem času ustanovil svojo prvo glasbeno skupino The Second Helping, ki je med 1968 in 1969 izdala tri single pri Viva Records. Glasbena usmeritev uporniškega folk-popa pod vodstvom avtorja, vodje skupine in pevca, Kennyja Loginsa, ni ostala neopažena in skladbo Let Me In je na svoje kompilacije vključil slavni glasbeni publicist Greg Shaw.
Po svojih začetkih je Loggins 1969 igral kitaro pri New Improved Electric Prunes in potem napisal še štiri skladbe za Nitty Gritty Dirt Band ter sodeloval pri skupini Gator Creek. Z njimi je posnel tudi prvo različico njegove uspešnice Danny's Song, ki jo je napisal za svojega brata Dannyja ob rojstvu nečaka Colina.
Loggins in Messina
Po prvih skupinah je Kenny Loggins naletel na Jima Messino, nekdanjega člana zasedb Poco in Buffalo Springfield, ki je sodeloval kot neodvisni producent za založbo Columbia Records. Skupaj sta posnela nekaj Logginsovih kompozicij kar v domači dnevni sobi Messine. Messina je pripomogel tudi k podpisu Logginsa pri Columbiji za šest albumov. Z Messino sta začela snemati tudi Logginsov samostojni prvene in Messina ga je prepričal, da je zaigral tudi na električno kitaro, zbral pa je tudi prominentne glasbenike za The Kenny Loggins Band, ki je posnel glasbo na prvem albumu in potem igral še na podporni turneji. Messina je sprva nameraval primakniti svoje ime na projektu le za promocijo Logginsa pri poslušalstvu njegovih skupin Poco in Buffalo Springfield, a ko je bil album končan, je bil Messinin vložek v obliki pisanja glasbe, aranžiranja, igranja in petja tako obsežen, da je iz tega nastal duet, podpisan na album kot Kenny Loggins z Jimom Messino – Sittin' In. Prvi singl s karibskim prizvokom Vahevala se je uvrstil na 3. mesto country lestvice WCFL maja 1972.
Radijske postaje so album ob premieri večinoma prezrle, potem pa je postal popularen predvsem med študentarijo, kjer je dvojec največ nastopal. Vokala obeh glasbenikov sta se zlila v popolne harmonije, da je album, ki je bil mišljen le kot sodelovanje solo glasbenika in znanega producenta postal entiteta dveh, ki sta se odločila, da bosta nadaljevala skupno pot kot Loggins & Messina.
»Ko je izšel najin prvi album, Sittin' In, sva bila zelo navdušena nad odlične odzive, pa tudi prodajal se je dobro,« se je 2005 v nekem intervjuju spomnil Jim Messina. »Imela sva možnost, da nadaljujem kot producent ali pa sodelujeva v dvoje in vidiva, kam to pelje. Sam si nisem več želel na turneje, tega sem imel dovolj in sem želel le producirati, a je predsednik Columbie, Clive Davis, interveniral in me pregovoril, da morava izkoristiti priložnost, ki se zgodi le enkrat v življenu. Moral sem prespati in se odločiti.«
Zvezde začetka sedemdesetih
Podobno dilemo je imel tudi Loggins, ki je potem za nekaj časa premaknil svojo solo kariero in se posvetil duetu, ki mu je potem tudi omogočil prav to – veličastno samostojno glasbeno pot. Tako Loggins kot Messina sta bila kitarista, Loggins je igral ritem kitare, Messina pa glavno kitaro. V naslednjih štirih letih sta posnela še pet albumov z avtorsko glasbo, še enega s priredbami in še dva koncertna albuma. Skupaj sta prodala kar 16 milijonov plošč in sta bila tako najbolj uspešni duet z začetka sedemdesetih let, nujn dosežek sta presegla šele Hall & Oates proti koncu desetletja. Pisala sta glasbo tudi za druge, med drugim uspešnico Listen to a Country Song za Lynn Anderson in ponovno aranžirala Danny's Song in A Love Song za Anne Muray. Slednji sta se uvrstili na prvo mesto kanadskih lestvic.
Na zadnjih studijskih albumih sta Loggins in Messina zvenela bolj kot dva solo glasbenika, ki si delita album in ne toliko kot duet. Kot sta mnogo let pozneje priznala sama, je njuno sodelovanje preraslo v neke vrste nepotrebno tekmovanje, zato sta se 1976 brez velikega pompa razšla in posvetila svojima solo karierama. Leta 1977 je potem izšla še kompilacija največjih uspešnic, The Best of Friends.
Solo kariera
1977 je Loggins produciral in izdal svoj solo prvenec, Celebrate Me Home s hitom I Believe in Love, ki ga je prvič odpela Barbara Streisand v filmu Zvezda je rojena leto poprej. Naslednje leto je prišel album Nightwatch s pesmijo Whenever I Call You Friend v duetu s Stevie Nicks, pevko Fleetwood Mac. 1979 je Loggins izdal tretji album Keep the Fire in 1982 še High Adventure. Na njem je tudi Don't Fight It, duet s pevcem Journey, Steveom Perryjem. Pesem je dosegla 17. mesto na ameriški Billboard 100 lestvici. Loggins je do takrat že precej opustil svoj folk rock slog in igranje ustne harmonike, ostala je le še kitara in rockovski ritmi.
Skupaj z Michaelom McDonaldom iz Doobie Brothers sta spisala What a Fool Believes in posnela vsak svojo različico. Logginsova je izšla prva, a je bila izvedba Doobie Brothers uspešnejša in prišla na prvo mesto Hot 100. Loggins in McDonald sta zanjo 1980 prejela tudi Grammyja za pesem leta. 1979 sta z McDonaldsom naredila tudi This Is It, ljubezensko pesem z ultimatom ženski, ki se odloča med možem in ljubimcem. Pesem je precej globoka in omogoča več interpretacij, saj jo je Loggins posvetil svojemu očetu, ko je zbolel za rakom. Uporabili so jo celo za športno himno (v besedilu se omenja tudi zmaga). Zanjo je Loggins potem prejel še Grammyja za najboljšo moško pop izvedbo. NBC je pesem uporabil tudi za naslovno glasbo košarkarskega turnirja NCAA 1980 in 1981.
Filmska glasba
V osemdesetih je Loggins posnel toliko uspešnih pesmi za filme, da je postal znan kot Kralj filmske glasbe. Začelo se je z I'm Alright za film Ramisov Golf klub, parodijo golfa s Chevyjem Chaseom in Billom Murrayem. Sledil je seveda nesmrtni Footloose iz istoimenskega filma s Kevinom Baconom, to pa je tudi edina Logginsova pesem, ki je dosegla vrh lestvic. Iz istega filma je še I'm Free. Tu je še film o polaganju rok s Silvestrom Stallonejem, Na vrhu (1987) s pesmijo Meet me Half Way in nepozabna in legendarna pesem Danger Zone iz Top Guna (1986).
1985 je Loggins nastopil tudi v ekipi USA for Africa, ki je odpela We Are the World, 13. julija 1985 pa je na stadionu v Philadelphiji, na ameriškem delu Live Aida, nastopil s Footloose. Loggins je snemal svojo glasbo tudi v devetdesetih, med drugim tudi album za otroke Return to Pooh Corner (1994). Na sedmem albumu iz 1991 Leap of Faith je Conviction of the Heart. Podpredsednik Al Gore je nekaj let pozneje to pesem imenoval za neuradno himno njegovega okoljevarstvenega gibanja. Loggins jo je zapel 1995 na Dnevu zemlje v Washingtonu pred pol milijona poslušalcev.
Veličasten opus
Njegova pesem For the First Time iz filma Nekega lepega dne (1996) je bila nominirana za Oskarja, prišla pa je tudi na prvo mesto Billboardove lestvice sodobne glasbe za odrasle. Loggins se je pojavil tudi v nekaj serijah, 1999 je bil on sam v epizodi Dharme in Grega, 2004 je nastopil v tretjem delu kratkožive serije Meth & Red. 2005 je minilo v ponovni turneji z Jimom Messino, Sittin' In Again. Njuni koncerti so trajali več kot tri ure, z akustičnim vložkom, posneta pa sta bila tudi CD in DVD. Turnejo je dvojec ponovil tudi 2009. 2016 je Loggins napisal tudi pesem The Art of the Deal za parodijo o Donaldu Trumpu. Njegov zadnji veliki projekt je star leto dni, ko sta z Messino nastopila v Hollywood Bowlu ob petdesetletnici koncerta njunega debitantskega albuma Sittin' In. Drugi del koncerta je odigral Loggins sam in zapel svoje največje uspešnice I'm All Right, Footloose in Danger Zone. Zadnjih deset let Loggins sodeluje tudi v country triu Blue Sky Riders, skupaj z Garyjem Burrom in Gergio Middleman.
V sedemdesetih bi moral zaigrati skupaj z Barbaro Streisand v Zvezdi, vendar je vlogo odklonil, prispeval pa je že omenjeno pesem I Believe in Love. Našli (ali bolje slišali) ga boste tudi v videoigri Grand Theft Auto V (2008), kjer je Kapitan Loggins, lastnik in voditelj radijske postaje Los Santos Rock Radio.
Družinski človek
Od 1978 do 1990 je bil poročen z Evo Ein, igralko, ki jo je spoznal pri filmu Golf Klub. Imata tri otroke, Crosbyja, Codyja in Isabello. Najstarejši sin Crosby Loggins, ki je prav tako glasbenik, 2008 pa je zmagal v MTV-jevem resničnostnem šovu Rock the Craddle.
1982 je imel težave s črevesjem in je bil zaupan v terapijo Juliji Cooper. Med njima se je razvil poseben odnos. Oba sta bila poročena in nesrečna v zakonu. Loggins je imel enega otroka, drugi je bil napoti. Vrsto let sta bila le prijatelja, konec osemdesetih pa se je Loggins razšel z Evo In, par se je uradno ločil 1990. S Cooperjevo se je potem poročil julija 1992, 1994 pa sta bila vpletena v mrežni marketing Equinox Internationala, Loggins je celo posnel promocijsko glasbo. Piramidna shema je neslavno propadla 2001.
Julija Cooper in Kenny Loggins imata dva otroka, Lukasa (1993) in Hano (1997). V letih skupnega življenja sta pisala dnevnik, ki je vključeval tudi pesmi in pisma drug drugemu. Iz tega je nastala skupna knjiga Unimaginable Life, pa tudi studijski album. 2004 sta se ločila, Loggins pa je povedal, da se ni znal spopasti z njeno krizo srednjih let.
»Bila je zelo impulzivna ženska, želela je nekaj spremeniti in je preprosto odšla.«
Kenny Loggins živi nad Santa Barbaro v Kaliforniji, v lokalni skupnosti je znan po svojih dobrodelnih akcijah in podpori.
