Recept za ljubljanski štrukelj je bil prvič zapisan v Slovenski kuharici in predstavlja pomemben del kulturne dediščine in gastronomske ponudbe slovenske prestolnice. Originalno recepturo je zasnovala Magdalena Knafelj Pleiweis, po njenem nareku pa jo je zapisala njena prijateljica Neža Lesarjeva.
Ime ljubljanski štrukelj je sladica dobila šele leta 1912 v šestem ponatisu Slovenske kuharice in predstavlja eno zgodnejših geografskih poimenovanj jedi v evropskih okvirih.
Pobudnik za obuditev ljubljanskega štruklja je etnolog Janez Bogataj, recept pa sta sodobnim kulinaričnim trendom prilagodili slaščičarki Stela Špoljar in Francka Mršnik iz Biotehniškega izobraževalnega centra. Slaščičarki sta ob današnji predstavitvi obujenega štruklja dejali, da sta pri pripravi recepta razmišljali, kako ga ohraniti pristnega in avtentičnega, a ga hkrati posodobiti, so navedli v sporočilu za javnost.
Sodobni ljubljanski štrukelj se od izvornega razlikuje v obliki, nova različica namreč spominja na vrtnice, saj štruklje narežejo že pred peko in spečejo v modelčkih. Ohranili so prvotne sestavine in nekoliko spremenili le razmerja ter postopek priprave. Prvotnemu receptu so dodali tudi domačo vanilijevo kremo začinjeno s pomarančo in ganache iz pomarančne čokolade.
Ljubljanski štrukelj je sicer različica avstroogrske sladice, poznane pod imenom osje gnezdo ali Ferdinandovi krofi. Sladica naj bi bila nasploh razširjena v podonavski kuhinji, a pri ljubljanskem štruklju so uporabljene nekoliko drugačne sestavine kot pri osjem gnezdu - zato je tudi dobil geografsko oznako ljubljanski. V 19. stoletju so ljubljanske štruklje uživali predvsem v mestnem okolju ob praznikih, na vasi so se uveljavil šele po drugi svetovni vojni.
