Doris Day se je rodila 3. aprila 1922 v Cincinnatiju v Ohiu kot Doris Mary Kappelhoff. Mama Alma Sophia je bila gospodinja, oče William Joseph Kappelhoff pa učitelj glasbe in vodja cerkvenega zbora. Doris je dobila ime po igralki Doris Kenyon iz časov nemega filma. Stari starši po obeh linijah so bili nemški priseljenci, dedek Franz Joseph Kappelhoff se je v ZDA preselil 1875, v Cincinnatiju pa je nastala velika nemška skupnost z lastnimi cerkvami, klubi in nemško pišočimi časopisi. Doris Day je vse življenje trdila, da je bila rojena 1924, šele dve leti pred njeno smrtjo so novinarji našli originalni rojstni list, na katerem je pisalo 1922. Doris je imela dva starejša brata, Richarda, ki je umrl pred njenim rojstvom in Paula, ki je bil od nje starejši tri leta. Ker se oče ni izneveril tradiciji glasbenikov in je pogosto »gostoval« v tujih posteljah, se je mama ločila.
Že v otroških letih je Doris zanimal ples in sredi tridesetih je z Jerry Doherty nastopala po ZDA. 13. oktobra 1937 je avto, v katerem se je vozila, trčil v tovorni vlak. Zlomljena desna noga je močno omejila možnost plesne kariere. Ko je okrevala po nesreči, je začela prepevati ob radijskem sprejemniku in odkrila talent, za katerega ni vedela, da ga ima.
Po plesu glasba
»Poslušala sem mnoge glasbenike in prepevala z njimi: Benny Goodman, Duke Ellington, Tommy Dorsey in Glenn Miller. A en glas mi je bil posebej všeč, glas Elle Fitzgerald. V njenem glasu je bilo nekaj, kar me je pritegnilo. Trudila sem se posnemati njeno pevsko tehniko in subtilno senčenje glasu,« je povedala za svojo biografijo.
Njeno početje je opazovala mama Alma in se odločila, da mora hčerka dobiti pevsko izobrazbo. Za to je angažirala Grace Raine, ki je po samo treh vajah povedala, da ima mlada Doris izjemen potencial. Nad njenim talentom je bila tako fascinirana, da ji je od treh tedenskih ur učenja računala le eno. Doris Day se je pozneje s hvaležnostjo spominjala njenih ur in poudarila, da so imele velikanski učinek na njen pevski stil in kariero.đ
V osmih mesecih učenja petja je Doris Kappelhoff začela peti v lokalnem radijskem programu in v lokalni kitajski restavraciji. Njeno petje na radiu je slišal Barney Rapp, skladatelj in dirigent, ki je iskal pevko za svoj orkester in jo povabil na avdicijo. Izbrana je bila med dvesto kandidatkami.
Leta 1939 je postala Doris Day
Na Rappov predlog je 1939 začela uporabljati odrsko ime Doris Day, saj je Rapp menil, da je Kappelhoff predolgo za prepoznavnost. V tem času je pela tudi eno njenih najbolj znanih pesmi, Day After Day. Po sodelovanju z Rappom so jo angažirali tudi Jimmy James, Bob Crosby in Les Brown. 1941 se je pojavila v treh Soundijih (triminutnih glasbenih filmih) z orkestrom Lesa Browna. V času, ko je sodelovala z Brownom, je posnela tudi prvo skladbo, Sentimental Journey, ki je izšla v začetku 1945. Pesem je hitro postala himna ameriških vojakov, ki so si želeli demobilizacije in vrnitve domov. Doris Day je pesem kasneje še večkrat posnela na novo. S svojimi pesmimi je v letih 1945 in 1946 še petkrat prišla na Billboardovih top 10. Les Brown je za Dayevo rekel, da spada v isti kakovostni nivo kot Bing Crosby in Frank Sinatra.
V naslednjih letih po vojni je nastopala za Lesa Browna in dve leti tudi v radijski oddaji Boba Hopea. Do prvega filma je bil le še korak. Njena pesem Embraceable You je navdihnila skladatelja Julea Stynea in Sammyja Cahna, da sta jo priporočila za vlogo v filmu Romance on the High Seas (1948). Na avdiciji je bila uspešna, zato jo je režiser Michael Curtiz povabil k sodelovanju. Sama je bila nad tem zelo presenečena, saj je po njenih besedah bila le pevka, brez igralskih izkušenj. Curtiz je bil nad njeno odkritostjo navdušen, predvsem pa je hotel za vlogo dekle, ki je bilo videti kot običajna Američanka. Curtiz je kasneje povedal, da je bil v svoji karieri najbolj ponosen na odkritje Doris Day.
Najprej velika zvezda popevke
Pesem iz filma It's Magic je prišla na drugo mesto, dva meseca kasneje pa je Love Somebody, duet z Buddyjem Clarkom, skočil na vrh. Potem je posnela še Someone Like You, ki ga je odpela tudi v njenem naslednjem filmu, Moje sanje so tvoje (1949). V tem času so ameriški vojaki, ki so se bojevali v korejski vojni, Doris Day razglasili za njihovo najbolj priljubljeno zvezdnico. Sledilo je še nekaj nostalgičnih musicalov kot so Mesečev zaliv (1951), V luči srebrne lune (1953) in 1950 tudi Čaj za dva za Warner Brothers. Njen komercialno najbolj uspešen film za WB je bil Videla se bova v mojih sanjah (1951), četrti film, ki ga je posnela s Curtizom.Igrala je tudi naslovno vlogo v vesternu Calamity Jane (1953), pesem iz filma, Secret Love, pa je dobila tudi Oskarja za najboljšo izvirno pesem in Dayevi prinesla četrto 1. mesto na lestvicah.
Med 1950 in 1953 je kar šest albumov iz njenih glasbenih filmov prišlo med prvih 10 na lestvicah, trije tudi na prvo. Po snemanju filma Lucky Me (1954) in Mladi po srcu (1955) s Frankom Sinatru, Doris Day ni več podaljšala pogodbe z Warner Bros. 1952 in 1953 je imela tudi svojo radijsko oddajo, The Doris Day Show, na radiu CBS.
Po glasbenih komedijah tudi resnejše vloge
Doris Day je veljala za igralko iz glasbenih komedij, potem pa so prišli na vrsto bolj resni filmi, med drugim njena največja uspešnica do takrat, Ljubi me ali pa me pusti (1955) z Jamesom Cagneyem. Doris Day je za film v biografiji povedala, da je bila to njena najboljša vloga, producent Joe Pasternak pa je dodal, da je bil šokiran, ker Dayeva ni bila nominirana za Oskarja. Sledil je Hitchcockov Mož ki je vedel preveč (1956) z Jamesom Stewartom. Pesem iz tega filma, Que Sera, Sera, je spet dobila Oskarja za najboljšo izvirno pesem. Istega leta je posnela še noir Julie z Louisom Jourdanom. Po treh dramah je spet sledila glasbena komedija, The Pajama Game (1957), pa potem še Učiteljev ljubljenček (1958) s Clarkeom Gableom in Tunel ljubezni (1958). Zgodilo se je Jane (1959) z Jackom Lemmonom je bil manj uspešen.
Billboardova vsakoletna anketa DJ-ev je med letoma 1949 in 1958 postavila Doris Day na prvo mesto kar devetkrat, a konec petdesetih se je njena glasbena kariera že umikala filmski. 1959 se je začela serija romantičnih komedij, Šepetanja na vzglavnikih (1959), z Rockom Hudsonom, s katerim sta postala najboljša prijatelja. Za vlogo je bila nominirana za Oskarja za glavno vlogo, kar je bila tudi njena edina nominacija. Hudson je z Doris Day posnel še Pridi nazaj (1961) in Ne pošiljaj mi rož (1964). Z Davidom Nivenom in Janis Paige je zaigrala v Prosim, ne jejte marjetic (1960), s Caryjem Grantom pa v komediji Ta dotik krzna (1962). 1960 in med 1962 in 1964 je bila najbolj dobičkonosna igralka, edina s štirimi sezonami poleg Shirley Temple. Za uspešnost je prejela tudi sedem zaporednih nagrad Laurel, česar ni presegla še nobena druga igralka.
Brez golote ni filma
Konec šestdesetih v času seksualne revolucije baby boom generacije se je spremenil tudi pogled na seks. Časi so se spremenili, Doris Day se ni. Film Ne moti (1965) je bil priljubljen pri gledalcih, a je tudi hitro izpraznil kinodvorane. Kritiki so Doris Day imenovali Najstarejša devica na svetu, mlajše generacije pa njeni filmi niso več zanimali. Zadnja večja uspešnica je bila tako Ladjica s steklenim dnom (1966). Zavrnila je vloge kot je bila Gospa Robinson v Diplomirancu, vlogo je potem dobila Anne Bancroft. V biografiji je omenila, da je to storila iz moralnih razlogov - scenarij je bil preveč vulgaren in obscen. 1967 je posnela vestern Balada o Josie in posnela album The Love Album, ki je izšel šele 1994. 1968 je nastopila v komediji Kje si bil, ko so ugasnile luči, zadnji veliki film pa je bil Moški v mamini postelji (1968).
Ob devetih nominacijah za nagrado Laurel, je bila še šestkrat nominirana za Zlati globus. V zasebnem življenju pa ni šlo vse gladko. Po smrti tretjega moža Martina Melcherja aprila 1968 je šokirana Day razkrila, da je mož skupaj z njenim odvetnikom Bernardom Rosenthalom zapravil vse njene prihranke. Rosenthal je bil njen prijatelj vse od 1949 in jo je zastopal tudi pri ločitvi od drugega moža, saksofonista Georgea Weilderja. Doris Day je 1969 vložila tožbo proti Rosenthalu in jo 1974 tudi dobila, odškodnino pa šele 1979. Pokojni tretji mož jo je tudi prepričal, da je začela snemati TV serijo The Doris Day Show, čeprav je sama sovražila ta instantni medij. Prva oddaja je bila na sporedu 24. septembra 1968 in do 1873 so se vse oddaje začele s pesmijo Que sera, sera. Doris Day je potrebovala denar, CBS je potreboval njo, saj je bila oddaja zelo uspešna. Do 1973 se je spremenil tudi okus gledalcev in tovrstne oddaje so zamrle. Doris Day se je po tem poslovila od igralstva, občasno se je pojavila le kot gostja v drugih oddajah sedemdesetih.
Pravne borbe in upokojitev
V sezoni 1985-1986 je imela svojo pogovorno oddajo na CBN, Doris Day's Best Friends. Oddaja na tem katoliškem kanalu je bila po 26 epizodah ukinjena, čeprav jo je publika dobro sprejela. V eni od epizod je gostila Rocka Hudsona, takrat že vidno bolnega z AIDS-om. Hudson je umrl leto pozneje kot eden prvih zvezdnikov. Osemdeseta so zaznamovali tudi njeni pravni boji proti Rosenthalu, seznam reči, ki jih je izgubila v navezi z možem in odvetnikom, pa je bil osupljiv – med drugim so na njem tudi trije hoteli in cel kup naftnih vrtin v Kentuckyju in Ohiu. Njen sin iz prvega zakona, Terry Melcher, je povedal, da je mamo rešila le prezgodnja smrt očima Martina Melcehrja, da ni končala na ulici. V svoji biografiji Doris Day moža ni krivila za finančne polomije, pač pa da je nasedel napačnemu človeku v napačnem času.
1989 bi morala skupaj s Patrickom Swayzejem in Marvinom Hamlischem voditi Oskarje, a se je tik pred tem porezala po nogi in je morala v bolnišnico. 1989 je Doris Day dobila nagrado Cecila DeMillea za življenjsko delo. Kljub temu, da je zapustila igro, je še vedno snemala glasbo, po The Love Album (1994) je 2011 izdala še album My Heart, stara je bila 89 let. Vsa poznejša leta je bila zelo aktivna s svojo fundacijo Doris Day Animal Foundation in je bila vneta podpornica društev za zaščito živali. Tako se je odločila med snemanjem Moža, ki je vedel preveč, ko so na sceni s kamelami, kozami in drugimi živalmi zelo slabo ravnali. Skupaj z drugimi igralkami je 1971 peljala kampanjo proti nošenju krzna. Številne organizacije za zaščito živali danes nosijo njeno ime.
Gospa z mačkami
Doris Day je bila poročena štirikrat, med 1941 in 1943 s trombonistom Alom Jodrenom, ki je trpel za shizofrenijo in tudi končal s samomorom, Doris Day pa je imela z njim edinega otroka, Terryja Paula Jordena, pozneje Melcherja, ki je bil glasbenik in producent. Z Weidlerjem je bila poročena med 1946 in 1949, 1951 pa je poročila producenta Martina Melcherja, s katerim je ostala do njegove smrti aprila 1968. Od aprila 1976 do ločitve 1982 je bila poročena še v četrto z Barryjem Comdenom, ki ga je spoznala kot šefa strežbe v eni od njenih restavracij. Po upokojitvi je živela v Carmelu v Kaliforniji, obkrožena z zapuščenimi mačkami in psi, njen sosed je bil Clint Eastwood, ki jo je 2015 še skušal, že v njenih devetdesetih, prepričati, da bi z njim posnela film,a ga je zavrnila. Tam je imela skupaj s sinom v lasti tudi hotel. Terry Malcher je v šestdesetih produciral skupine kot so The Byrds, Paul Revere & the Raiders in The Beach Boys, umrl je 2004 zaradi raka.
Doris Day je umrla 13. maja 2019 na svojem domu v Carmelu zaradi zapletov s pljučnico, stara 97 let. Smrt je oznanila njena fundacija za živali in tudi sporočila, da ne bo javnega pogreba niti označenega groba.
