Na otoku v Rokavskem prelivu pred Portsmouthom in Southamptonom je na majhni mlekarski kmetiji odraščal Mark King. Kot se je pozneje leta 1958 rojeni glasbenik spominjal, je bilo to povojno obdobje, kjer so lahko - z enim medeninastim lavorjem, straniščem pred hišo in pocinkano kadjo pred kaminom - o normalnem življenju le sanjali. Pri devetih letih mu je oče kupil mini bobnarski set za 10 funtov, pri 11 letih se je naučil igrati kitaro. Skupaj z dvema sošolcema, Philom in Rowlandom Gouldom je že v najstniških časih igral skupaj v različnih otoških skupinah. Po srednji šoli se je odločil za študij glasbe v Londonu, kjer je spoznal Mikea Lindupa, klaviaturista, s katerim sta imela precej podoben glasbeni okus – oba so navduševali Miles Davis, Keith Jarrett in Jan Hammer. Leta 1979 se je v Londonu pojavil še Phil Gould, ki je skupaj s Kingom in Lindup in vsi trije so se dobivali na preigravanju različne glasbe in svojih idej, pri čemer je nastal zanimiv jazz funk stil zvoka. Kmalu so našli še kitarista, Dominica Millerja (ki se je pozneje proslavil s Stingom), tega pa je zamenjal Philov brat Rowland »Boon« Gould, ki se je vrnil iz dela v Ameriki.
Ultimativni odgovor
Na začetku vloge niso bile razdeljene, Boon je igral tudi bas in saksofon, Lindup klaviature in bobne. Mark King je bil primarno bobnar, ki pa je moral prodati bobne, potem ko se je z neko skupino podal na neuspešno evropsko turnejo. Na koncu je bobne prevzel Phil, kitaro Boon, Mike Lindup klaviature, Marku pa je ostal bas. Mark King, ki je delal v trgovini z glasbili, je večkrat opazoval Američane, ki so demonstrirali funkovsko slap tehniko igranja basa (namesto ubiranja strun tapkanje strune s palcem) in ker se je hitro učil novotarij, je ustvaril svoj stil tovrstnega igranja. Še vedno je četverica igrala le instrumentalno glasbo, hkrati pa so ustvarili tudi ime – Level 42. Številko 42 so potegnili iz Štoparskega vodiča po galaksiji, Douglasa Adamsa, kjer je 42 ultimativni odgovor na vprašanje o življenju, vesolju in vsem. Četverici se je pridružil še en klaviaturist, Wally Badarou, ki sta ga Phil Gould in Mark King spoznala nekaj mesecev, ko sta sodelovala pri Project M. Čeprav je igral klaviature, pisal glasbo in z njimi snemal albume, uradno ni bil nikoli član Level 42.
Vroče železo
Tako je nastala ena najbolj znanih funk pop skupin osemdesetih, Level 42, z Markom Kingom, ki je postal eden najbolj slavnih basistov in je v pop glasbo vpeljal slap tehniko. Potem, ko so njihove vaje videli producenti, so 1980 dobili povabilo k podpisu pogodbe z majhno založbo Elite Records in predlog, naj glasbi dodajo besedila. Čeprav so sprva iskali zunanjega pevca, sta potem vokale prevzela King in Lindup, King glavni vokal, Lindup pa ga je dopolnjeval s falseto harmonijami (čeprav je tudi Mike Lindup tu in tam odpel cele pesmi). Za besedila sta skrbela brata Guld, ostali trije pa so pisali glasbo.
Eden prvih singlov pri Elite, Love Meeting Love, je novo skupino pripeljal v naročje velikega Polydorja, s katerim so podpisali svojo drugo pogodbo. 1981 je Polyidor izdal Love Games, ki je skočila visoko na lestvice. Sledil je prvi album Level 42, ki je takoj postal uspešnica po celi Evropi. Skupina je postala najbolj zaželeni band na britanski in evropski jazz-funk sceni, zahvaljujoč glasbi in virtuoznosti vseh štirih glasbenikov. Polydor je koval železo, dokler je bilo vroče, zato so istega leta izdali še drugi album, The Early Tapes (poznan tudi pod imenom Strategy), sestavljen iz demo posnetkov, ki so jih fantje naredili še pod Elite Records. 1982 so posneli še tretji album, The Pursuit of Accidents, ki je šel zvokovno v pop vode zgodnjih osemdesetih. Oba singla, Weave Your Spell in The Chinese Way sta se uvrstila na lestvice, slednji je bil tik pod vrhom in je skupini prinesel dodatno poslušalstvo.
Premik v pop vode
Četrti album, izdan 1983, z imenom Standing in the Light, je skupino Level 42 poslal na novo pot. Bil je manj jazzovski, manj eksperimentalen in jim je prinesel prvi single med top 10 na domačih lestvicah, The Sun Goes Down (Living It Up). Na albumu za razliko od prvih treh ni bilo pesmi brez vokala, glasbeni slog pa se je približal popu.
1984 je sledil četrti album True Colors, na katerem so bile uspešnice The Chant has Begun in Hot Water, tega leta pa je Mark King posnel tudi svoj prvi solo album, Influences, kjer je odigral večino inštrumentov, na klaviaturah pa mu je pomagal Lindup).
Skupina je postala znana po svojih energičnih živih nastopih (1985 so izdali dvojni live album A Physical Presence), na koncertih pa se jim je na saksofonu pridružil Krys Mach, ki se ga sliši tudi na studijskih albumih vse do 1988.
Lekcije iz ljubezni v družini
Peti album, World Machine, takrat že priznane pop rock skupine, je prišel na vrsto 1985 in Something About You ter Leaving Me Now sta se uvrstila med prvih 20 na Otoku, Something About You pa je bil tudi njihov prvi hit, ki je prišel med prvih 10 v ZDA. V glasbi se je še vedno dalo slišati nekaj originalnega funkovskega sloga. Album je bil toplo sprejet tudi pri kritikih in novinar AllMusic, William Cooper, je zapisal, da gre za enega najbolj dodelanih pop albumov iz srede osemdesetih. Med snemanjem albuma so se pojavile tudi prve tenzije, saj se Phil Gould in Mark King nista najbolj strinjala o glasbeni smeri, kar je pripeljalo do tega, da je Gould med snemanjem zapustil skupino, a se je po pogovoru s Kingom čez en teden vrnil. V času ameriške turneje je izšel single Lessons in Love, ki je postal največja uspešnica skupine. Prvo mesto v Nemčiji, Švici in na Danskem, drugi v Italiji, tretji doma v Angliji in 12. v ZDA, pesem pa je postala prvi naslov novega šestega albuma Lessons in Love, kjer je istoimenska pesem Running in The Family prav tako dosegla podoben uspeh kot Lekcije iz ljubezni. Album je bil velika uspešnica po celem svetu in marsikje je prišel med top 10 najbolj prodajanih. Level 42 je čez noč postal najbolj popularna britanska pop skupina, na dobrodelnem koncertu Prince's Trust junija 1987 je v Running in the Family na kitari gostoval celo Eric Clapton, King in Lindup pa sta nastopala tudi z drugimi znanimi glasbeniki kot so bili Ben E. King, Ringo Starr in George Harrison. Vendar so se na obzorju začeli zbirati temni oblaki…
In potem je počilo
Čeprav je bil bobnar Phil Gould tisti, ki je imel največ problemov z ostalimi člani skupine, je bil njegov brat Boon tisti, ki je po skupni turneji z Madonno prvi zapustil kvartet konec 1987. Tihi in komajda opazni kitarist je preprosto izgorel, želel je preživeti več časa z ženo in otroki. Čeprav ni več igral s skupino, je še vedno pisal besedila. Na naslednji šest tedenski turneji je namesto Boona vskočil Paul Gendler iz Modern Romance. Sredi turneje decembra 1987 je križ naredil še Phil Gould, tudi on zaradi izmučenosti, k odločitvi pa je pripomogel še en velik prepir s Kingom, pa tudi pop usmeritev skupine, ki jo jazzovski bobnar ni maral. Namesto njega je turnejo dokončal bobnar Prefab Sprouta, Neil Conti.
1988 so imeli Level 42 novega bobnarja, Garyja Husbanda in kitarista Stevea Toppinga, ki pa sta kmalu počila med sabo in slednji je že po nekaj mesecih vzel slovo. Naslednji album Starring at the Sun je bil tako posnet brez stalnega kitarista. Album je prišel na drugo mesto, hit Heaven in My Hands pa se je uvrstil na 12. mesto singlov. Pri pisanju besedil je še vedno sodeloval Goon, novi kitarist pa je postal Alan Murphy, ki je pred sodeloval s Kate Bush. Potem ko se je že zdelo, da bo skupina po pretresu zaplula v bolj mirne vode, je bil Alan Murphy zbolel za aidsom. Kitarist je to vedel že v času odhoda iz predhodne skupine Go West, a je to novim sodelavcem želel zamolčati, da bi svoje zadnje dni preživel v igranju glasbe. Sredi 1989 je Murphyja prizadela pljučnica, od katere ni več okreval, umrl je 19. oktobra 1989. Level 42 so užaloščeni za dobro leto vzeli slovo od odrov, v vmesnem času pa izdali album največjih uspešnic, Level Best.
Tretja in četrta postava
Jedro skupine je decembra 1991 tvorila trojica Husband, King in Lindup, z Allanom Holdsworthom, gostujočim na kitari in Badaroujem kot stalnim članom v senci. Guaranteed je izšel 1991, skupina pa je iskala stalnega kitarista in ker je King menil, da Holdswortha pozicija ne zanima, je pripeljal Jakka Jakszyka, nekdanjega frontmana 64 Spoons, ki je tudi na naslovnici albuma, čeprav na njem ne igra. Za razliko od bobnarja Husbanda, Jakszyk nikoli ni bil uradni član skupine.
Pot do prepada
V začetku 1993 je Husband nenadoma zapustil skupino, zato se je za novi album Forever Now (1994) vrnil Phil Gould, prav tako kitar v studiu ni posnel Jakszyk, pač pa ameriški kitarist Danny Blume. Čeprav je bil album uspešen, je bila vrnitev Goulda le kratkega roka. Gould je na turneji odigral le prvi koncert, potem pa ga je zamenjal Jakszykov prijatelj Gavin Harrison, ki ga pozneje slišimo pri legendarnih Porcupine Tree in King Crimson. Na sredi turneje v Manchestru je skupina objavila, da se po turneji poslavlja. Zadnji koncert je Level 42 odigral 14. oktobra 1994 v Albert Hallu, posnetek koncerta, ki bi moral iziti kot live album, pa je ostal v predalu.
OD 1996 do 2000 je Mark King gradil svojo solo kariero, je pa občasno nastopil pod imenom Mark King Band skupaj s Husbandom in Jakszykom, ki ga je pozneje zamenjal Nathan King, Markov mlajši brat. Avgusta 1999 so skupaj na privatni zabavi igrali brata Gould in Mike LIndup, 2001 pa so Mark King, Mike Lindup in Phil Gould prvič po 10 letih igrali skupaj na Lindupovi poroki.
Vrnitev odpisanih
Čeprav je King posnel dva solo albuma, je na svojih koncertih igral vedno več pesmi Level 42. Konec 2001 je Mark King najavil povratek skupine v novi zasedbi in čeprav je Lindup pisal glasbo in snemal, ni nastopal v živo, skupino pa so sestavljali kar glasbeniki iz njegovega podpornega banda v času solo kariere. 2006 je skupina napovedala novi album, prvi po 12 letih, Retroglide, pri snemanju pa je od originalne zasedbe sodeloval Gary Husband, besedila je prispeval Boon Gould, nekaj pesmi pa sta odigrala tudi Phil Gould in Mike Lindup, ki je gostoval tudi na podporni turneji. Skladba Ship z albuma je bila tako prva, pri kateri so sodelovali vsi štirje originalni člani zasedbe v eni ali drugi obliki, je pa bil album Retroglide prvi, na katerem ni več Wallyja Badaroua. Maja 2006 se je Mike Lindup tudi uradno vrnil kot član Level 42. Leta 2010 se je še drugič poslovil Gary Husband, nekajkrat se je kot gost presenečenja na koncertih na odru pridružil tudi Boon Gould.
Mark King in Mike Landup sta danes edina originalna člana zasedbe, ki še igrata, na kitari pa že 2 desetletji vztraja Markov brat King. Medtem ko Phil Gould hodi svojo pot, predlani je izdal drugi solo album Beautiful Wounds, je Rowland Boon Gould, ki je celo življenje trpel za bipolarno motnjo, 30. aprila 2019 s samomorom končal svojo pot.
