Za razliko od mnogih igralcev njene dobe in starosti je bilo igralstvo Vanessi položeno v zibelko. 30. januarja 1937 rojena igralka, ki jih šteje 86, se je rodila v igralsko družino, pravzaprav kar v dinastijo. Njen oče Sir Michael Redgrave je bil igralec, prav tako tudi mama Rachel Kemspon. Njeno rojstvo je oznanil sam Laurence Olivier med igro Hamleta v Old Vicu, ko je povedal, da je Laertes (ki ga je igral Michael Redgrave) dobil hčerko.
»Velika igralka se je rodila danes zvečer,« naj bi povedal Olivier povedal publiki. Vanesa je imela še sestro Lynn, ki je bila nominirana za Oskarja in brata Corina, prav tako igralca. Prva leta je preživljala v East Endu, dokler se po bombnih napadih družina ni preselila v Herefordshire, od koder se je v London vrnila 1943. Izobrazbo je pridobivala v dveh dekliških šolah, Alice Ottley v Worcesterju in Queen's Gate School v Londonu. Logična izbira za nadaljevanje je bila Osrednja šola za govor in dramo, kamor se je vpisala 1954, prvič pa je nastopila v West Endu skupaj s svojim bratom leta 1958. Oder ji je takoj prirasel k srcu in naslednje leto je nastopila v Shakespeareovem gledališču v predstavi Sen kresne noči skupaj s Charlesom Laughtonom in Coriolanusu z Laurenceom Olivierjem, ki jo je 22 let pred tem v Hamletu pospremil na ta svet.
Zgodovinske ženske na velikem platnu
Prvo naslovno vlogo je odigrala v Boltovi odrski predstavi Tiger in Konj, kjer je igrala skupaj s svojim očetom, na odru pa je ostala vsa naslednja leta. Prvič se je na filmskem platnu pojavila 1958 v Hurstovem filmu Za masko, skupaj s svojim očetom. Prva večja vloga je sledila 1966 v komediji Morgan skupaj z Davidom Warnerjem, za to vlogo pa je dobila prvo nominacijo za Oskarja, Zlato palmo v Cannesu in nominacijo za BAFTA. Istega leta je nastopila v filmu italijanskega režiserja Michelangela Antonionija, Blowup (1966) in 1968 v naslovni vlogi o plesalki Isadori Duncan, Isadora, za katero je prav tako prejela številne nagrade, med drugim še eno nominacijo za Oskarja. Odigrala je še dva italijanska filma, Dropout (1970) in La vacanza (1971) za Tinta Brassa. Za začetek sedemdesetih so bile značilne njene vloge zgodovinskih ženskih likov kot Andromaha v Trojanskih ženskah (1971) in naslovne vloge v Marija, kraljica škotska (1971), s katero si je prislužila tretjo nominacijo za Oskarja. Pred tem je 1967 igrala tudi kot Guinevere v Camelotu z Richardom Harrisom in Francom Nerom in kot Sylvia Pankhurst v Attenborougovi Oh, kako lepa vojna (1969). V filmsko zgodovino se je zapisala tudi kot Mati prednica Jeanne des Anges v kontroverznem filmu Kena Russela, Hudiči (1971).
Oskar za Julio
V filmu Julija (1977) je igrala naslovno vlogo ženske, ki jo je zaradi antifašističnega delovanja umoril nemški nacistični režim v letih pred drugo svetovno vojno. V filmu je igrala tudi Jane Fonda kot pisateljica Lillian Hellman. Ob nominaciji za Oskarja je protestirala Judovska liga, ker je bila kot politična aktivistka Redgraveova zagovornica Palestinske osvobodilne organizacije PLO in je istega leta igrala tudi v filmu Palestinec. Vanessa Redgrave je dobila Oskarja, pred dvorano pa so se zbrale tako judovske kot palestinske množice. V svojem govoru se je igralka zahvalila Hollywoodu, da ni podlegel zionističnim pritiskom skupine, ki je sramota za vse, kar so judje preživeli med vojno. Njen govor je kritiziral voditelj Paddy Chayefsky, škandal pa je povzročil negativne odzive medijev, kar je igralki kar za nekaj let zaprlo pot do vidnejših vlog.
Kasnejše vloge, po katerih je znana, so Agatha Christie v Agathi (1979), pa TV film Igranje za čas (1980), kjer je bila ena od žensk, ki so preživele taborišče med vojno, ker so igrale v orkestru jetnic za nemške gospodarje. Tu je tudi slavni Sing Sing (1983), italijanska komedija z Adrianom Celentanom in Enricom Montesanom, v katerem igra angleško kraljico.
Kot sufražetka Olice Chancellor v Bostončankah (1984) si je prislužila peto nominacijo za Oskarja, bila je transeksualna tenisačica Renne Richards v Drugem servisu (1986), Blanche Hudson v televizijski predelavi Kaj se je zgodilo Baby Jane (1991), Howards end (1992), šesta nominacija za Oskarja, v prve, Mission: Impossible pa je bila šefica kriminalne združbe Max. Brian DePalma in Tom Cruise sta se sprva šalila, da bi bila Vanessa Redgrave najbolj primerna za to vlogo, na koncu pa sta jo tudi angažirala.
Še dve glavni nagradi
Za vlogo v HBO-jevi seriji Če bi lahko stene govorile 2 (2000) je dobila Zlati globus in nagrado Emmy za najboljšo stransko vlogo. Emmyja je dobila tudi za Igranje za čas (1980). 2006 je s Petrom O'Tooleom igrala v Veneri, kjer je legendarni igralec dobil svojo osmo nominacijo za Oskarja. Snemala je tudi Robina Hooda z Ridleyem Scottom, vendar je zaradi smrti hčerke Natashe Richardson odstopila, njeno vlogo pa je prevzela Elleen Atkins. V naslednjem filmu, Pisma za Julijo (2010), je igrala skupaj z možem Francom Nerom.
Leta 2017, ko je dopolnila 80 let, je tudi prvič sedla na režiserski stolček. Njen dokumentarec Morje žalosti govori o migrantskih otrocih v taboriščih v Calaisu in o evropski migrantski krizi. Dokumentarec je bil premierno pokazan v Cannesu, kritiki so pohvalili sporočilnost dokumentarca in kritizirali pomanjkanje fokusa.
Od velike trojne nagrade ji je manjkal le še odrski Tony, tega je dobila 2003 za najboljšo igralko v broadwayski predstavi Dolgo potovanje dneva v noč.
Ljubezni njenega življenja
Vanesa Redgrave je bila poročena s filmskim režiserjem Tonyjem Richardsonom med letoma 1962 in 1967. Par je imel dve hčerki, obe igralki. Natasha Richardson (1963-2009), žena Liama Neesona, je umrla zaradi možganskega hematoma po nesreči na smučanju, mlajša Joely Richardson (1965) pa je prav tako nanizala nekaj vidnejših filmskih in televizijskih vlog. Potem ko je Richardson pristal v objemu francoske igralke Jeanne Moreau, je pristala v zvezi z italijanskim igralcem Francom Nerom, ki ga je spoznala na snemanju Camelota.
1969 se jima je rodil sin Carlo Gabriel Redgrave Sparanero (poznan kot Carlo Nero), scenarist in režiser. Od 1971 do 1986 je bila v zvezi z Bondom Timothyjem Daltonom, ki ga je spoznala v Mariji, kraljici Škotski (1971). Pozneje se je spet zbližala z Nerom, s katerim se je poročila na Silvestrovo 2006 in je poročena še danes. Med 2009 in 2010 je samo v 14 mesecih izgubila hčerko Natasho in oba sorojenca, Corina in Lynn. Leta 2015 je preživela infarkt, septembra 2015 pa je oznanila, da ima le še 30 % pljučne kapacitete zaradi emfizema, ki ga je povzročilo dolgoletno kajenje.
Politični aktivizem
V začetku sedemdesetih je Vanessa Redgrave skupaj z bratom Corinom postala članica Delavske revolucionarne stranke (WRP), večkrat je kandirala za parlament, a vedno dobila le nekaj 100 glasov. Stranka se je ukinila leta 1985. 1968 je pred ameriško ambasado protestirala proti vojni v Vietnamu, s plačo za Marija, kraljica škotska pa je zgradila šolo za medicinske sestre blizu svojega doma v West Londonu in jo podarila državi. Omenili smo njeno radikalno podporo PLO, za snemanje dokumentarca, v katerem je tudi intervju z Jasserjem Arafatom, pa je prodala celo svojo hišo. Na premieri je celo izjavila, da bi bila rešitev za Palestince ukinitev Izraela kot države.
Tudi judovske glasbenice v filmu Igranje za čas (1980) ji je poleg Emmyja prineslo novo zgražanje judovskih organizacij. Leta 1995 je postala Unicefova ambasadorka dobre volje, decembra 2002 pa je iz svojega žepa plačala varščino za Ahmeda Zakajeva, namestnika premiera čečenske separatistične vlade, ki so ga priprli, ko je iskal politično zatočišče v Angliji. Nikoli ni šparala jezika ob svetovnih krizah, bila je velika nasprotnica vojne proti terorizmu v Iraku in Afganistanu.
Že 1967 ji je kraljica Elizabeta II podelila tudi red britanskega imperija CBE, 1999 pa je zavrnila viteški naziv dame, ki pa ga je za svoje dramsko udejstvovanje prejela lani.
