V knjigi z naslovom Tokrat bo drugače, ki je bila sprva olajšanje za njeno stisko, ki jo je nosila v sebi, nas seznani tudi s tem, kako uničujoče posledice ima uživanje drog, ki ni le individualni problem, ampak problem celotne družbe.
Za začetek mogoče nekaj, kar bi lahko vprašali na koncu: kako ste trenutno, kako je vaš sin?
Trenutno sem vesela in hvaležna, da ste mediji sočutno in z razumevanjem sprejeli mojo tragično zgodbo, ki ni le moja, ampak zgodba mnogih slovenskih družin. Sredi aprila, ko sin prihaja iz zapora, se bova z možem ponovno znašla pred novim začetkom in upanjem. Oba si želiva, da se ne bi ponovil začarani krog, v katerega sva ujeta že 15 let. Sin bo doma le krajši čas, saj pravi, da je tokrat odločen in motiviran, da se vključi v zdravljenje od prepovedanih drog. Življenje, misli in čustva, ki jih z možem doživljava s sinom odvisnikom, drvijo kot na vlakcu smrti, gor in dol, polno je ostrih ovinkov in nenadnih preobratov. Utrujena sva, zelo utrujena. Hromi naju strah pred prihodnostjo, ki je negotova. Vse je namreč odvisno od tega, ali se bo sin zmogel spopasti s svojo boleznijo in ali bo tokrat res drugače. Obenem se nama smili, ker vidiva, kako trpi v ujetništvu drog.
Kakšen je bil vaš odziv, ko ste prvič izvedeli za kajenje marihuane?
Za prvo cigareto, za prvi džoint, mi je povedal, ker mu je bilo slabo. Obenem je bil zame to že alarm, prvo opozorilo, da ni vse tako, kot bi moralo biti. Prvič, kot je rekel, je šlo le za radovednost, značilno za najstnike. Doma sva se z možem takoj odzvala, najprej s pogovori. Potem je začel popuščati v šoli, postajal uporniški, se družil z nam neznanimi fanti.
Znašla sem se na popolnoma neznanem terenu. Kmalu sem poiskala tudi pomoč in obiskovali smo psihologa. Bila sem zaskrbljena, kajti vsakršen stik z drogo je že vstop v svet omame.
Je težko prepoznati signale, da nekaj ni povsem v redu, ste postali sumničavi že prej?
Da, ker se je sin spremenil. Odhajal ali pozneje tudi uhajal je od doma, imel je spremenjene navade, vedno več denarja je potreboval, zapiral se je v svojo sobo. Nobenih obveznosti ni več poznal, nobenega reda. Niti normalen pogovor z njim ni bil več mogoč. Potem se je vse samo še stopnjevalo. To so tudi na splošno običajni signali, ki pomenijo za starše svarilo, da nekaj ni v redu. In sin je postajal nekdo drug. To drsenje v neznano je bilo neustavljivo, kljub mojemu in moževemu neutrudnemu prizadevanju da vplivava nanj.
A kako globok je bil šok?
Šok ni bil samo eden, kar vrstili so se, počasi, a vztrajno. Ko je začel popuščati v srednji šoli in izostajati od pouka, sem bila pogosto na pogovorih s profesorji, pomagala sem mu pri učenju za popravne izpite. Ko je dokončno opustil šolanje, sva ga z možem zaposlila v najinem podjetju, pa ga delo ni zanimalo, nato smo ga zaposlili pri znancu v tiskarskem podjetju, a je tudi to hitro opustil. Droge in slaba družba so vztrajni prevzemale njegovo življenje. Najhuje je bilo, ko se je odpravil od doma, da bo živel na svojem, po svoje. Takrat se je vse dokončno zlomilo. Počasi se je zdelo, kot da se peljemo na drvečem vlaku brez postaj. Nisem mogla verjeti, kakšno rušilno moč imajo droge. Kako nemočen je sin, kako nemočni smo starši. In kako zasvojenost spremeni človeka. Postane nekdo drug, primež drog je kot oklep, skozi katerega ne prodre nič, niti materinska ljubezen.
Kje ste iskali vzroke?
V občutljivi fazi adolescence je sin očitno izbral napačno pot in družbo vrstnikov, kot on sam danes pravi. Vzrokov za odvisnost je lahko več in so različni. Kot je znano, je odvisnost psihonevrološka bolezen možganov ter je pogojena z genetskimi, psihosocialnimi in okoljskimi dejavniki, karakternimi lastnostmi, pridruženo boleznijo … Vzroki pa se lažje identificirajo, ko se odvisnik očisti vseh substanc in v fazi terapevtskega procesa. Velikokrat droge povezujemo z nasiljem v družini ali tem, da so bolj ogroženi ljudje z obrobja. V resnici pa bolezen odvisnosti ne prizanaša nobeni družini.
Pa vendar ste vzroke verjetno iskali tudi pri sebi, vas je preveval občutek krivde?
Popolnoma običajno je, da si mati zastavlja vsa mogoča vprašanja. Bila sem odgovorna mati samohranilka, ki je delala za dva, ni mi bilo lahko. Njegov biološki oče ni plačeval niti preživnine niti mu ni podarjal svojega časa. Sin je tako odraščal brez očetovske figure, kar tudi ni idealno, pa vendarle to ni razlog za njegovo zdajšnjo situacijo. Dajala sem mu vso skrbnost in ljubezen, kot ju prejema še danes. Vsaka krivda je odveč in je le napačen način razmišljanja.
Kako se je to poznalo na celotni družini, ste stopili skupaj ali je to še bolj obremenilo vse odnose?
Moje in moževo življenje sta se dobesedno postavili na glavo. Osrednja tema pogovorov so bili sinove težave in neutrudno iskanje mogočih rešitev ter neskončna razmišljanja o tem, kako mu lahko pomagava. Najbolj pa je trpela pokojna mama, sinova babica, ki ga je oboževala in se ji je zato zdravstveno stanje iz leta v leto slabšalo. Le mož, moja mama in jaz smo bili še družina, okrnjena, skrhana in žalostna. Najin sin in mamin vnuk pa je medtem hodil po robovih prepada. Spominjam se, kako smo ga na božični večer zaman čakali za praznično mizo, le fotografije iz tistega časa še pričajo o žalosti v naših očeh.
Knjiga je bolj roman »o nekih drugih«, a vse izvira iz lastnih izkušenj, ste se pri pisanju nekako postavili zunaj svoje kože?
Res je, to je bil eden od načinov, kako sem se sploh lahko lotila knjige. Najprej sem dvomila, ali jo bom lahko napisala. Svetovali so mi tudi, naj jo pišem v prvi osebi, da bo bolj pristna. A sem se raje odločila za pisanje v tretji osebi in o nekih drugih ljudeh. Kot bi si nadela nekakšen ščit pred bolečino, lahko sem si celo umišljala, da zgodba pravzaprav ne zadeva mene.
Kdaj vam je bilo pri pisanju najtežje ali najlažje? Verjetno ste spet in spet podoživljali določene trenutke?
Najlažje je bilo, ko sem se spominjala tistih majhnih lepih trenutkov, ki jih ljudje včasih jemljemo za tako samoumevne. Spomnim se, da mi je sinček rad nabiral marjetice in jih povezoval v šopek. »Na mami!« je rekel prisrčno. Pa kako je bil vesel in presenečen, ko mu je zobna miška Gabrijelca za vsak mlečni zobek pod blazino pustila igračko. Še zdaj imam v šatuljici shranjene njegove svetle otroške kodrčke in mlečne zobke. Ko pa sem sestavljala kronologijo zadnjih 15 let in podoživljala žalost, po papirju niso stekle le črke, ampak so nanj kapljale tudi solze, veliko solz.
Kako velik problem je odvisnost v sodobni družbi, ne nujno samo od mamil?
Seveda je problem. Postajamo družba odvisnikov, ki beži v neki vzporedni svet in išče trenutke ugodja. Nove oblike odvisnosti so tudi internet, tehnološke naprave, družbeni mediji … Vse to je glasnik družbenih sprememb, duh časa. Ni neke gotovosti, referenčnih točk, obetov, stabilnih vezi med ljudmi. Čutimo se svobodne, a tudi približno nismo. Smo zmedeni in dezorientirani. Vse to spodbuja disfunkcionalno vedenje, kompulzivno uporabo stvari okoli nas, kot je značilno tudi za odvisnost od drog. Prav smešno je, ko se včasih le zavemo, da neprestano grabimo za svoj pametni telefon, pa se tega več niti ne zavedamo. Zasvojenost je beg iz resničnosti, pa naj bo sredstvo kakršnokoli že. Seveda so najbolj ogroženi otroci in mladostniki v občutljivi dobi odraščanja.
Ali vidite luč na koncu predora? Za vas in za celotno družbo.
Ne maram teme noči, raje imam nova svetla jutra. In na koncu vsakega predora je prej ali slej svetloba. Po naravi sem optimistična in raje hodim naprej kot nazaj ali pa to, da stojim na mestu. Tudi obup ni rešitev, zato svojih problemov ne pestujem, raje se z njimi spopadem. Kar zadeva celotno družbo, pa je jasno, da denar vrti svet in denar poganja tudi svet drog. In žrtve padajo neusmiljeno, le odvisniki in njihove družine tiho ječijo. Povrhu je tu še problem stigmatizacije odvisnikov od drog. Prav bi bilo, da ljudje razumejo, da to ni le šibkost posameznika ali njegov moralni spodrsljaj, temveč bolezen, ki jo je treba zdraviti kot vse druge.
Kako močna so bila razočaranja, ko ste videli, da ne uspeva, da se velikokrat vse vrne na izhodišče?
Zelo močna, ker se moraš vsakič znova pobrati, saj te tako razočaranje podre in razstavi. Vsakič se mi je zamajal svet, vse v meni se je treslo, telesno in psihično sem se morala vedno znova sestaviti. K sreči mi ob strani stoji mož, ki mi daje prepotrebno energijo in mi vedno reče: »Vse bo v redu, boš videla!« Moč mi daje tudi moje kreativno delo, pa hobiji, sprehodi v naravo, včasih je dovolj, da objamem drevo.
Ampak ta moč mame, ki skrbi za svojega otroka, ta je neverjetna. Se niti ne zavedamo, kako močni smo lahko, koliko človek lahko prenese?
Res je, saj ne moremo vedeti, dokler nismo v taki vlogi. Ko se zdaj ozrem nazaj, ne morem verjeti, skozi kaj sem že šla, najhuje pa je, ker ne vem, kaj me še čaka. Nekoč mi je neka psihologinja, ko sem bila v stanju brezupa zaradi sinovega ponovnega zdrsa v droge, svetovala, da moram sina dobesedno izžalovati. Nekako tako, kot ko ti nekdo umre in je treba dati času čas, da zaliže najhujše rane. A kaj, ko se te niti nikdar do konca ne zacelijo. Vendar človek ne sme biti sam s svojo bolečino, treba si je poiskati pomoč.
Ste bili kdaj že pri tem, da dvignete roke nad vsem in se odmaknete, da nočete več imeti opravka z vsem dogajanjem?
Tudi take misli so me prevzemale. Da bom šla nekam daleč, kjer me nihče ne bo našel. A tudi če greš na drugi konec sveta, v svoji glavi in srcu odneseš vse s seboj. Raje se prebudim v lep nov dan, ki je nova priložnost, novo upanje tudi za mojega sina.
Ste se pri nastajanju knjige srečevali tudi z zgodbami drugih zasvojencev in njihovih družin? Imate kakšne stike z drugimi prizadetimi, kakšne so njihove zgodbe?
Imela sem stike, seveda, sploh na začetku. A potem so me zgodbe drugih, ki so enake oziroma zelo podobne moji ali celo hujše, še dodatno prizadele. Po drugi strani pa se lahko veliko naučiš iz izkušenj drugih.
Verjetno ta knjiga ni zadnje, kar želite povedati družbi o problematiki zasvojenosti?
Moja knjiga je le povod za obravnavanje problematike drog in njihovih posledic. Prav bi bilo, da se o tem ne samo spregovori, ampak tudi ukrepa. Seveda se morajo vključiti in povezati strokovnjaki tako s področja preventive kot kurative. V preteklosti sem že predavala najstnikom na to temo in tudi v prihodnje se bom z veseljem odzvala novim povabilom za predavanja po šolah in drugje. Mislim, da sta moja knjiga in sinova izkušnja dovolj zgovorni, da lahko preprečita marsikatero tragedijo ali celo rešita življenje.
