Britanska skupina Madness je eden najbolj tipičnih predstavnikov evropske glasbene scene, ki je absorbirala in na novo izumila jamajški off-beat ritem, ki izvira iz calipsa, ska. Ska, ki je prednik reaggeja, je bil predvsem proti koncu sedemdesetih zelo priljubljen na Otoku, pri nas pa so ga v osemdesetih v ospredje spravili Hazardovci. Madness, ki igrajo še danes s šestimi od originalih sedem članov, so bili med letoma 1980 in 1986 prisotni na lestvici angleških singlov kar 214 tednov, kar 15 pesmi je bilo med top 10.
Odhodi in prihodi
Jedro skupine se je formiralo leta 1976 kot North London Invaders. Skupino so sestavljali Mike Barson (Monsieur Barso) na klaviaturah, Chirs Foreman (Chrissy Boy) na kitari in Lee Thompson (Kix) na saksofonu. Pela sta Barso in Kix, kmalu pa se je pridružil še Cathal Smyth (Chas Smash) na bas kitari in John Hasler na bobnih. Konec tega leta je prišel še glavni pevec Dikran Tulaine. Šesterica je v sredini 1977 očarala Grahama McPhersona, poznanega kot Suggs, ki je prevzel glavni vokal, potem ko se je Dikran Tulaine odločil za igralsko kariero. Skupino je po prepiru z Barsonom zapustil še basist Smyth, zamenjal ga Gavin Rodgers. Iz skupine so brcnili tudi pevca Suggsa, ker je raje gledal nogometne tekme Chelsea kot hodil na vaje, Thompson pa je odšel sam, ker je Barson kritiziral njegovo igranje saksofona.
V začetku 1978 se je Suggs lahko vrnil v skupino, nazaj je bil tudi Thompson, bobne je prevzel Dan Woodgate (Woody), bas pa Mark Bedford (Bedders). Skupina je v iskanju novega imena najprej uporabila Morris and the Minors, 1979 pa so se preimenovali v Madness. Ime so povzeli po skladbi ska in reagge legende, Princea Busterja. Sekstet je konec leta po izidu prvega albuma uradno postal septet, ko se je vrnil še Chas Smash kot vokalist in plesalec. Po nekaj letih iskanja je bil Madness nared za podvige.
Prvi uspehi
Skupna je z rednimi nastopi v Camden Townu začela dobivati prve fane. Prvi komercialni uspeh je bila skladba Leeja Thompsona, The Prince, s katerim so se še enkrat več poklonili velikemu glasbeniku Princeu Busterju. Skladbo so izdali pri 2 Tone Records, založbi ustanovitelja skupine The Specials, Jerryju Dammersu. Pesem je bila presenetljiv hit, ki je prišla na 16. mesto na lestvicah. Madness so šli na turnejo z drugimi skupinami založbe, potem pa so se podali v studio. Rezultat je bil prvi album, One Step Beyond…, ki so ga izdali oktobra 1979 pri Stiff Records. Album je na ostal na britanskih lestvicah 78 tednov in prišel do drugega mesta. Na albumu je igral tudi Cathal Smyth, ki pa je uradno postal član ekipe šele po posnetem albumu. Drugi single z albuma, One Step Beyond… je še danes najbolj znana skladba skupine. Po tretjem singlu My Girl je skupina menila, da ni več uporabnega materiala, a je šef založbe, Dave Robinson menil drugače in so izdali še mali album Work Rest and Play, na katerem je tudi Night Boat to Cairo.
Leto pozneje je izšel že drugi album, Absolutely, ki je dosegel drugo mesto na lestvicah. Na njem je nekaj največjih uspešnic kot so Baggy Trousers, ki je prišla na tretje mesto na lestvicah, Embarrassement na četrto, Return of the Los Palmas 7 pa na sedmo. Je pa bil album kot celota slabše sprejet kot prvenec, a še vedno pozitivno. Revija Roling Stones na primer je dala albumu le eno zvezdico od petih, a tam so bili splošni nenaklonjeni skaju in so za Madness rekli, da so le The Blues Brothers z angleškim naglasom. 1981 je bil posnet tudi dokumentarni film o začetkih skupinah Take it or Leave it.
Drugačen slog
1981 je tretji album, 7, dosegel 5 mesto na lestvicah in postregel s tremi hiti, Grey Day, Shut up in Cardiac Arrest. Že 1979 je Chris Foreman napovedal, da bo skupina s časom spreminjala slog in Sedmica je imel drugačen vokal Suggsa in odmik od ska sloga prvih dveh albumov proti pop vodam. It Must Be Love, priredba hita Labija Siffreja iz 1971, je prav tako ena najbolj znanih skladb skupine in je dosegla četrto mesto v Angliji in 33. v ZDA, 1982 izdani single House of Fun pa je edina pesem skupine, ki je dosegla prvo mesto. Prav tako je na vrhu pristala Complete Madness, 1982 izdana kompilacija.
Novembra 1982 je prišel še četrti studijski album, The Rise and Fall, ki je je bil dobro sprejet v Veliki Britaniji, v ZDA pa je pogorel. Single Wings of Dove je prišel na 2. mesto, The Sun and the Rain pa na peto. Peti album, Keep Moving, je prav tako zasedel šesto mesto v Angliji, Rolling Stones pa mu je dal štiri zvezdice od petih, predvsem zato, ker je bil ska le še oddaljen spomin. Po koncertu 21. decembra 1983 se je poslovil klaviaturist Barson, ki je bil sit glasbene industrije, s skupino je potem posnel še dva videospota, Michael Caine in One Better Day, uradno je zaključil junija 1984. Preostalih šest članov je ustanovilo svojo založbo Zarjazzu Records, podružnico Virgin Records, ki je 1985 izdala šesti album Mad Not Mad brez Barsona, za katerega je mnogo let pozneje Suggs dejal, da je bil le »olepšani drek«. Vseeno je bilo albumu usojeno 16. mesto, najslabše od šestih albumov. Od singlov Yesterday's Men, Uncle Sam in Sweetest Girl je bil slednji prvi, ki ni prišel med top 20.
Razpad in ponovna združitev
Skupina je delala na sedmem albumu in posnetih je bilo 11 demo posnetkov, a odnosi v skupini so bili na psu. Album je ostal na trakovih, septembra 1986 pa je skupina uradno napovedala prenehanje delovanja s poslovilnim singlom The Ghost Train. 1988 so štirje člani, Suggs, Cash Smash, Lee Thompson in Chris Foreman nadaljevali pod imenom The Madness, po istoimenskem albumu in singlih, ki niso prišli niti med prvih 40, se je tudi ta zgodba zaključila.
Konec 1991 je ponovno izšla It Must be Love, ki je februarja 1992 prišla na šesto mesto lestvic, kompilacija Divine Madness (1992) pa je celo kraljevala na lestvici albumov. Madness so napovedali ponovno združitev in koncert Madstock! Originalna zasedba je igrala v Finsbury Parku 8. in 9. avgusta 1992, prvič po odhodu Barsona 1984, s koncerta pa je bil izdan tudi živi album. Vsako leto so odigrali božično turnejo in 1994, 1996 in 1998 tudi Madstock! 1998 so se vrnili tudi v ZDA, prvič po 1984, 1999 pa je izšel prvi studijski album po 1986, Wonderful. Single Lovestruck je bila prva nova pesem skupine, ki je prišla med najboljših deset po 1983. 2002 in 2003 je bil v Cambridge Theatru v Londonu na odrih tudi musical Our House, kjer je nastopal tudi Suggs.
Hiša norcev
Čeprav se marsikomu po velikih hitih iz osemdesetih, da je Madness manjkal precej več časa, je še vedno tu in ostaja. Leta 2004 so Madness igrali nekaj manjših koncertov kot Dangermen, kjer so preigravali klasične reggae in ska pesmi, mnogo med njimi so igrali tudi v prvih letih. Iz tega je nastal album The Dangermen Sessions Vol. 1, ki je izšel avgusta 2005 pri založbi V2 Records. Malo pred tem je svoj odhod napovedal kitarist Chris Foreman in kot razlog omenil izgubljanje časa. Skupina je album končala brez njega, album je prišel na 11. mesto na lestvicah, najboljši rezultat v 21 letih. Singla Shame & Scandal in Girl Why Don't You pa nista bila uspešna, skupina pa se je razšla z založbo.
Šest originalnih članov je potem začelo delo na prvem originalnem albumu po sedmih letih, ki ga je napovedal single Sorry (23. mesto). Osmi album, ki so ga predstavili junija 2008, je nosil naslov The Liberty of Norton Folgate, preigravali pa so ga kar tri dni zapored v Hackney Empireu v Londonu. Koncert je bil prodajan tudi na USB zapestnicah, ko so poslušalci zapuščali koncert. Ob 30. obletnici skupine so Madness napovedali 5. Madstock! Koncert, ki bi naj gostil tudi ponovno združene The Specials, a se to potem 17. julija 2009 ni zgodilo.
Poleti 2012 so Madness igrali v Buckinghamski palači ob diamantnem jubileju kraljice Elizabete, na strehi palače so zaigrali Our House in It Must be Love, istega leta pa so bili prvi nastopajoči na zaključni ceremoniji olimpijskih iger v Londonu.
Ni še konec
Še 10. album, izdan oktobra 2012, ima naslov Oui oui, Si Si, Ja Ja, Da Da, dosegel je deseto mesto, 11., izdan maja 2016, Can't Touch Us Now, pa peto mesto. Album je za zdaj tudi njihov zadnji. Madness so 2019 praznovali tudi svojo 40-letnico, različni člani pa so ob The Madness igrali tudi kot The Nutty Boys in Crunch!. S svojimi družbeno kritičnimi besedili so ena najbolj pomembnih britanskih skupin, ki ni v prvem planu, a vsi vedo, da so fantje tam nekje in opazujejo svet.
