Gospod v zrelih letih, Sir Michael Caine, se je rodil 14. marca 1933 kot Maurice Joseph Micklewhite v Londonu. Njegova mama Ellen Frances Marie je bila kuharica in čistilka, njegov oče z enakim imenom pa je delal kot vratar na ribji tržnici. Po očetu je Maurice Joseph irskega, angleškega in romskega rodu. Caine je imel še starejšega polbrata Davida Burchella (z maminim priimkom) in mlajšega brata Stanleya Micklewhitea, ki je prav tako zaigral v nekaj filmih.
Družina je živela v južnem delu Londona v Southwarku in kot večina otrok je bil med drugo svetovno vojno evakuiran izven Londona, kakih 100 milj severno v Nort Runction, kjer se je v vaški šoli prvič srečal z dramsko igro. Po vojni so očeta, ki je služil v britanski vojski, demobilizirali, družina pa se je vrnila v montažne hiše na jug Londona, saj je bil njihov del Londona močno poškodovan med bombnimi napadi.
Po vojni v gledališče
Ko je bil star 16 let, je opustil šolanje in se zaposlil kot uradnik in kurir za filmsko podjetje na Victoria Streetu in za producenta Jaya Lewisa.
1952 so fanta vpoklicali na služenje vojaškega roka, ki ga je opravil v Iserlohnu v Zahodni Nemčiji in z udeležbo v korejski vojni. Na korejski polotok je prišel precej naklonjen komunističnim idejam, saj je izhajal iz revne družine, a je spoznal bridko resničnost nepomembnosti človeka v takih režimih, ko sta Kitajska in Severna Koreja nadnje pošiljali stotine vojakov brez pravega cilja kot topovsko hrano. Med enim od spopadov je skoraj izgubil življenje in kot je pozneje zapisal v svoji avtobiografiji, je od takrat živel vsak trenutek življenja, od trenutka ko se je zbudil do trenutka, ko je zaspal. S svojimi izkušnjami je večkrat pozval vlado, da vrne služenje vojaškega roka, ki bi mnogim mladim pomagalo spremeniti nasilniško vedenje brez pripadnosti.
Kakorkoli, leta 1950 se je, star 17 let, pojavil v filmu Jutranji odhod kot statist za nekaj sekund, še vedno pa je bil daleč od kariere, ki jo poznamo. Čez nekaj let je v Horshamu v Sussexu videl oglas za odrskega asistenta, ki bi nastopil tudi v stranskih vlogah. Za te nastope si je izbral odrsko ime Michael White in julija 1953 pristal v vlogi pijančka v produkciji Viharni vrh. V tem obdobju je spoznal tudi svojo prvo ženo, Patricio Haines. Svojih prvih devet let igralstva je opisal kot zelo brutalno obdobje, bolj podobno peklu kot nebesom.
Caine zaradi filmskega plakata
Nastopil je v devetih igrah za Lowestoft Repertory Company v Suffolku, preden se je 1954 vrnil v London. Njegov agent mu je sporočil, da že obstaja igralec z imenom Michael White. Ko je tako z njim govoril po telefonu v govorilnici, se je ozrl naokoli in opazil plakat za Caineov upor s Humphreyem Bogartom in tako je postal Michael Caine. Pozneje se je šalil, da so veje drevesa zastirale plakat in da bi prav lahko bil tudi Michael Mutiny (upor) ali če bi pogledal v drugo smer – Michael 101 dalmatinec.
V Londonu se je začel družiti s še enim mladim igralcem, Terenceom Stampom in Petrom O'Tooleom, ki ga je spoznal kor rezerva za vlogo v odrski predstavi The Long and the Short and the Tail leta 1959. Ko je O'Toole šel snemati Lawrencea Arabskega, je z gledališčem odšel na štirimesečno turnejo po Angliji in Irski. Njegova prva filmska vloga je bila v vojaškem filmu Hrib v Koreji (1956), dve leti pozneje pa je nastopil kot nemški oficir v Dvoglavem vohunu. Obe vlogi sta bili obrobni, Caine pa se je začel redno pojavljati v manjših vlogah tudi v televizijskih serijah. V začetku šestdesetih je dobil tudi nekaj glavnih vlog na odru in na televiziji, glas pa je posojal tudi za radijske igre na BBC-ju.
Vzvišeni oficir med Zuluji
Točka preloma v njegovi karieri je prišla, ko je dobil glavno vlogo v gledališki komediji Naslednjič bom pel tebi (1963) v New Arts Theatru v Londonu. Pozneje, ko se je predstava preselila v Piccadilly, ga je v zaodrju obiskal Stanley Baker, soigralec iz prvega filma, Hrib v Koreji in mu ponudil vlogo v njegovem prihajajočem filmu Zulu. A ko se je Caine sestal z režiserjem Cyjem Endfieldom, je izvedel, da je vloga že oddana Jamesu Boothu, je pa zato dobil vlogo oficirja iz višjega razreda, potem ko mu je Caine demonstriral, da zna izvrstno posnemati lik vzvišenega, lepobesednega aristokratskega vojaka. Endfield, ki je bil Američan, ni dobro poznal angleških navad in mu je po »neprepričljivem« nastopu dal vlogo, ki ga je pospremila med filmske zvezde.
Zulu so snemali v Natalu v Južni Afriki 1963, Joseph E. Levine iz Embassy Films, ki je bil distributer za Zulu, pa mu je ponudil sedemletno pogodbo. A po vrnitvi v London si je Levine premislil, rekoč: »Vem, da nisi, a sprejeti moraš dejstvo, da si na platnu videti kot peder.« Pogodbo je potem podpisal James Booth. Caine, ki je bil tipični Cockney (predstavnik londonskega delavskega razreda), je potem lahko svoj nativni dialekt brez aristokratskega spakovanja uporabil v naslednjih dveh projektih, po katerih je najbolj znan. V Ipcress File (1965) je postal vohun Harry Palmer in leto zatem ženskarski Alfie (1966). Prav Alfie je Caineov najljubši film, s katerim je postal prepoznaven tudi v ZDA, bil pa je tudi prvič nominiran za Oskarja. Vlogo vohuna Palmerja je ponovil še v štirih filmih, Pogreb v Berlinu (1966), Možgani za milijardo dolarjev (1967), Vlak do Pekinga (1995) in Polnoč v Saint Petersburgu (1996). Njegova prva hollywoodska vloga je bila v filmu Gambit, kjer je igral s Shirley MacLaine. Na začetku snemanja je spoznal tudi poznejšega dobrega prijatelja Johna Waynea, ki ga je navdušil z vlogo v Alfieju. Wayneov nasvet »govori počasi in globoko« je Caine s pridom upošteval. Naslednji film je bil The Magus (1968), za katerega je bil nominiran za nagrado BAFTA, film pa je bil finančna polomija.
Moral bi samo razstreliti prekleta vrata!
Še en njegov znamenit film je bila komedija iz 1969, Italijanski posel, kjer igra Charliea Crokerja, vodjo tolpe, ki ukrade zlato in beži z Mini Morrisi. Njegov stavek »Moral bi samo razstreliti prekleta vrata.«, potem ko v zrak zleti cel kombi, je drugi na lestvici najbolj smešnih stavkov v angleških filmih, takoj za »On ni odrešenik, ampak zelo poreden fantek.« iz Pythonovega Brianovega življenja. Istega leta je zaigral še v Bitki za Britanijo, 1971 pa v gansterskem filmu Get Carter. V Sleuthu (1972) je nastopil skupaj z Laurenceom Olivierjem, sledila pa je še ena njegova klasika, Mož, ki je želel postati kralj (1975), kjer ga gledamo skupaj z Seanom Conneryjem. Film je režiral John Huston, ki je bil poln pohval na račun Caineove sposobnosti za improvizacijo: »Michael je eden najbolj inteligentnih igralcev, kar jih poznam. Običajno ne pustim tega, a Michaelu sem brez težav prepustil, da je odigral po svoje.«
Sledili so Črni mlin na veter (1974) z Donaldom Pleasenceom, pa Orel je pristal (1976), kjer Nemci želijo ugrabiti Churchilla. V filmu igrajo še Donald Sutherland; Robert Duvall, in Donald Pelasence. Proslavil se je tudi v naslednjem vojnem filmu Most predaleč (1977). Njegove vloge v sedemdesetih so pogosto kritizirali, da so izbrane le zaradi denarja. Na leto je v povprečju posnel dva filma, a med njimi so bile tudi polomije kot The Swarm (1978), Ashanti (1979) in drugi del Pozejdonove avanture (1979).
Prvi Oskar pri Woodyju Allenu
Osemdeseta so se začela s filmi Otok (1980), Roka (1981) in The Jigsaw Man (1983). Za vlogo v Poučevanju Rite (1983 ) je prejel nagradi BAFTA in Zlati globus. 1986 je končno prišel tudi Oskar za stransko vlogo v Allenovi komediji Hanna in njene sestre. Tudi za komedijo Grdi pokvarjeni ničeti (1998) je bil nominiran za Zlati globus. Spomnili se ga boste tudi po Pobegu v zmago (1981), kjer igra nogomet s Sylvestrom Stalloneom, Pelejem in Boboyjem Moorom. Najdemo ga v Mona Lisi (1986), pa v televizijski drami o Jacku Razparaču (1988) skupaj z Jane Seymour. Nekaj je bilo tudi flopov, med njimi zadnji del franšize Čeljusti: maščevanje (1987), ki mu je bil tako zoprn, da si ga ni nikoli ogledal, pa še podelitev Oskarja je zamudil in ga je namesto njega sprejela Diane Wiest.
Drugi pa v Hišnih pravilih
V devetdesetih je težje našel dobre vloge, med njimi izstopajo božična kolednica z Muppetki (1982) in Mali glas (1998), ki mu je prinesel še en Zlati globus in Hišna pravila (1999), kjer je dobil svojega drugega Oskarja. V novem stoletju so prišle na vrsto spet velike vloge, Tihi Američan (2002) mu je prinesel že šesto nominacijo za Oskarja in še eno BAFTA in Zlati Globus. Zaigral je tudi v novi različici Sleutha, kjer je njegovo originalno vlogo prevzel Jude Law, tu pa so še vloge očeta Austina Powersa, pa Batmanovega služabnika Alfreda in čudovita utopična drama Otroci človeštva (2006) s Cliveom Owenom.
Za Nolanov Izvor (2012) je bil še osmič nominiran za Oskarja, posodil je glas v Pixarjevih Avtomobilih 2, Interstellarju (2014), pa Kraljevi možje in še bi lahko naštevali. Michael Caine se stara kot dobro vino. Njegov zadnji film datira v lansko leto, Medieval pa govori o srednjeveški češki ikoni Janu Žižki.
Življenje, polno preobratov
S prvo ženo Patricio, s katero je bil poročen do 1958, ima hčerko Dominique, od 1973 pa je poročen z igralko in fotomodelom indijskega rodu, Shakiro Baksh. Par ima hčerko Natasho. Caine je bil vedno ponosen na svoje delavske korenine. Šele kakih 10 let nazaj je po mamini smrti izvedel, da je imel tudi polbrata, ki je vse življenje preživel v psihiatričnih bolnišnicah. Čeprav ga je mama redno obiskovala, nihče od ostalih članov družine ni vedel zanj. 2016 si je tudi uradno spremenil ime v dokumentih, saj je imel pogosto težave na letališčih, ker so ga vsi prepoznali kot Michaela Cainea in ne Micklewhitea.
»Pozdravljeni, Michael Caine, mi je rekel uradnik in potem, ko je videl potni list, sem čakal tudi uro, da se je neskladnost razjasnila.«
Po političnem prepričanju je levo usmerjen, a ko so Torijci zvišali davke, je začasno pobegnil v ZDA v Hollywood. Pozneje, ko je Margaret Thatcher davke znižala, se je vrnil in pošalil, da so davki pač davki in da se ne more voziti naokrog v Rolls-Royceu, brez da plačuje davke.
Našli ga boste tudi v glasbi, 2007 je izdal CD Cained z razpoloženjsko glasbo, zapel je z Eltonom Johnom v epizodi Parkinsona, fantom iz ska skupine Madness pa je posodil glas za pesem z naslovom – Michael Caine. Kot verižni kadilec je na pobudo Tony Curtisa prenehal kaditi v začetku sedemdesetih, je velik ljubitelj kriketa, krona v njegovem bogatem življenju pa je viteški naslov, ki mu ga je 2000 podelila kraljica Elizabeta II.
