Skupina, o kateri govorimo tokrat, je nastala aprila 1974 v Londonu in v osemdesetih s kar sedmimi albumi prišla med top 10 albumov in s 17 pesmimi med Top 40. Ne samo skupina, tudi večina članov je imela spremenjena imena in to ne le enkrat.
Vse se je začelo na iniciativo Dennisa Leigha, pevca in skladatelja, ki je bil študent Kraljevega umetnostnega kolidža. Skupina z imenom Tiger Lily je imela še basista Chrisa Allena, kitarista Steviea Shearsa in bobnarja Warrena Canna. Oktobra 1974 se jim je pridružil še violinist Billy Currie. 1975 so izdali prvi single, Ain't Misbehavin, pozneje pa so v iskanju svojega sloga ime skupine spremenili v The Zips, Fire of London, London Soundtrack in The Damned. Slednje so uporabljali le nekaj tednov, preden so ugotovili, da že obstaja druga skupina z enakim imenom.
Ej, kako se že imenujemo?
Opogumljeni s svojimi odrskimi nastopi so leta 1976 podpisali z založbo Island Records in začeli s produkcijo prvega albuma, še vedno pa niso imeli imena. Oktobra tega leta, tik pred zaključkom snemanja, so potrdili ime Ultravox! (s klicajem). Spremenili so tudi imena. Deniis Leigh je postal John Foxx, Chris Allen pa Chris Cross. Februarja je končno napočil čas za prvenec z enakim imenom kot skupina, Ultravox!.
Kot številne druge punkovske in novo valovske skupine tega časa na Otoku so fantje črpali inspiracijo iz glam rocka, glasbeno pa so jim bili vzorniki Roxy Music, New York Dools, David Bowie in Kraftwerk. Debitantski album sta producirala Steve Lillywhite in Brian Eno, ki je delal tudi z Bowiejem. Prbvenec je bil prodajna polomija, prav tako single Dangerous Rhythm ni prišel na lestvice, odnosi v skupini pa niso bili najboljši.
A je kdo kupil naš album?
1977 se je Ultravox! Vrnil z bolj punk albumov Ha!-Ha!-Ha!. Prodaja albuma in singla ROckWrok je bila slaba, lestvice jih niso niti povohale. Sploh pesem ROckWrok je imela zelo eksplicitno besedilo, a so jo vseeno zavrteli na BBC 1. Čeprav je so na albumu prevladovale kitare in električna violina, je bila zadnja pesem na albumu, Hiroshima Mon Amour povsem drugačna, prototip synthpop sloga. Pionirska v vseh pogledih je bila prva britanska skladba, kjer je bila uporabljena ritem mašina, točneje Roland Rhythm 77. Pesem je napovedala novo usmeritev za skupino, nenazadnje so bili energija, jeza in popularnost punka leta 1978 že v zatonu. Ultravox! se je iz punk skupine podal na pot novega vala, Hiroshima pa je tako pri kritikih kot fanih najbolj priljubljena pesem iz začetnega obdobja.
V začetku marca 1978 je kitarist Stevie Shears dobil nogo, saj so njegovo igranje ostali imeli za omejujoč faktor. Zamenjal ga je Robert Simon, ki si je spremenil ime – saj ne boste verjeli – v Simona Roberta. V drugi polovici leta je iz imena skupine sporadično izginil tudi klicaj, skupina pa je nastopala na različnih festivalih, tudi z zgodnjimi različicami umetnin Slow Motion in Quiet Men.
Fantje, to je brezveze!
1978 je izšel tretji album, ki ga je na nemškem podeželju produciral Conny Plank, producent nemških Kraftwerkov skupaj z Daveom Hutchinsom. Nosil je naslov Systems of Romance in se je od preteklega dela Ultravoxa močno razlikoval – v ospredje so prišli sintetizatorji. Čeprav so ga kritiki hvalili, tudi ta ni bil prodajno uspešen. Zaradi treh neuspehov je prišlo do resnih trenj, predvsem med Foxxom in Curriem. Za nameček z njimi ni podaljšala pogodbe niti založba, potem ko se je pokazalo, da so v ZDA prodali samo nekaj (!) primerkov zadnjega albuma. Zdelo se je, da je to zadnji žebelj v krsti Ultravoxa, a je skupina poleti 1979 sama financirala ameriško turnejo. Po zadnjem koncertu v San Franciscu so prenehali delovati, Foxx pa se je podal na pota solo kariere. Simon je ostal v ZDA in igral s punk bandom Futants iz New Yorka, a se je pozneje spet znašel v Angliji pri skupini Magazine. Violinist Currie je sodeloval z Garyjem Numanom, ki je bil velik oboževalec skupine, Chris Cross pa je odigral nekaj koncertov z glasbeniki iz drugih skupin.
In potem pride Ure, Midge Ure
Ko se je že zdelo, da je zgodba Ultravoxa končana, se je od nekje pojavil Midge Ure, ki je prevzel vlogo kitarista, klaviaturista in pevca. Imel je že kar nekaj kilometrine, tik pred tem pa je igral na turneji Thin Lizzy v ZDA namesto Garyja Moorea. Midge Ure (s pravim imenom James Ure) je s Curriejem hkrati igral tudi v skupini Visage, kjer je Ure sodeloval vse do 1982, dokler se ni povsem posvetil Ultravoxu. Po slišanem je Currie povabil Urea k Ultravoxu in novi material je nastal tako rekoč čez noč.
Ultravox se je konec 1979 spet podal na ameriško turnejo, da bi tam postali zanimivi za kako založbo in to je postala prav Chrysalis Records. Material za četrti album Vienna je bil praktično že posnet pred podpisom in ga je tako kot predhodnika produciral Conny Plank. Album je izšel junija 1980 in pesem Sleepwalk je dosegla 29. mesto, album pa 14. Tretji single, Vienna, izdan januarja 1981, je postal največja uspešnica skupine in prišla na drugo mesto, neposredno za Lennonovo Woman. Po uspehu singla je album spet skočil na lestvice in prišel kar na tretje mesto v začetku 1981.Pesem All Stood Still je bila uvrščen na osmo mesto, Slow Motions iz preteklega albuma pa je celo prišla na 33. mesto.
Igrivost je zamenjala rutina
Če je bila Vienna posneta v treh tednih v živo, je naslednji album Rage in Eden zahteval dolge tri mesece. Thin Wall in The Voice sta edini skladbi, ki sta prišli med prvih 20 na lestvicah. Potem se je Ultravox za šesti album Quartet spečal s producentom Georgeom Martinom, album je prišel na šesto mesto v Angliji in dal štiri pesmi med top 20: Reap the Wild Wind, Hymn, Visions in Blue in We Came to Dance. V ZDA je album prišel na 61. mesto.
Po ameriški turneji 1983 in živem albumu s koncertov so se fantje odločili, da bodo naslednje projekte producirali sami. Novi album Lament je dal tri single med top 40: Dancing with Tears in My Eyes, Lament in One Small Day. 1984 je bila skupina spet na svetovni turneji, konec leta pa so izdali največje uspešnice The Collection. Midge Ure je konec tega leta napisal tudi najbolj znano dobrodelno pesem v zgodovini glasbe, Do They Know it's Christmas za Band Aid. Ostali so si vzeli dolg premor, a so skupaj nastopili na Wembleju julija 1985 na znamenitem koncertu s štirimi skladbami. Nazadnje, ko so bili na turneji, je bilo na odru 22 (!) klaviatur, zvočni preizkus pa je trajal 4 ure, zato so za Wembley izbrali pesmi, ki so zahtevale najmanj opreme in zvokovnega prilagajanja. Zaradi spremembe v vrstnem redu nastopajočih in napačnih tonskih nastavitev, je prvi del nastopa zvočno slab in manjka na DVD-ju. Tega leta je Midge Ure začel tudi svojo solo kariero in uspel s hitom If I Was, album The Gift pa je dosegel 2. mesto na lestvicah.
Ni več isto
V tem času so preostali trije, Cann, Currie in Cross snemali demo posnetke za novi album. Ko se je Ure vrnil v skupino, je vsak od treh vlekel slog na svojo stran in prvi je tik pred začetkom snemanja odletel bobnar Cann, uradno zaradi glasbenih razlik.
»Po dveh letih pavze od 1984 so razlike, ki bi bile takrat zelo majhne, postale tako velike, da smo se odtujili. Ni se več dalo delati z njim,« je o razlogih povedal Midge Ure.
Novi album U-Vox je izšel oktobra 1986 in Ure ga je opisal, da nima vodilne niti. Album je sicer nadaljeval uspešno tradicijo in prišel med top 10, Same Old Story, All Fall Down in All in One Day pa niso prilezle višje od 30. mesta, slednja celo le do številke 88. Po koncertni turneji so se fantje strinjali o zaključku in 1987 razpustili skupino. Currie je snemal solo album, Cross je opustil glasbo in postal fizioterapevt, Cann se je preselil v Hollywood in začel delati v filmski industriji.
Nikoli ne reci nikoli
Drugi vzlet Ultravoxa se je zgodil 1992, ko je Currie kot edini originalni član povabil k sodelovanju pevca Tonyja Fenella, s katerim je Ultravox posnel album Revelation, 1994 pa s Samom Blueom album Ingenuity. Petčlanska zasedba ni dosegla velikih komercialnih uspehov, zato je prenehala z delovanjem 1996.
In še tretjič…
Seveda pa dobre stvari nikoli ne ostanejo pozabljene. Septembra 2008 sta bila izboljšana in ponovno izdana albuma Vienna in Rage in Eden s še nekaj neobjavljenega materiala. 2. oktobra 2008 sta Midge Ure in Billy Currie zaigrala akustično različico Vienne v oddaji Geoffa Lloyda, Absolute Radio. Sledile so nove ponudbe in zaradi tega je 6. novembra javnost izvedela, da so se bobnar Warren Cann, basist Chris Cross, violinist Billy Currie in Midge Ure odločili ponovno igrati skupaj. Return to Eden, turneja s 15 koncerti, se je začela aprila 2009, prvič po Live Aidu 1985 pa je originalna štiričlanska zasedba spet igrala skupaj. Midge Ure je v nekem intervjuju povedal, da ponovna združitev ni bila načrtovana, pač pa zelo spontana in to kar z nekaj e-mail sporočili. Prav tako je pojasnil, da so hoteli le podoživeti najboljša leta in da to ne pomeni novih albumov ali turnej. A ker je bila želja po starih časih prevelika, se je Ultravox 2010 podal še na turnejo Return to Eden II in prav na tej turneji je padla odločitev, da bi lahko vendarle posneli še kaj novega.
Ultimativni briljantni album
Najprej so 2011 objavili mali album na spletni strani, 28. maja 2012 pa je izšel zadnji, 11. album Brill!ant, sledila pa je tudi turneja po Otoku in Evropi. 30. novembra 2013 so Ultravox odigrali svoj zadnji koncert v O2 areni v Londonu kot posebni gostje štirih koncertov Simple Minds. Billy Currie je vse upe dokončno pokopal z objavo januarja 2017, da je Ultravox po 43 letih zaključil z delom, Ure pa je v intervjuju za Daily Express decembra istega leta dodal, da je ponovna združitev zelo malo verjetna. Si upate staviti?
Dediščina Ultravoxa je izjemna. Gary Numan ima zgodnja leta skupine za zelo vplivna na njegovo glasbo, vplivali pa so tudi na Simple MInds in Duran Duran in celo na pionirje tehno glasbe.
