»Štiri leta narazen je kar dolga doba, a se je k sreči zavoljo sodobne tehnologije ta razdalja skrajšala. Ja, pogrešam ga, a sem si življenje zapolnila s stvarmi, ki me osrečujejo, izpopolnjujejo in sproščajo,« je povedala. Nekaj časa ji skoraj vsak dan vzamejo inštrukcije angleščine, ki jih ima za otroke od 4. do 9. razreda, ima velik vrt z zelenjavo, tako da je praktično samooskrbna, in z zelišči, iz katerih pripravlja različne izdelke – tinkture, kreme, losjone ... Lani je prvič naredila tudi domačo grenčico, za katero so vsi rekli, da je zares odlična. »Zdaj že sušim trobentice in vijolice za čaj,« je pristavila Milena, ki v naravi preživi veliko časa.
Če ne dela na vrtu ali nabira najrazličnejših rastlin, pa veliko hodi. Dodobra je v tem času prečesala bližnjo in nekoliko bolj oddaljeno okolico, spoznava mirnopeško občino, kot je doslej ni, tudi na Trebelno, v Dobrnič in na Trško goro se je odpravila od doma. »Vedno sem se rada gibala in bila v naravi, bila sem ena redkih učiteljic v Mirni Peči (pred odhodom čez lužo je poučevala razredni pouk in vodila krožek angleščine, op. a.), ki je v šolo hodila peš. V Ameriki sem se v službo vozila s kolesom, a na tako dolge sprehode oziroma pohode kot zdaj se prej nisem odpravljala,« je dejala vitalna kmalu 60-letnica.
V Ameriko že kot otrok
Na ameriška tla je Milena Šmalc prvič stopila že kot petletno dekletce. Najprej je malo pred letom 1960 šel v Cleveland njen stric, nekaj let kasneje njen oče, leta 1967 pa še ona z mamo in bratom. »Slabi dve leti smo bili tam, potem pa se je mama odločila, da se vrnemo domov. Oče je ostal v Ameriki, še danes živi v Phoenixu,« je opisala. To glavno in največje mesto zvezne države Arizona, ki ima na širšem območju okoli štiri milijone prebivalcev, oziroma, natančneje, predel na njegovem obrobju, imenovan Fountain Hills, je za 17 let postal dom družine Šmalc.
»Nekega poletja smo z družino obiskali očeta v Phoenixu. Bilo nam je všeč in po vrnitvi domov v Češence je beseda večkrat nanesla, da bi se tudi midva s sinovoma preselila v Ameriko. In smo se. Brez kakšnega večjega pompa in zapletanja, starejši sin Gregor je bil takrat srednješolec, mlajši Anže pa osnovnošolec. Kakšnega pol leta smo živeli pri mojem očetu, da smo spoznali mesto in okolico ter si tako lažje izbrali predel, kjer bi želeli živeti, tam našli stanovanje in službo,« je pripovedovala.
Učila v Sloveniji in Ameriki
Na življenje v Fountain Hillsu so se dokaj hitro privadili, čeprav sta podnebje in narava popolnoma drugačna kot v rodni Sloveniji. »To je mesto v puščavi, pokrajina je ravna, odprta, kilometre stran obdana s hribčki. Zelenja ni veliko, pri nas na obrobju so bili to le nizko grmičevje in značilni kaktusi. Praktično vse leto sije sonce in je vroče, dežja je le za vzorec, tako da vrta ne moreš imeti, kar sem zelo pogrešala. Ponudba zelenjave v trgovini je sicer izredno velika, a ne veš, kako je zrasla in koliko časa je potovala v trgovino. Trava zraste le spomladi, potem pa se poleti zaradi visokih temperatur posuši. Zim v pravem pomenu besede ni,« je v nekaj stavkih orisala Milena.
Tudi angleščina jim je hitro postala domača, tako da sinova nista imela nobenih težav v šoli, doma pa so seveda govorili slovensko. Janez je kot lesarski tehnik dobil službo v svojem poklicu, se nato dodatno izobraževal na računalniškem in tehnološkem področju, tako da izdeluje projekte in programe v večjem mizarskem podjetju. »Tudi sama sem ostala zvesta svojemu poslanstvu – delu z otroki. Sprva sem bila pomočnica vzgojiteljice v vrtcu Montessori, nato pa sem se izobrazila za pedagoginjo Montessori in vse do vrnitve v Slovenijo učila na zasebni šoli, in sicer otroke od 3. do 6. leta starosti. Ta metoda pedagogike mi je kot človeku zelo blizu, ni frontalnega poučevanja, ni testov in ocenjevanja, delo poteka v skupinah, v katerih so otroci različne starosti, spodbujajo se samostojnost, ustvarjalnost, raziskovanje, tudi red, pri tem pa se uporabljajo različni didaktični pripomočki,« je opisala Milena, ki ta načela uporablja tudi zdaj pri inštrukcijah angleščine. Kako pristno vez je razvila s svojimi učenci in z njihovimi starši, pričajo tudi kartice oz. pisma ob božiču ali valentinovem s fotografijami družinskih članov in z opisi, kaj vse so dosegli v letu.
En sin v Kanado, drugi v Ljubljano
Življenje v Ameriki je drugačno kot pri nas, pravi Milena. Tempo je hitrejši, vse je podrejeno dobičku. »Če si zdrav in lahko delaš, je v redu. Če imaš denar, si cenjen. Drago je zdravstvo, tu je šolnina za kolidž in univerzo. Starši navadno ne plačujejo šolnin, večina otrok vzame študentsko posojilo, in ko gredo v službo, imajo že veliko dolga. In dokler ne odplačaš posojila, ne smeš zapustiti Amerike. Z možem nisva želela, da bi se to zgodilo najinima sinovoma, zato sva šolanje plačala midva. Američani so tudi bolj potrošni, večinoma jedo zunaj, večkrat se selijo z enega konca na drugega, prav tako ni veliko za nas tako značilnih družinskih praznovanj, razen denimo za božič,« je naštevala Milena.
Prav tako Američani niso prav navdušeni popotniki, potuje le peščica ljudi, doda. Zato pa so Šmalčevi spoznali kar nekaj te prostrane in velike države. Tri- ali štirikrat na leto so se odpravili na daljše potovanje, vedno z avtomobilom. »Veliko smo videli in doživeli. Velemesta nas niso nikoli zanimala, bolj naravne znamenitosti in naravni parki. Naravnih lepot je ogromno, veliko je lepih krajev, ki ti kar jemljejo dih. Tudi razdalje, ki smo jih premagovali, so ogromne, od enega do drugega mesta je več ur vožnje, vmes pa razen kakšnih rančev ni ničesar. So pa zato zelo urejena obcestna postajališča z bencinskimi servisi, s sanitarijami in tuši, kjer smo prespali kar v avtomobilu, veliko je tudi motelov in obcestnih restavracij. Tako kot prikazujejo filmi,« se je spominjala in pridala, da potovanja dajejo širino človeku, saj so vsi veliko novega spoznali in se naučili.
Med drugim so prepotovali Kalifornijo, se odpravili na Florido in celo v Toronto v Kanadi, kjer je študiral starejši sin Gregor in tam tudi ostal. Mlajši Anže pa se je vrnil v Slovenijo, saj je želel magistrirati v Ljubljani. »Je tik pred koncem. Tu mu je zelo všeč in se je odločil, da bo živel v Ljubljani,« je dodala. In ko sta otroka razmišljala o nadaljevanju svojih življenjskih poti zunaj Arizone, sta tudi Milena in Janez začela razmišljati o vrnitvi domov. »V različnih življenjskih obdobjih imaš pač različne želje. Zdaj sem postala bolj zapečkarska, očitno je prišel čas, da se dokončno ustalim. Moja zelo dobra prijateljica in sodelavka Dorothy, ki sem jo leta 2016 pripeljala v Slovenijo, me vabi, da jo obiščem, pa še nisem pripravljena,« je še dejala Milena Šmalc.
