... bi dan začela ob sveže iztisnjenem soku iz papaje, s pogledom na neokrnjeno naravo ob peščeni plaži, kjer morju ne vidim konca.
Kjer ob 6. uri zjutraj med drevesi izvajam jogo in čez dan s knjigo v roki opazujem srfarje ter pijem kokosovo vodo iz kokosa, in ne tetrapaka. Kraj, kjer se povežem z naravo in vidim vrste živali, za katere nisem vedela, da obstajajo. In večer, ob katerem opazujem barvit sončni zahod, ko se okoli 18. ure sonce preprosto potopi v morje in izgine. In te sanje postanejo resničnost v Kostariki.
Za obisk te države v Srednji Ameriki je sicer najbolj priporočljivo obdobje med decembrom in aprilom, ko so dnevni najdaljši in najtoplejši. Med majem in novembrom Kostarika vstopi v deževno obdobje, ko sonce vzide rano zjutraj in zaide okrog 17. ure, vreme pa se hitro spremeni iz sočnih žarkov v nevihte.
Zelena država barvitih sončnih zahodov
Že prvi dan so me presenetile nepričakovano visoke cene, ki sem jih poravnala z najbolj barvito valuto – kostariškim kolonom. Na denarju so naslikane tudi opice in delfini. Presenetil me je hrup glavnega mesta San Jose in končno sem ugotovila, zakaj ideja, da bi 10 dni raziskovala prestolnico, ni imela smisla. Naslednji dan sva se z najetim džipom, saj ceste niso primerne za nizke avtomobile, odpravila na pot proti provinci Cartago, v gozd Prusija. Kostarika je znana po pestrosti živalskih vrst in narave, Kostaričani pa po skrbi za okolje, zato seveda ne dovoljujejo vnosa plastenk v nacionalne parke in druge naravne znamenitosti, za vstop v katere kot tujci odštejemo veliko več kot lokalno prebivalstvo. Gozd na višini približno 3.000 metrov nadmorske višine ponuja pohodniške poti, s katerih si lahko ogledamo barvito panoramo.
Zvečer sva se odpravila proti provinci Alajuela do vulkana El Arenal, kjer sva se odločila za spust po jeklenici med drevesi. Čeprav je spust med drevesi pravo doživetje, pa je ob rezervaciji potrebne več previdnosti, ne samo ob neutrudnem klepetanju zaupati neznancu, ki mi zaradi svoje prijaznosti spust proda po dvojni ceni. Kljub deževni sezoni so dnevi bili sončni, zato ni bilo ovir za pohodniške aktivnosti v okolici vulkana, sprehod po visečih mostovih in opazovanje številnih živalskih vrst, ki jih do takrat nisem poznala. Deževne nevihte so se pojavile le ob večerih, a se nisem pustila motiti, zato sem v dežju, ki so ga občasno pospremili grom in strele, posedala v masažnem bazenu.
Pot sva nadaljevala po obali Pacifika, kjer sva potovala od srfarske Santa Terese pa do Tamarinda na severu. Na poti sva se pridružila Kostaričanom, prijateljevim prijateljem, in skupaj smo dni preživljali ob otroškem skakanju med valovi, ob poslušanju glasbe na obali, ob bogatih svežih zajtrkih z naravno iztisnjenimi sokovi ali ob njihovi tradicionalni jedi »gallo pinto« (kombinacija riža in fižole), igranju družabnih iger ter občudovanju sončnih zahodov, ki so postali najlepša kulisa vseh fotografij. Dekleta so ob pričakovanju sončnega zahoda pripravile svoje kamere in nestrpno pričakovale, da ujamejo trenutke v svoji najljubši pozi in s čim bolj dodelano plažno frizuro. Ker je morje odprto in valovito, se Kostaričani zadržujejo ob obali, hkrati pa imajo do morja več strahospoštovanja in več posameznikov, ki ne znajo plavati ali pa si tega ne želijo. V Tamarindu sem se prvič preizkusila v srfanju, ko mi je učitelj poskusil prenesti svoje navdušenje do deske z opisovanjem lastnih bojev z valovi, sama pa sem, hvaležna, da sem imela priložnost za učno uro, najdlje ostala na deski le nekaj sekund, zato se izkušnje spomnim bolj po plavanju nazaj v globino kot stanju na deski.
Manuel Antonio – raj za ljubitelje živali ali kraj, kjer iz nahrbtnika kradejo opice
Potovanje sva sklenila v Manuel Antoniu, kjer sem se dokončno zaljubila v državo in razumela, zakaj slogan »pura vida« (v prevodu »čisto življenje«). V upanju, da vidim opice, lenivce in kače, sem najela vodnika z daljnogledom, ki spremlja obiskovalce parka Manuel Antonio, ki lahko imajo ob svojem obisku več ali manj sreče, da opazijo živali v naravnem okolju. Ko sem za to vodenje zapravila še zadnji kostariški kolon in zaprisegla, da bom po tem potovanju mesec dni jedla le testenine, sem vsakič, ko je vodič zaklical »Glej!« nestrpno prihitela, medem ko mi je spet ponosno pokazal na insekt zelene barve. Vodenje namreč ni zagotovilo, da bomo na svoji poti zagledali živali, ki smo jih lepili v svoje Kraševe albume »Životinjskega carstva«. Pokaže mi na kuščarja in doda: »Rečemo jim Jezus Kristus, ker lahko hodijo na vodi,« in ob tem pomislim, da si bo moj selektivni spomin zapomnil vsaj to, če pač ne bom imela priložnosti pripovedovanja o krokodilih in lenivcih. Kar nenadoma pa se je pot spremenila v slike National Geographica – zagledali smo kačo v boju s ptičem, številne tukanote, pa lenivce, ki so se držali svoje veje, in tiste, ki so se po več urah poležavanja premikali. Zagledali smo še dve vrsti kač, pa tudi tri vrste opic. Čeprav je bilo vodenje individualno, smo bili spontano vsi na kupu in klicali drug drugega, da nihče ne bi česa zamudil. Ob končanem ogledu, ki je bil vreden vseh zapravljenih kolonov, sem uživala ob kopanju v morju, medtem ko mi je opica vztrajno kradla iz nahrbtnika in ob tem zmetala vse stvari iz njega, vključno z denarnico in telefonom. Zaradi incidentov z opicami sva se s prijateljem izmenjevala v straži nahrbtnika, medtem ko se je drugi brezskrbno namakal v toplem Pacifiškem oceanu.
Pozor, krokodil!
Za konec sva si privoščila še ogled kitov z odhodom iz mesta Uvita, iz katerega smo se proti odprtemu morju odpravili v manjši skupini v čolnu. Čeprav nevarnosti na tej ekskurziji skoraj ni, niti znaki »Pozor, krokodil« se niso zdeli smiselni, saj je bilo miroljubne krokodile na tem območju težko srečati, pa so nas vseskozi opozarjali na nevarnost kokosov, ki visijo na drevesih in včasih nenadoma padejo na glavo nič hudega sluteče osebe pod drevesom. Na odprtem morju smo opazovali mamico kitovko, ki je s svojim mladičkom uživala v topli oceanski vodi. Kiti se namreč ne zadržujejo ob obali Kostarike, z izjemo samic, ki za svoje mladičke poiščejo toplejše oceanske vode.
Kljub temu da sem videla številne eksotične živalske vrste, sem še vedno upala, da pred odhodom vidim še krokodile. Želja se je uresničila zadnji dan potovanja ob vračanju v prestolnico San Jose. Številni krokodili so mirno posedali ob reki Tárcoles, medtem ko smo jih radovedni obiskovalci opazovali z mostu.
Pura vida kot življenjska filozofija
Kostarika, ki je sicer znana po številnih srfarskih destinacijah in čudovitih kotičkih za izvajanje joge, po številnih ameriških turistih, ki so si še sploh med pandemijo privoščili daljše bivanje v državi, znani po naprednih okoljevarstvenih zakonih ter kot država brez vojske, ki pa se še vedno spopada s težavami neenakosti, višjo stopnjo kriminala, kot jo morda poznamo pri nas, in drugimi izzivi, ki pestijo Srednjo Ameriko. Hkrati pa je država, v kateri sem razumela besedno zvezo »pura vida« in prvič so mi ob odhodu na letališče v očeh lesketale solze, ker si povratnega leta še nisem želela. Do tja sta me pripeljala lokalna prijatelja, ki sem ju spoznala na potovanju in ki sta me pred odhodom presenetila z darilom, zvezkom, ki sem ga opazila pred odhodom v lokalni trgovini. Poleg njiju sem na poti srečala krasne ljudi, s katerimi sem navezala stik s svojim klepetanjem v španskem jeziku, medtem ko so se oni smejali ob informaciji, da sem se je naučila iz mehiških telenovel. Zaradi visokih cen sem na letališču le še opazovala drage pakete lokalnih izdelkov, saj sem med potovanjem krepko presegla svoj potovalni budžet, medtem pa mi je prijazni prodajalec brezplačno ponudil kavo in v žep stisnil pest čokoladnih bombonov za na pot proti Evropi. In prav zaradi ljudi in prekrasne narave je Kostarika še vedno potovanje, ob katerem se mi nariše nasmeh na obraz in me iz mrzle evropske zime popelje na 30 stopinj, kjer se ljudje namesto z dober dan pozdravijo s pura vida in kjer se ob odtenkih neba od oranžne do modre sonce potopi v neskončno morje.
V Kostariki ne zamudite:
1. Spusta po jeklenici med krošnjami dreves v okolici La Fortuna ali Montezuma. Pri tem se za rezervacijo odločite prek spleta, in ne pri prijaznih neznancih na ulici.
2. Obiska nacionalnega parka Manuel Antonio z lokalnim vodnikom.
3. Ogleda sončnega zahoda na plaži Flamingo na severu Tamarinda.
4. Vožnje s čolnom in z nekaj sreče možnosti opazovanja kitov v bližini mesta Uvita.
5. Uživanja ali srfanja na valovih Sante Terese.
Še več lepotnih, modnih, zdravstvenih in prehranskih nasvetov najdete v priljubljeni ženski reviji BZ (Bodi zdrava), ki jo lahko kupite tudi v prodajalnah dm po vsej Sloveniji.
