Eden od teh »šmizo« likov je bil blond, drugi temnolas, oba z daljšima bundesliga frizurama, oba lepotca s pobeljenimi zobmi, eden je igral kitaro, drugi je pel. V samo štirih letih sta s svojimi nesmrtnimi hiti na vrhu lestvic dodobra začinila osemdeseta in postala sinonim za europop, oziroma – eurodisco slog. Če ste med mlajšimi, naj pomagamo - duo Modern Talking, kdo pa drug.
Čez noč na vrh
Dieter Bohlen, glasbeni producent, skladatelj in pevec ter Thomas Anders, s pravim imenom Bernd Weidung, ki prav prvega marca praznuje 60 let (Bohlen jih šteje že 69), pevec in klaviaturist, sta prav pred 40 leti v tem času v Berlinu začela igrati kot duo Modern Talking. Potrebni sta bili sicer še slabi dve leti, da sta prodrla s skladbo You're My Heart, You're My Soul (1984), ki je bila med prvo deseterico na lestvicah v kar 35 državah po svetu, samo v domači Nemčiji pa je pesem vztrajala na prvem mestu šest tednov zapored. Single s to zelo specifično glasbo je bil prodan v 8 milijonih primerkov.
Tudi naslednja pesem, You Can Win If You Want, ki je izšla sredi 1985 kot del prvega albuma z naslovom – ah, od kje jima ideja – The 1st Album (Prvi album, 1985), je prav tako prišla na prvo mesto. Album številka ena se samo v Nemčiji prodal v platinasti nakladi pol milijona.
Vsako leto dva otroka...ehm, albuma
Sledila je naslednja, Cheri, Cheri Lady, spet na podobno vižo kot prvi dve. Tudi ta je prišla na prvo mesto v nemško govorečih državah in na Norveškem, na Švedskem in Nizozemskem pa med prvih 10. Pesem je že z drugega albuma (prav tako 1985), Let'sTalk About Love in edina, izdana kot single. Tudi drugi album je presegel pol milijona prodanih primerkov.
Tretji album, Ready for Romance (1986), je prav tako dal dve skladbi za prvo mesto, Brother Louie in Atlantis is Calling (S.O.S. for Love), Geronimo's Cadillac s četrtega albuma In the Middle of Nowhere (1986) in Jet Airliner s petega albuma Romantic Warriors (1987) sta prav tako segla v višave.
Šest je ena preveč
Še istega leta je prišel tudi šesti album, In the Garden of Venus, ki pa je bil praktično prezrt. Ena in ista štanca je nasičila glasbeni okus tudi najbolj zagnanih privržencev in po polomu je Dieter Bohlen v nekem intervjuju, medtem ko se je Anders mudil v Los Angelesu, napovedal ukinitev delovanja.
To je zabilo tudi zadnji klin med oba protagonista najbolj uspešnega nemškega dueta osemdesetih, ki že tako ali tako nista bila v najbolj prijateljskih odnosih, niti ko sta nastopala skupaj.
...ti sestro!
Bohlen je nekoč omenil, da je bila glavni razlog za razhod Andersova takratna žena Nora, ki se je ves čas vtikala v vse, v kar se je lahko, od nastopov, videza, same glasbe, Andersu pa je celo prepovedala dajati intervjuje novinarkam. To je v svoji avtobiografiji potrdil mnogo kasneje tudi Anders sam. Po tem, ko je Anders izvedel za Bohlenovo odločitev, si je dvojec preko telefona menda povedal vse, kar si je lahko in občeval s sorodstvom drug drugega na vse mogoče načine. Anders in Bohlen od takrat nista spregovorila niti besedice skoraj 10 let.
Modern Talking je bil v tem prvem obdobju zelo uspešen duo, tako v Evropi, Aziji, Južni Ameriki, na bližnjem vzhodu in celo Iranu. Na Otoku precej manj, tam sta le enkrat prišla med top 5 z Brother Louie. RCA je 1985 podpisal z Modern Talking in izdal prvi album tudi v ZDA, kjer pa je ostal praktično neopažen, skladbe pa se niso prebile na lestvice. V samo treh letih je Modern Talking izdal kar 6 albumov in skupno prodal neverjetnih 65 milijonov plošč. Nemca sta bila tudi ena redkih, ki sta že v tistem času nastopila za železno zaveso, 1986 s koncertom v Moskvi.
Modri Sistem je še modernejši Talking
Potem ko je šlo vse skupaj v franže, je Bohlen ustanovil svoj novi projekt, Blue System in izdal nekaj uspešnih pesmi kot so Sorry Little Sarah, My Bed Is Too Big, Under My Skin in Laila. Anders je šel svojo pot, a velikokrat nastopal sam pod imenom Modern Talking, vse do 1989, ko je tudi sam začel izdajati svojo glasbo. Thomas Anders je posnel pet solo albumov, ki so bili bolj uspešni v tujini kot v rodni Nemčiji. Kljub temu, da sta bila skregana kot pes in mačka, se je njun odnos sredi devetdesetih otoplil, potem ko se je Anders preselil nazaj v Koblenz v Nemčiji.
Nazaj za vedno - do naslednjič!
In potem se je zgodilo neizbežno – marca 1998 sta Bohlen in Anders nastopila skupaj v Gotschalkovi oddaji Wetten, dass…?. Izdala sta remix pesmi You're My Heart, You're My Soul, kjer sodeluje tudi Eric Singleton kot rap vokalist. Izšel je sedmi, morda najbolj kultni album Back for Good (1998) s štirimi novimi skladbami in remixi starih, na nemški lestvici albumov pa je kraljeval kar pet tednov zapored, vrh pa je dosegel v še 15 drugih državah. Samo v Evropi so bili prodani 3 milijoni CD-jev. Kot da se ne bi nikoli razšla, sta vsako leto izdala nov album: sledili so Alone (1999), Year of the Dragon (2000), America (2001), Victory (2002) in Universe (2003).
...jaz pa tebi mamo!
2003 sta se oba skupaj, po več kot 400 zlatih in platinastih ploščah širom sveta, odločila, da je konec, kar sta sporočila na koncertu v Rostocku 7. januarja 2003. Tudi tokrat so se odnosi na koncu močno skrhali, sploh Anders naj bi bil zelo užaljen nad svojo podobo v Bohlenovi biografiji, ki je izšla oktobra 2003, ni pa bil to edini razlog, se razume. Dieter Bohlen je takrat že v žiriji nemške različice Pop Idola, Deutschland sucht den Superstar, odkrival nove talente, Anders pa je spet šel v svojo drugo solo kariero. Po njunem razhodu je izšel še album z največjimi uspešnicami, The Final Album (2003).
Da sta fanta, danes že praktično dedka, še vedno mislila eden na drugega, je pokazal tudi Bohlen v svoji pesmi Bizarre, Bizarre iz 2006. Ob predvajanju nazaj (kar je bilo takrat zelo popularno, skrivati sporočila v pesmi, namreč) se je slišal glas »There will never be an end to Modern Talking«, Nikoli ne bo konca Modern Talkinga. Bohlen je sicer to pojasnil, da je mislil, da bo glasba dua živela večno, Anders pa je na svojih nastopih še vedno igral tudi uspešnice iz časov njunega skupnega delovanja.
Ko napišeš knjigo preveč in moraš v ilegalo
Bohlen je izdal kar dve biografiji o skupini, že prva je bila udarna in se je prodala v več kot milijon izvodih, druga, kjer je brez zadržkov napadel vse, s katerimi je delal, pa mu je nakopala precej gneva ljudi, zato se je za dobro leto umaknil z oči medijev in javnosti vse do 2006, ko se je javno opravičil, da je sploh napisal drugo knjigo. Nenazadnje so ga zaradi zapisov tožili številni, ki so bili v njej omenjeni, celo Thomas Anders je zahteval sodno spremembo določenih poglavij ali prepoved knjige.
Na Otoku so Modern Talking pogosto primerjali s ceneno kopijo Pet Shop Boys ali Erasue, predvsem pa so poudarjali, da vse pesmi dueta zvenijo praktično enako, kar je 1999 potrdil tudi Bohlen v Der Spieglu: »Ne zanikam, da vsi hiti Modern Talking zvenijo zelo, zelo podobno. Vedno smo oddvojili te single iz albmov prav zaradi tega, ker so podobni uspešnim predhodnikom.«
Modern Talking kot kopija Modern Talkinga
Čeprav slog Modern Talking ni bil najbolj izviren, je pa bil med vsemi precej prepoznaven. Zelo podobno so zveneli tudi Bad Boys Blue, še ena nemška eurodisco skupina, leto dni mlajša od Modern Talkinga. Bohlen je omenil, da je navdih za visoke falseto vokale v svojih pesmih dobil iz singla Precious Little Daimond od Fox the Fox. Za ta namen je Bohlen angažiral pevce Rolfa Kohlerja, Michaela Scholza in Detlefa Wiedekeja, ki so pozneje nadaljevali delo tudi pri Blue System.
Fantje so pozneje šli na svoje s skupino Systems in Blue. Backvokalisti niso zapisani na nobenem od albumov, zaradi česar so šli celo na sodišče in se z Bohlenom izvensodno poravnali, ta pa jim je s posebnim listkom v naslednjem albumu končno dal potrdilo za njihov prispevke.
Na Modern Talking je vplivalo veliko glasbenih slogov, od nemških šlagerjev, disko popa Bee Gees in nekaj italo-disco skladb, kot je na primer Gazebov I Like Chopin.
Bohlen je eden najbogatejših nemških umetnikov
Dieter Bohlen ni ustvarjal le za svoj Modern Talking ali svoje projekte, pač pa je pisal glasbo tudi za druge, najbolj znana je Midnight Lady (1986), ki jo izvajajo Chris Norman in Smokie. Pisal je tudi za C. C. Catch, nizozemsko pevko nemškega rodu, ki jo je sam odkril na enem od koncertov. Zanimivo je, da je šesti in zadnji album iz prvega obdobja Modern Talking s skladbo In 100 Years na lestvicah trčil prav z Bohlenovo Sorry Little Sarah iz njegovega novega projekta Blue System.
Za dvema Nemcema, ki sta zaznamovala osemdeseta z kičem (kako lahko sploh drugače rečemo vedno isto zvenečim pesmim?) in polnila nemške (in še katere druge) medije s svojimi ekscesi, je ostal veličasten glasbeni opus. Ko sta 2003 dokončno odšla v pokoj, so po svetu prodali skupno več kot 120 milijonov plošč, številka, ki je v Nemčiji ni in je še dolgo niti približno ne bo dosegel nihče.
