Kitajsko zelje izvira iz družine križnic. Tako ime je pri nas dobilo, ker so ga k nam pripeljali iz Kitajske. Tam sta vzgoja in uporabnost te okusne, mesnate in zdrave solate poznani že od petega stoletja, Evropejci pa smo ga spoznali šele v 19. stoletju. Gre za zimsko zelenjavo; laično ga sicer uvrščamo med solate ali pa ga umestimo k zelju, a je križanec med repo in pekinškim zeljem (pak choi).
Uspeva tudi pri nas
Sadite ga lahko tudi na domačem vrtu, saj ni zahteven glede vzgoje in rasti. A do prve setve boste morali počakati vse do konca julija ali začetka avgusta. Nič pa ne bo narobe, če ga boste sadili še pozno v septembru ali celo v oktobru. Kitajsko zelje se pri shranjevanju obnaša podobno kot navadno zelje. Njegova obstojnost je razmeroma dolga, v hladnih shrambah in kleteh bo ohranilo kakovost tudi do dva meseca.
Zakladnica zdravja
Kitajsko zelje je prava zakladnica zdravja, saj vsebuje številne vitamine, ki so nepogrešljivi predvsem pozimi; denimo velike količine vitaminov B, med katerimi izstopajo niacin, biotin in pantotenska kislina. Slednja je pomembna za normalno delovanje nadledvične žleze, poznani so tudi učinki na živčevje. Vsebuje tudi vitamin C ter veliko folne kisline in gorčičnih olj, zato na telo učinkuje kot naravni antibiotik. Hkrati pa je blagega, nežnega okusa, zato je zelo uporabno v zimskih solatah, kot sestavina jedi iz voka, lahko ga uporabite kot špinačo ali šparglje ali pa ga dodajate v juhe. Če obožujete kitajsko hrano, kitajsko zelje vsekakor vključite na nakupovalni seznam. Pripravite juho ali zvitke, na hitro ga prepražite v voku oziroma ne pozabite eksperimentirati s sočnimi in zdravimi solatami. Pa dober tek!
