Ota Benga je bil nameščen v hišici znotraj ograjene kletke za opice v živalskem vrtu v newyorški četrti Bronx. Ta Pigmejec iz Konga ni imel pravice do besede. Ko so mu v napadu belgijske vojske umrli soproga in otroci, je bil na milost in nemilost prepuščen belcem. Ker je bilo takrat suženjstvo že odpravljeno, ne moremo ravno trditi, da je bil suženj, toda Benga je kupil Američan Samuel Phillips Verner z namenom, da bi ga odpeljal na svetovno razstavo v St. Louisu leta 1904. Oziroma da bi ga z ladjo v grozljivih razmerah prepeljal do Amerike in izpostavil pogledom radovednih obiskovalcev. Po koncu razstave je Benga končal v živalskem vrtu v Bronxu.
Na kletki, v kateri je bil skupaj s šimpanzi in orangutanom, so po ukazu direktorja vrta, Williama Hornadaya, postavili tablo z napisom »Člen, ki manjka«. Nesrečni prebivalec Konga naj bi torej služil kot primer, da so na evolucijski lestvici Afričani veliko bližje opicam kakor Evropejcem.
Čeprav so nekateri duhovniki dvignili glas in nasprotovali temu nezaslišanemu rasizmu, se Newyorčani na to niso ozirali in masovno drli, da bi videli Benga. Njegova dolžnost je bila, da je streljal z lokom in puščico, pletel liane, skakal z veje na vejo in se ruval z opicami. Obiskovalcev ni motilo, da je stal na eni, opice pa na drugi strani kletke. Ravno nasprotno.
Ponižujoča radovednost
Obstaja le malo primerov, ki jih lahko primerjamo z Otom Bengom. Saj je kljub grozljivi misli, da je človek v kletki, Benda imel vsaj ime in priimek. Vse druge (število ni znano), ki so bili po raznih evropskih in ameriških mestih enako ponižani, so navajali pod »etnografske skupine« in »črnska naselja«. Obiskovalcev ni zanimalo, kako se ti ljudje imenujejo. Šele v zadnjih desetletjih je v uporabo prišel pravi izraz za te nesrečnike – ljudje iz živalskih vrtov.
Prikazovanje ljudi iz oddaljenih, ne dovolj znanih in raziskanih predelov je živelo od osemdesetih let 19. stoletja do tridesetih let 20. stoletja. O tem se ni veliko govorilo. Vendar pa je Balthasar Staehelin na Univerzi v Baslu v Švici tej temi posvetil svojo doktorsko disertacijo. Poudaril je, da so poleg Basla razstave domorodcev bile v glavnem v mestih srednjega in zahodnega dela starega kontinenta in povsod po ZDA. V zadnjih letih so se pojavile še druge raziskave o tem, vendar se zdi, kot bi nalašč ostale neopažene.
Evropejci so hrepeneli predvsem po spoznavanju eksotične kulture in po tem, da bi videli drugačne ljudi, ki imajo drugačne navade. Ko so se raziskovalci vračali z daljnih potovanj, so s seboj vedno prinašali nove vrste rastlin in živali, imeli pa so navado s seboj pripeljati tudi skupino staroselcev tistih krajev. To je med prvimi počel že Krištof Kolumb, ko je iz novega sveta leta 1493 na španski dvor pripeljal Indijance.
Moramo upoštevati tudi to, da ni bilo filmov in televizije, radovednost navadnega človeka pa je bilo treba zadovoljiti. Obiskovalcem ni bilo dovolj, da so te ljudi samo videli, zato so prireditelji takih »programov« gradili posebne paviljone in miniaturne vasi. Nesrečne ljudi so silili, da so nosili svojo opravo (ali bili povsem goli) in da so opravljali vsakodnevna opravila, plesali, igrali in peli.
Ko je postalo jasno, da to privlači množico obiskovalcev, ni bilo več svetovne razstave ali večjega praznovanja, kjer ne bi bilo ljudi iz živalskih vrtov.
Priložnost za »znanstvenike«
Konec 19. stoletja je neposredno povezan tudi z merjenjem moči Evrope in ZDA v poskusu, da bi si nagrabili čim več kolonij. Če so si že kot nepovabljeni prisvajali ozemlja v Afriki, Južni Ameriki in Aziji, so morali za ta dejanja nekako najti opravičilo in pomiriti svojo vest. Prebivalce kolonij je bilo najlaže proglasiti za ne dovolj razvite in za »nižje ljudi« v primerjavi z Evropejci. Ljudje iz živalskih vrtov naj bi služili za neizpodbiten dokaz, da je bela rasa na najvišji stopnici evolucijskega razvoja.
To je bila za številne »znanstvenike« edinstvena priložnost, da brez potovanja v oddaljene kraje raziščejo te »divjake« in potrdijo to, kar je bilo že vnaprej določeno. Nekatere svetovne razstave, kot tista v St. Louisu, so za taka opravila plačevale antropologe, s čimer so si prireditelji »oprali roke«.
Človeški živalski vrtovi so po koncu prve svetovne vojne zahvaljujoč ustanovitvi Lige narodov, ki je bila predhodnica Združenih narodov, počasi izginjali. Vse več uradnikov z vsega sveta se je borilo za enakopravnost ne glede na rasno pripadnost. Stvari so se po drugi svetovni vojni korenito spremenile.
DVONOŽNA MENAŽERIJA
Ljudje iz živalskih vrtov so v okviru svetovnih razstav gostovali v Hamburgu, Antwerpnu, Barceloni, Londonu, Milanu, New Yorku in Parizu. Domneva se, da je od sedemdesetih let 19. stoletja do tridesetih let 20. stoletja te razstave obiskala milijarda in pol ljudi.
Taki živalski vrtovi so drugače obstajali že od davnine. Tako je na primer mehiški vladar Montezuma (1502–1520) poleg živali posedoval tudi človeško menažerijo. V renesansi je slavna družina Medici ravno tako imela človeški živalski vrt. Kardinal Ippolito de' Medici (1511–1535) je skupaj z divjimi živalmi zbiral tudi ljudi različnih ras, Indijance, Turke in Afričane, ki so – kot se je hvalil – uporabljali več kot 20 nenavadnih jezikov.
Že leta 1878 in 1889 so na razstavah v Parizu obstajale »črnske vasi«. Zapisano je, da je pariško razstavo 400 »domorodcev« leta 1889 obiskalo 28 milijonov ljudi.
V Bruslju na svetovni razstavi leta 1958 je bila tudi kongovska vas.
Seveda so se ljudje za rešetkami znašli tudi ne tako daleč nazaj, toda to je povsem drugačna zgodba. Leta 2005 so v londonskem živalskem vrtu prostovoljci namreč privolili v to, da so bili pokriti le z listjem in se za nekaj dni izpostavili na ogled radovednežem. Podobno se je zgodilo dve leti pozneje v živalskem vrtu v Avstraliji.
