Bud Spencer, s krstnim imenom Carlo Pedersoli, je bil tisti čemerni silak, ki je vse reševal s silo, njegov partner Terence Hill (Mario Girotti) pa je najprej vedno poskušal s pametjo, čeprav se je potem vedno končalo s pestmi. Legendarni italijanski dvojec je skupaj posnel 17 filmov, nekateri od njih so kultni in eden od najbolj uspešnih in tudi zabavnih je Altrimenti ci arrabbiamo!, v naših kinematografih se je takrat prevajal kot Pazi, da ne bo gužve.
Če naslov ne pove veliko, je dovolj, da spomnimo na oba protagonista in rdeč dune buggy, tu pa bi povprečnemu poznavalcu filmov že moralo postati bolj jasno. Film je nastal v italijansko – španski koprodukciji leta 1974 v režiji Marcella Fondata, posnet pa je bil v Rimu in Madridu.
Zgodba je kot pri vseh njunih filmih silno enostavna, Ben (Spencer) in Kid (Hill) na avtomobilski dirki osvojita rdečega buggya, avto, ki je v šestdesetih nastal v Kaliforniji na osnovi Volkswagen hrošča. Ker sta zmagala oba, buggy pa je le en, nastane cela kolobocija, komu bo pripadel. Zato se zanj pomerita v goltanju hrenovk in pitju piva, medtem pa lokalna mafija, ki želi pregnati najemnike za gradnjo stavbe, po nesreči uniči rdečo trofejo. Film gre potem v stari dobri maniri od ene zaušnice do druge in korak po korak fanta povzročata vedno hujše bolečine naivnemu šefu mafije in njegovi desni roki, mastermindu, ki ga je izvrstno odigral legendarni Donald Pleasance.
Film, ki spada med klasike italijanske komedije in ima na IMDB visoko oceno 7.3, ima nekaj zares legendarnih scen in likov – pevske vaje, ki jih obiskuje Ben, obišče tudi plačani morilec s sinje modrimi očmi (igra ga španska legenda Manuel de Blass) s kovčkom za violino. Izvrstno glasbo za film sta napisala brata Di Angelis (Oliver Onions), naslovna pesem Dune Buggy pa spada med eno boljših svojega časa. Tudi viteški dvoboj na motorjih in divjanje s fordom escortom po restavraciji mafijskega šefa se uvrščata med klasike pretepaških komedij.
Legendarni italijanski dvojec je seveda posnel še veliko drugih filmov, še tja v osemdeseta, pa vendar je prav ta (v ZDA se je pojavil kot Watch out, we got mad! leta 1976 in sinhroniziran v angleščino) eden najbolj prepoznavnih tudi zaradi svoje dinamike, nasičene z dogajanjem, smešnimi prizori in še bolj smešnimi liki.
Buda Spencerja ni že 6 let, umrl je junija 2016, star 86 let. Rojen Rimljan je v svojem življenju počel veliko – na domačih olimpijskih igrah je osvojil medaljo v vaterpolu za italijansko reprezentanco, bil je doktor prava. Terence Hill je od njega mlajši 10 let in zdaj stopa v osemdeseta, pa še naprej igra, pri nas smo ga lahko pred leti gledali v seriji Gorski čuvaj.
Zakaj se je ta klasična komedija iz sedemdesetih nekomu tako usedla v srce, da je šel narediti remake, lahko le ugibamo. Altrimenti ci arrabbiamo je letos konec marca izšel v produkciji Netflixa. S sodobno tehnologijo, droni in drugačno režijo podprt film skuša do potankosti posnemati original. V njem se dva brata, očitno sinova od Kena, spet borita za isti rdeči buggy, srečata z novo mafijo in na motorjih spet pretepata mafijsko vojsko in jih mlatita v njihovi restavraciji. Celo pevski zbor, ki tokrat nastopa na otvoritvi gradbišča, poje enako pesem in igralka, s katero flirta Terence Hill v originalu, je ista. Žal poustvaritev originalnih scen 50 let pozneje ne deluje, niti film ni smešen, še manj ima dušo kot jo je imel original z visokim tempom smeha in dogajanja.
Edina svetla zvezda v filmu je Christian De Sica, ki ga poznamo iz Revni, a bogati, vendar njegova upodobitev, ki je vidno nad ostalimi, ne zmore rešiti fiaska. Za nameček na koncu mafija, ki kot v originalu utrpi hude izgube, vpraša svojega šefa, kaj bodo zdaj, De Sica pa odgovori, da bodo postali jezni, kar je približen prevod naslova filma, med vrsticami pa napoveduje nadaljevanje. Originalu iz sedemdesetih kaj takega ne bi padlo na pamet niti pomotoma.
Letošnji remake lahko vzamemo kot posvetilo veliki komedijantski dvojici in njunemu delu, žal pa izvedba sama tega ne potrdi in kritiki so rekli, da se Bud Spencer obrača v grobu. Komedija, kjer pojejo pesti, je že davno preživeta, niti glavna lika ne uspeta biti kopija (kar se več kot očitno trudita biti) Spencerja in Hilla. Da je film za razliko od svojega originala neuspešnica, govorijo tudi ocene na IMDB – 2.5.
Če pa imate čas in ste veliki ljubitelji Buda Spencerja in Terenca Hilla, si film oglejte na Netflixu, predvsem zato, da potrdite, da je nekatere stvari tudi pri filmih včasih bolje pustiti take kot so ali pa jih narediti logične in drugačne – Top Gun: Maverick je svetla izjema, ki potrjuje pravilo, da kopija nikoli ni original, sploh v filmski industriji, če se kopira na navadnem »kopircu«.
Galerija
Poglej vse fotografije (7)
