Sredi noči med 22. in 23. septembrom leta 1943 je nad osrednjo Francijo v nizkem letu brnel motor majhnega letala. Blizu mesta Tendu v dolini Loare je neka potnica čakala, da bi se v tretjem poskusu izkrcala. Ker prejšnji poskusi, da bi prispela na francoska tla, niso uspeli (15. in 21. dne istega meseca), se je s padalom počasi spustila na tla. To je bil šele četrti skok v njenem življenju. Njena prtljaga ni imela enake sreče: končala je v bližnjem močvirju. Potnico je pričakal Maurice Southgate in jo hitro odpeljal do vaške hiše, v kateri naj bi bila na varnem. Kot britanska državljanka ni bila zaželena gostja nacističnih okupatorjev Francije.
Cecile Pearl Witherington (1914–2008) se je rodila v Parizu kot najstarejša hči premožnih Angležev. Angleščino in francoščino je govorila kot materni jezik, brez naglasov. To ji je gotovo pomagalo, da se je zaposlila na ambasadi Velike Britanije. Njen oče je bil bolj nagnjen k boemskemu kakor pa družinskemu življenju, mati pa je bila navajena na vlogo vdane soproge. Zato je morala Pearl pomagati materi in trem sestram, celo preden je oče preminil. Ko se je začelo leto 1940, se je v Evropi vse pripravljalo na vojno, vendar Pearl to ni skrbelo. Imela je delo, življenje doma je bilo mirno in zaročila se je s kolegom z ambasade, Henrijem Cornioleyjem.
Pogled z one strani La Mancha
Ko so sile tretjega rajha vdrle v Francijo, je britanska ambasada vsem zaposlenim ukazala, naj se takoj umaknejo v domovino. Pearl je ostala brez službe, Henri pa se je pridružil vojski. Ni želela zapustiti še ene domovine, ki jo je poznala. Z materjo in sestrami se je umaknila v Calvados, preden je nacistična vojska zmagovalno vkorakala v Pariz. Začetek okupacije je ni prestrašil. Witheringtonove so se za nekaj časa vrnile v Pariz, ko pa se je začela bližati jesen, je bilo vedno bolj jasno, da ne bodo mogle ostati. Ne glede na to, kako okrutni so bili okupatorji do domačinov, so bili do britanskega prebivalstva še hujši. Kmalu zatem so začeli aretirati Britance in jih pošiljati v taborišča.
Pearl je družino poslala v Marseille, sama pa se je ustavila v Vichyju, da bi od kvizlinškega režima dobila dovoljenje za izhod iz države. Medtem ko je bivala v Marseillu, je opazovala, kako se okupatorji vedejo do Francozov in tujcev, zato je stopila v stik z nekaterimi ljudmi iz odpora. Šele decembra so lahko zapustile državo. Pešačenje skozi Španijo in Portugalsko je bilo naporno in dolgo. Šele 14. julija leta 1941 so iz Glasgowa priplule v London.
Pearl se je takoj prijavila v Žensko pomožno letalstvo. S seboj je vzela tudi sestre. Sčasoma se je opogumila in začela izkazovati svoje mišljenje, še posebno kako mučno je Francozom pod okupacijo. Lakota in pomanjkanje v Londonu nista bila nič proti tistemu, kar so morali trpeti na drugi strani La Mancha. Junija leta 1943 se je pridružila Upravi za posebne operacije, vohunski agenciji, ki jo je Velika Britanija ustanovila med drugo svetovno vojno.
Prodajalka kozmetike
Na tritedenskem urjenju se je Pearl naučila uporabljati orožje in eksplozivne naprave – vse, kar je kot kurirka oziroma agentka vezistka potrebovala – ravno tako pa se je naučila skakanja s padalom. Oficirji so ocenili, da je pogumna, umirjena in zbrana, ravno tako pa tudi odlična strelka – uradni zapiski jo opisujejo kot odlično strelko ne le med ženskami, temveč tudi na splošno. Prvo noč v Franciji je prebila v senu, medtem ko je ležala na dveh tonah orožja, ki je bilo skrito na posestvu v vasici Tendu. Kmalu se je ponovno srečala s človekom, ki ga ni videla dve leti, zaročencem Henrijem. Njegova četa je bila med okupacijo zajeta, vendar mu je uspelo pobegniti iz taborišča in se pridružiti odporu.
Z izkaznico izmišljene Francozinje Geneviève Touzalin je Pearl služila kot kurirka mreže Stationer. Nacisti niso posumili, kdo se skriva za poznejšim imenom Marie ali pa da je potujoča prodajalka kozmetike vezistka skupine, ki je uničila 40.000 pnevmatik v tovarni v Clermont-Ferrandu, metala bombe na tovornjake, rušila žerjave, uničila tovarno jekla, kisika in motorjev za letala ter na stotine lokomotiv.
Pearl pa si je vseeno vedno oddahnila, kadar so oficirji gestapa ali francoske policije pregledovali njene dokumente in jo spustili naprej. Pogosto je bila brezdomka, medtem ko je prenašala sporočila med agenti in skupinami odpora (maquis). Spala je na železniških postajah in lesenih klopeh vagonov.
Odrešujoča utrujenost
Vodje skupine so bili 1. maja 1944 v kraju Montluçon. Pripravljali so se za pomoč pri izkrcavanju v Normandiji, ki naj bi se zgodilo 6. junija. Pearl se je na travniku pridružila preutrujenemu operaterju radia Amédéu Maingardu. Medtem ko sta malicala, se je vodja skupine Maurice Southgate umaknil v hišo, v kateri so bivali. Ko je nekdo potrkal na vrata, to niso bili njegovi soborci. Čakali so ga oficirji SS in z zadovoljstvom aretirali zloglasnega »Hektorja« ter ga odpeljali v koncentracijsko taborišče Buchenwald, kjer se je za las izognil pogubljenju. Utrujenost in izlet sta »Samuela« in »Marie« rešila enake usode.
Skupino Stationer so razdelili na dva dela. Maingard, na čelu nove skupine Shipwright, je prevzel severni del območja, južni del pa je pokrivala skupina Wrestler pod vodstvom Pauline – Pearl Witherington.
Za skladiščenje orožja, opreme in za glavni štab skupine je Henri Cornioley priskrbel grad Les Souches poleg kraja La Chapelle-Montmartin. Lastniki gradu niso vedeli, kaj se dogaja v njihovih shrambah. Mreža Wrestler je dostavljala padalske pošiljke novega orožja, streliva in eksploziva ter sprejeme britanskih agentov. Pritisk na borce in agente je bil vedno močnejši. Pearl se je morala zanašati na Henrija, ki je izdajal ukaze vodjem skupin maquis. Čeprav je bila več kot sposobna, mnogi niso hoteli poslušati ukazov ženske. Medtem ko so se zavezniške skupine izkrcavale na severu države, se je mreža agentov bližala svojemu največjemu spopadu.
Boj pri gradu Les Souches je izbruhnil 11. junija ob osmih zjutraj. Približno 2000 nacističnih vojakov se je znašlo nasproti peščici agentov in 40 maquijev. Na pomoč jim je priskočilo le nekaj sto borcev iz komunističnega odpora. Okupacijske sile so bile pod pritiskom.
Spopadi so trajali do desetih zvečer. Nemci so izgubili 76 vojakov, maquis pa so izgubili le šest borcev, čeprav je k njihovim žrtvam treba prišteti še 18 civilistov. Nemci so vdrli v grad in uničili orožje, ki ga je varoval Wrestler, odvzeli pa so tudi njihov radio in pločevinko, polno denarja. Lastnikom gradu ni pomagala njihova iskrena nevednost – takoj so jih aretirali. Pearl, Henri in drugi agenti so se rešili na bližnji njivi, skriti v žitu.
Otročji Američani
Takoj ko se je stemnilo, se je Pearl s kolesom odpravila do kraja Saint-Viâtre in zahtevala pomoč iz Londona. Skupine odpora na njenem območju so hitro zrastle, iz Londona pa so prispele nove pošiljke orožja, streliva, eksploziva in denarja. Skupini Shipwright in Wrestler sta skupaj preprečili več kot 800 voženj na progi Pariz–Bordeaux, s čimer sta upočasnili oskrbo Normandije z novim orožjem in silami.
Iz De Gaullove vojske je prispel kapitan François Perdriset, da bi vodil odporniške skupine v bojih proti nacistom. Morali so jim preprečiti, da se kot okrepitev odpravijo na sever. Nekaj tisoč maquisov je sodelovalo v boju z 19.000 nacističnimi vojaki 9. in 10. septembra leta 1944. Nemci so naslednjega dne zahtevali predajo, vendar ne maquisom, temveč Američanom, ker so se bali maščevanja Francozov. Američani so z veseljem sprejeli zahtevo. Maquisev niso povabili na pogajanja ali na uradno predajo 16. septembra na mostu pri Beaugencyju.
Pearl je kipela od besa. Za Američane so bili nemški vojaki, čeprav sovražniki, ljudje enakega položaja, nasprotno od kmetov v odporniškem gibanju. Enakega mnenja so bili tudi drugi vojaki. Kapitan Pedriset je njeno delo opisoval kot preprosto dvigovanje vlakov v zrak. Britanci se niso ozirali na njene zamere. V prvem poročilu, ki ga hranijo v Nacionalnem arhivu Francije, je poudarila:
»Angleži ne razumejo bede in groze okupacije, čeprav so trpeli tudi sami. Ko gre za Američane, so tako otročji, da to presega vsako domišljijo. Američani so izgubljen primer.«
Do takega sklepa je verjetno prišla, medtem ko je opazovala, kako Nemcem na mostu delijo čokolade, cigarete in pomaranče, kakor da so odigrali nogometno tekmo, ne pa vojaškega spopada. Pauline in drugi agenti so 21. septembra dobili sporočilo, da je čas za vrnitev domov – njihova naloga je bila končana.
KAJ SE JE POTEM ZGODILO
Pearl se je po vrnitvi v London poročila s Henrijem Cornioleyjem. Kot ženska ni mogla dobiti britanske medalje vojaški križ, kljub temu pa je od Francije dobila odlikovanje legije časti. Ko so ji ponudili civilno medaljo člana reda britanskega cesarstva, jo je zavrnila in pripomnila, da njeno delo ni bilo niti približno »civilno«. Priborila si je vojaško medaljo, kraljica Elizabeta II. pa jo je leta 2004 povišala v komandantko reda britanskega cesarstva.
Morala je čakati še dve leti, da je popravila še eno krivico: podelitev letalskih kril. Leta so jo zavračali, ker je imela samo tri pripravniške skoke, ne pa štirih. Po vojni se je s Henrijem preselila v Pariz in v Franciji ostala do konca življenja.
