James Caan, čigar filmska kariera nikakor ni podhranjena, raztezala se je namreč čez kar šest desetletij, se je večini v spomin vtisnil z eno od svojih najbolj zgodnjih vlog, in sicer kot Sonny Corleone v kultnem filmu Boter – tisti Sonny, ki je bil brez potrpljenja in samokontrole, sploh ko je šlo za ženske. Caan se je poslovil minulo sredo. Imel je 82 let, za seboj pa je pustil brata Ronalda, pet otrok in štiri vnuke.
Novico je s svetom delila njegova družina, pozneje jo je potrdil še njegov menedžer Matt DelPiano. Vzrok in kraj smrti ostajata neznanka.
Mlad in obetaven
Ko je Boter leta 1972 ugledal luč sveta, je Caan že veljal za obetavnega mladega igralca. Pojavil se je v vesternu El Dorado iz leta 1966, v katerem sta zaigrala še John Wayne in Robert Mitchum (Wayne, je pozneje povedal Cann, je goljufal pri šahu, ki so ga igrali med premori).
Leta 1969 je pri filmu The Rain People prvič sodeloval z režiserjem Botra Francisom Fordom Coppolo.
Pozornost širšega občinstva mu je prinesel film Brian's Song iz leta 1971, ki je bil posnet za televizijo. V njem je upodobil igralca ameriškega nogometa Briana Piccola, ki je leta 1970 pri 26 letih umrl zaradi raka.
Dvakrat Italijan leta
Nato pa se je zgodil Boter. Sprva mu je bila namenjena vloga Michaela Corleoneja, ki jo je na koncu dobil Al Pacino, Caan pa je zaigral njegovega brata Sonnyja. Še leta pozneje so tujci za njim klicali: »Hej, ne več skozi tisto carino.« Nekateri so ga celo zamenjali za pravega mafijca. »Tolikokrat sem bil obtožen, da sem mafijec,« je dejal leta 2004, »v New Yorku sem bil dvakrat Italijan leta, pa sploh nisem Italijan.«
Dejansko je bil judovskega rodu, vzgojen v Bronxu. Njegova starša sta bila rojena v Nemčiji. »Nekoč me niso spustili v podeželski klub. Moški, ki je sedel pri tabli ob vhodu, je dejal, da sem povezan z mafijo, da sem mafijec. Pomislil sem, da je zmešan.«
Primerjave z Newmanom
Z vlogo v Brian's Song je bil nominiran za emmyja, Boter mu je skoraj prinesel oskarja. Za tega sta se potegovala tudi njegova soigralca Pacino in Duvall. Na koncu je nagrada šla Joelu Greyu za film Kabaret.
Do takrat je njegova kariera že šla v višjo prestavo. Posebej plodovito je bilo desetletje, ki je sledilo. V Cinderella Liberty iz leta 1973 je bil zaljubljeni mornar; v Kvartopircu iz leta 1974 profesor s samodestruktivnimi nagnjenji; v filmu Rollerball iz leta 1975 športnik, ki se ni maral uklanjati; v Arhemskem mostu iz leta 1977 je bil besen narednik; v Tatu iz leta 1981 pa ne preveč bister bivši kaznjenec. To je bil njegov najljubši film.
In čeprav vsi njegovi filmi niso dobili bleščečih kritik, je bila njegova igra vrhunska. Pogosto so ga primerjali v Paulom Newmanom.
Kot on se je tudi Caan poskusil v režiji. A le enkrat, in sicer leta 1980 s Hide in Plain Sight, v katerem je tudi igral. Odziv gledalcev je bil slab, izkušnja pa mu je pustila slab priokus. Leta 1981 se je pridušal, da se snemajo le nadaljevanja uspešnic. »Gledaš, poslušaš in tako izpuhti idealizem, ki ti je ostal.«
Šteje zvestoba
Na vrhuncu je Caan veljal za moškega med moškimi, kar mu je godilo. V intervjujih je klel, kot da mu gre za življenje. Treniral je karate, udeleževal se je rodeov, bil je boksarski menedžer. Sploh rodeo mu je pustil kup šivov in vijakov v ramenih. Športni pisec Jim Murray je tako nekoč dejal, da se Caan ni rodil, ampak je bil »izvezen«.
Imel je tudi sloves poredneža: ločil se je kar štirikrat, na sodišču je pričal za svojega mafijskega prijatelja, ker zvestoba šteje, pa tudi sam je nekajkrat prišel navzkriž z zakonom.
Leta 1993 so ga zaslišali, ker je skozi okno njegovega stanovanja v Los Angelesu v smrt omahnil moški. Na koncu so presodili, da je šlo za nesrečo – Caan je trdil, da je takrat spal. Naslednje leto so ga aretirali, ker je v Hollywoodu potegnil nabito pištolo. Po njegovi različici dogodkov, da bi preprečil pretep. Posledic ni bilo.
Sestrina smrt
Vmes se je tudi zdravil odvisnosti od kokaina, potem ko je njegova sestra Barbara Licker leta 1981 umrla zaradi levkemije. Bila sta si blizu – bila je predsednica produkcijskega podjetja, v katerem sta bila tudi on in njun brat Ronald. Naslednjih šest let je komaj kaj delal, zato si je nakopal precejšen dolg. »Moj življenjski slog so bila dekleta, droge in zabave. Zlahka te prevzame, obenem pa je zelo uničujoč.«
A si je na koncu le opomogel. Leta 1987 je zaigral v filmu Kamniti vrtovi, ki je bil plod sodelovanja s Coppolo. Leta 1990 je sledil Misery, dve leti pozneje Medeni tedni v Vegasu, leta 1999 Miki modre oči in Škrat leta 2003.
Številni so si ga zapomnili tudi po seriji Las Vegas, v kateri je igral od leta 2003 do 2007.
Bada bing
Caan je za seboj pustil brata Ronalda, pet otrok in štiri vnuke. A vrnimo se k Botru. Nekaj besedila je improviziral, tudi dve besedi, ki sta postali znani: »Bada bing!« »Bada bing? Bada boom? To sem rekel, kajne?« je dejal v nekem intervjuju. »Ali sem rekel le bada bing? Preprosto je prišlo iz mojih ust. Ne vem, od kod.«
