Igralka Saša Mihelčič je zaljubljena v Francijo in Pariz, francosko se je začela učiti že v srednji šoli, tam je imela nekaj časa tudi partnerja, tako da ni čudno, da francosko govori povsem tekoče. V Pariz se vrača večkrat na leto, a tokrat ga je doživela povsem drugače, saj tja ni odšla na oddih in po sprostitev, ampak zaradi dela.
Slovenska poezija v francoščini
»Vodila sem prireditev, ki je slavila naš dan državnosti in trideset let diplomatskega prijateljstva med Slovenijo in Francijo. Poleg vodenja celotne prireditve, sem pripravila tudi kulturni program in povabila k sodelovanju odličnega glasbenika Jureta Torija. Naredila sem izbor iz prevedene slovenske poezije v francoščino in jih povezala z melodijami francoskih šansonov tanga. Take vrste dogodek ima svoja pravila in zahtevano dramaturgijo, potrebno je najti ravno pravo vsebino, optimalno dolžino, pravo dinamiko,« je pojasnila in povedla, da je dogodek potekal v prečudoviti dvorani v zgradbi mestne hiše 16. pariškega okrožja, povabljeni pa so bili predvsem slovenski in francoski diplomati ter konzuli, pa tudi diplomati iz drugih prijateljskih držav ter vsi ljudje iz gospodarstva in ostalih področij, ki aktivno soustvarjajo mednarodno sodelovanje. »To je bil eden večjih projektov, ki ga je organiziralo Slovensko Veleposlaništvo v Parizu in je s tem pokazalo svojo aktivno vlogo v Franciji, za kar jim čestitam.«
Ponosna na svoje delo
Največji izziv je bil seveda vodenje v francoščini. »Dogodek je v celoti potekal v francoščini. Jezik, ki je z mano že od srednješolskih let na Poljanski gimnaziji, prav tako kot mesto Pariz, in čas je bil, da v njem spregovorim tudi z odra. Francoščina je jezik, ki ga čutim in spoštujem njegovo bogastvo besed. Njegov zven je zame glasba. In ko po dogodku vidiš navdušene odzive, ko vidiš, da so pesniki kot so France Prešeren, Tomaž Šalamun, Boris A. Novak, Maja Vidmar in drugi, spregovorili, ter prejmeš čestitke, med drugim od Francozov, da je moja francoščina brez naglasa, potem veš, da si delo dobro opravil,« je ponosna in pravi, da je to zanjo nov korak naprej.
Čas za počitnice
»Pariz sem tokrat doživela drugače in vidim da mi tudi tak zelo ustreza: še vedno enako diši, me napolnjuje in navdihuje. Čeprav je vsa energija in koncentracija v delu, je okvir še vedno pariški.« Prireditve te vrste so ji sicer zelo blizu, saj so ji v ustvarjalni izziv in jo to delo vedno znova navdihuje. A zdaj je seveda čas za počitnice, ki jih bo preživela s svojim Zoranom, lastnikom galerije z antikvitetatmi in restavratorjem, s katerim sta se spoznala in zaljubila ravno v času korone. »Najprej skočiva z dragim za par dni na hrvaški otok nato za par dni v Alpe, potem pa nazaj v Pariz. V drugi polovici avgusta pa že nadaljujem z vajami za novo predstavo Čistilci, ki jo za oktobra pripravljamo v Drami.«
