Barbro Karlen je že od malega verjela, da je drugačna. Zakaj je bilo tako, je spoznala šele, ko je prebrala dnevnik Ane Frank. Takrat se je zavedela, da je v prejšnjem življenju bila ona.
Med tistimi, ki verjamejo v reinkarnacijo, je tudi švedska pisateljica Barbro Karlen. Prepričana je, da je reinkarnacija Ane Frank. To je verjel tudi njen sorodnik.
Že od nekdaj drugačna
Barbro Karlen se je na Švedskem rodila leta 1954. Že od malega se ji je zdelo, da nekaj ni prav, da ne sodi v svojo družino. Starša dejstvu, da je zahtevala, da jo kličejo Ana, nista pripisovala posebnega pomena.
Spraševala je po svojih starših, misleč, da Šveda nista njena prava starša; spraševala je po Margo in drugih ljudeh, ki jih njena družina ni poznala.
Zanjo torej niso imeli odgovorov. Ko se je Karlenova rodila, je bila zgodba Ane Frank še vedno razmeroma neznana, saj je komaj devet let prej umrla v koncentracijskem taborišču Bergen-Belsen. Njen dnevnik je sicer bil objavljen leta 1947, a samo v nizozemščini. Angleški prevod je sledil kar nekaj let pozneje.
Karlenova je z leti še vztrajneje trdila, da ni Barbro. In čeprav je njena družina verjela, da bo to prerasla, so jo vseeno odpeljali na strokovni pregled, ki pa ni imel kaj diagnosticirati.
V 60. letih prejšnjega stoletja je v šoli izvedela za Ano Frank – ko je prebrala njen dnevnik, je sprevidela, kaj vse jima je skupno. Obe sta bili radi zunaj; obe sta radi pisali in obe sta hoteli postati pisateljici. Njuna obraza sta si bila podobna, podobni sta si bili tudi karakterno. Zdelo se je tudi, da strahovi Karlenove izvirajo iz izkušenj Ane: bala se je moških v uniformah, prhanja in striženja las.
Končno v Amsterdamu
Nekaj let po tistem, ko je izvedela za zgodbo Ane Frank, je njena družina počitnikovala v Amsterdamu. Do takrat je zgodba judovske deklice že obšla svet, prostor, v katerem se je skrivala zadnja leta svojega življenja, pa je bil spremenjen v muzej. Ker je Amsterdam za tujce begajoč, je domačin očetu Karlenove narisal zemljevid do hiše Ane Frank. A tudi to jim ni bilo v pomoč, zato je pobudo prevzela ona in jih na cilj privedla skozi labirint ulic in uličic.
To je bil prvi od več pripetljajev, zaradi katerih ji je družina počasi začenjala verjeti.
Ko so prišli do hiše, je Barbro omenila, da je zunanjost videti drugače, kot pa se je spominja. Med raziskovanjem muzeja je družini pripovedovala zgodbe, ki niso bile splošno znane; posebno veselje pa je sledilo, ko je zagledala svojo sobo, katere stene naj bi bile polepljenje s fotografijami njenih »najljubših ljudi«.
Nato pa razočaranje: stene so bile gole. A deklica ni bila v zmoti – izkazalo se je namreč, da so kuratorji fotografije odstranili, ker so se jih obiskovalci dotikali.
Spoznala njenega sorodnika
Tako so sčasoma Karlensovi začeli verjeti svoji hčerki. Glas o Švedinji se je začel širiti; tako je spoznala sorodnika Ane Franka, Buddyja Eliasa. Ta je bil skeptičen. A ko sta se spoznala, se je med njima vzpostavila povezava, ki obstaja le med družinskimi člani, je dejal pozneje. Tako je od takrat pa do svoje smrti leta 2015 verjel, da je Karlenova reinkarnacija Ane Frank.
Danes 68-letna Karlenova še vedno piše. In čeprav so skozi čas nekateri spomini zbledeli, novi še vedno prihajajo.
