Leta 1567 je nesrečna kraljica prijela za pero in svojemu ljubimcu napisala strasten sonet o čisti in nežni ljubezni. Pa je res?
Sonet je bil eden od 12. Bil je del večje zbirke, »eksplozivne dokumentacije«, ki ni bila brez vloge v bizarni zgodbi o koncu zakona Marije I. Škotske z njenim drugim možem, kaotičnim začetkom nove zveze in niza dogodkov, zaradi katerih ji je skozi prste spolzel škotski prestol.
In čeprav so jih uporabili proti kraljici, je njihova pristnost od nekdaj bila vprašljiva. Jih je res napisala Marija Stuart? Ali pa so bili izmišljotina njenih sovražnikov, odločenih, da naredijo konec njeni vladavini in jo celo dajo ubiti?
Umor moža
Marija Stuart je v tehničnem smislu bila kraljica Škotske od svojega šestega dneva. A njen položaj na prestolu so vedno ogrožali politični sovražniki, med katerimi ni primanjkovalo tistih, ki jim je katoliška kraljica resnično šla v nos.
Najresnejša grožnja njeni vladavini se je zgodila leta 1567 z umorom njenega drugega soproga Henryja Stuarta. Ta je okreval od črnih koz, ko je v hiši, v kateri je bival, odjeknila eksplozija. Pozneje se je izkazalo, da so bili pod njegovo spalnico skriti sodi smodnika. A eksplozija očitno ni bila tista, ki ga je pokončala. Zdi se namreč, da je bil zadavljen.
Njegova bizarna smrt je hitro postala dokaz zarote, številni pa so sumili kar kraljico. Bilo je namreč znano, da soproga ni ljubila; še več: zgrožena je bila nad njegovo arogantnostjo in lahkoživostjo, strinjala pa se nista niti glede političnih in zasebnih zadev. Razjezil jo je tudi, ker je poskušal enakopravno vladati z njo. Leta 1566, ko je bila štiri mesece noseča, je sodeloval s skupino zarotnikov proti njej, da bi ubili njenega prijatelja in tajnika Davida Rizzia. Atentat je bil zadnja kaplja čez rob – sklicala je svoje svetovalce, da bi ugotovila, kako se ločiti od njega.
Posredovanje sorodnice
Očitno se je to spraševala tudi njena sorodnica Elizabeta I. Angleška. Napisala ji je pismo, polno sočutja (sorodnici se nista nikdar osebno srečali), v katerem pa je bilo opozorilo: če ne bo maščevala moževega umora, ne bo konec govoric, da se ga je odkrižala ona.
Marija je ignorirala njen nasvet in se hitro poročila z grofom Jamesom Hepburnom, svojim svetovalcem. Ni znano, ali prostovoljno: govori se, da jo je posilil in jo prisilil v zakon. Kakorkoli že, zveza je zgrozila njene podanike, ki so jo označili za morilko in sklepali, da ni bila zvesta svojemu pokojnemu možu. Skupina škotskih lordov je celo zbrala vojsko, da bi Marijo prisili v odstop, na prestol pa bi sedel njen enoletni sin, ki ga je imela s pokojnim soprogom.
Imela pa je zaveznico – tako je vsaj mislila. Pobegnila je v Anglijo in v pismih sestrično Elizabeto rotila, naj ji pomaga spet osvojiti prestol. Elizabeta pa jo je dala zapreti, saj se je bala, da jo Marija poskuša strmoglaviti, nato pa je vztrajala, da bi ugotovila, ali je res kriva umora in prešuštva. A Elizabeta se je zavedala, da ena kraljica ne more izpodbijati trditev druge, zato leta 1568 ni sklicala sojenja, ampak konferenco svojega tajnega sveta, na kateri so njeni najbližji svetovalci obravnavali Marijina dejanja.
Tu pa v igro pridejo pisma – osem pisem, dve poročni pogodbi in 12 sonetov. Najdeni naj bi bili v srebrni skrinjici med Marijino prtljago, potem ko je pobegnila iz Škotske. Sledil je škandal.
Očitne luknje
Vsebina je bila sramotna. Poročne pogodbe so vključevale obljubo, da se bo poročila s Hepburnom; podpisane so bile mesec dni pred Stuartovo smrtjo. Soneti, ki naj bi jih napisala Marija, so jo prikazovali kot strastno in zvesto ljubimko, ki je poskušala zapeljati in prepričati svojo skrivno ljubezen. V pismih pa naj bi se zaljubljenca zarotila, da bosta ubila Stuarta in prikazala lažno ugrabitev s strani Hepburna, ki ji bo sledila poroka.
Zdaj pa k luknjam v zgodbi. Dokumentacijo je predložil Jakob Stuart, njen polbrat in dolgoletni politični sovražnik. Drugič, listine niso bile podpisane, naslovljene ali datirane. Tudi dejstva, ki naj bi jih predstavljale, so bila nedosledna. Je pa svet ugotovil, da gre za Marijin rokopis.
Zadevi je danes težko priti do dna, saj so pisma izgubljena. S pomočjo kopij in prepisov zgodovinarji špekulirajo, da so bila mešanica dejstev in izmišljotin, ki je Marijina dejanska pisanja »opremila« z lažnimi datumi, dodatnimi informacijami in preusmeritvami. Šlo naj bi torej za popravke, da bi jo uničili.
Prišla so v javnost
Svet je očitno verjel informacijam v pismih, a se Marija ni zagovarjala. Ker se je še vedno imela za škotsko kraljico, ni mogla javno priznati, da ima angleško sodišče ali svet kakršnokoli moč nad njo. Tudi Elizabeta ni izkoristila priložnosti, da bi sorodnico spoznala za krivo česarkoli. Namesto tega je proučila dokaze, ki jih je zbral njen svet, in presodila, da ni nič dokazano.
Javnost pa je prišla do svojih zaključkov, potem ko je leta 1571 »ušla« vsebina pisem. Do takrat je bila Marija v Elizabetinem varstvu – zaprta v palači – več kot desetletje. Njeni zavezniki pa so še vedno razglabljali, kako bi ji pomagali prevzeti Elizabetin prestol. Pisma so bila objavljena, da bi vplivala na javno mnenje o Mariji, ki bi lahko brez senzacionalnih trditev o zlobnih ambicijah veljala za usmiljenja vredno monarhinjo, ki so ji ukradli prestol in ki je bila neupravičeno zaprta. Resnična ali ne, pisma so Mariji lahko še vedno škodovala.
Na koncu je bila Marija zaprta skoraj 19 let, preden so jo spoznali za krivo zarote zoper Elizabeto – načrtovala naj bi atentat in zasedbo prestola. Leta 1587 so jo obglavili. Do takrat so njena pisma izginila, še vedno pa obstaja skrinjica, v kateri naj bi bila pisma, in sicer v škotskem gradu Lennoxlove, kjer je tudi posmrtna maska kraljice, katere usodo so morda zapečatila.
