Zakaj lovijo žuželke?
Ujete živali niso edini prehranski vir rastlin, si pa z lovom dopolnijo zalogo beljakovin, maščob, ogljikovih hidratov in dušika, ki ga ne morejo dobiti iz zraka ali tal.
Zato so razvile dodatno možnost za prehranjevanje. Imajo posebne vrčke, v katere se ujamejo žuželke ter se v njih postopno razkrojijo, ali druge vrste lovk, ki delujejo z uporabo dlačic, osti ali vonjav in lepljivih površin, vse z namenom, da drobna žuželka, ki se je usedla na rastlino, ne bi več mogla pobegniti. Vsaka rastlina to naredi po svoje.
Izključno deževnica!
Tudi mi se lahko odločimo za mesojedo rastlino ali pa si jih gremo vsaj pogledat. Bližnjica do podrobnega opazovanja je nakup. Zanimive so zaradi nenavadnih oblik in delov pa tudi barv in rasti. Kdor je naveličan klasičnih lončnic, si lahko naredi domači kotiček z mesojedimi rastlinami in jih opazuje. Pri tem pa je treba upoštevati nekatere posebnosti. Najbolje je o vsaki vrsti poiskati ustrezen botanični vir in upoštevati posebnosti. Največja posebnost, ki jo zahtevajo mesojede rastline, je uporaba deževnice. Voda pa mora biti izključno deževnica, in to vedno, poleti in pozimi. Če so rastline le en dan brez vode, je to lahko že pogubno. Mesojedke potrebujejo stalno vlažno okolje in podlago. Nekatere gojimo kot akvarijske rastline, večina pa je kopenskih. Vse so vajene, da jih občasno povsem prekrije voda. Za večino je nujna deževnica brez sledi apnenca, le mastnice so navajene trše vode, saj nekatere rastejo tudi ob potokih in skalnih razpokah.
Trda voda je zanje strup
Mesojedke se nikoli ne prilagodijo na trdo vodo. Apnenec in dušikove spojine so zanje strupeni. Mnoge zamika, da bi zalivali v vrčke, vendar to ni modro. S tem dejanjem bi porušili kemično ravnotežje znotraj pasti. Vsi vrčki so zaščiteni pred atmosfersko vodo, tako je večina tekočine v njih rastlinskega izvora.
Mesojede rastline je prepovedano gnojiti
Marsikoga, predvsem otroke, ki nestrpno pričakujejo, da bo rastlina pred njihovimi očmi pogoltnila muho ali drug mesni plen, zamika, da bi rastlino izdatno nahranili. A to ni prava odločitev in rastlino lahko s tem uničimo. Prav tako jih ni primerno gnojiti, da bi se hitreje in lepše razvijale. Za večino rastlin bi vsako umetno gnojilo pomenilo zanesljiv propad. Zelo pa ljubijo svetlobo. Pravzaprav jo nujno potrebujejo, in to veliko. Tako lažje zacvetijo in nastavljajo svoje pasti, se lepše obarvajo in dlje časa rastejo. V domačem okolju jih zato postavimo na najbolj sončno mesto, torej na okensko polico ali balkon, ne pa v zagrnjeno sobo.
