V svojem življenju je bila v Avstriji rojena Hedy Lamarr, ki je v tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja zaslovela s predstavami na velikem platnu, razdvojena zaradi svojega prelestnega obraza. Njena lepota je bila navdih za dve risani lepotici, Sneguljčico in Catwoman, pozneje pa ni bilo podobe, ki bi jo ženske pri plastičnih kirurgih zahtevale bolj, kot je bila njena. In čeprav je pogosto trdila, da videz zanjo ni pomemben, je pozneje večkrat šla pod nož. Ni prenesla – ona, ki je bila nekoč razglašena za najlepšo žensko na svetu –, da bi njena lepota zbledela.
A Hedy Lamarr je bila več kot pa zgolj lep obraz. Bila je izumiteljica, ki je posadila seme, iz katerega je vzcvetela danes vseprisotna tehnologija, tudi Wi-Fi, bluetooth, GPS, brezžični in mobilni telefoni.
Njeni izumi so bili plat zapletenega življenja, polega nasprotij in izmuzljivih resnic, ki niso bili del njene zvezdniške osebnosti.
Plodovito sodelovanje
Kot petletnica je razstavila glasbeno skrinjico in jo povrnila v prvotno stanje. Ta radovednost ji je ostala. Kot izumiteljica je sodelovala z ekscentričnim skladateljem Georgeem Antheilom. Delala sta večinoma za zaprtimi vrati, in ker ta plat življenja ni vključena v njeno avtobiografijo, globljega vpogleda vanjo ni. Je pa z njo leta 1997 govoril izumitelj Carmelo Amarena. »Govorila sva kot dva inženirja o vročem projektu. Nikoli nisem dobil občutka, da govorim s filmsko zvezdico, ampak kolegico.«
Izumljala tudi, ko je igrala
V rodni Avstriji je začela igrati že kot najstnica, takrat je še uporabljala svoje pravo ime Hedwig Kiesler. Njena prva vloga v filmu Ekstaza iz leta 1933 je zaradi golote in prikaza orgazma povzročila velik škandal. Njen prvi mož Fritz Madl, 13 let starejši proizvajalec vojaške opreme in trgovec z orožjem – poročila sta se leta 1933 – je celo skušal kupiti vse izdaje filma in jih uničiti. Sicer pa Mandl ni varčeval z ostrimi besedami in ljubosumjem. »Ni se poročil z mano, vzel me je kot kakšno poslovno nagrado,« se je zakona pozneje spominjala Hedy. Ločila sta se leta 1937 in Lamarrjeva se je še isto leto preselila v London, kjer je nove talente iskal hollywoodski producent Louis B. Mayer. Tega ji je med potjo v New York uspelo prepričati, da jo je njegov filmski studio MGM najel kot igralko. Tako je jeseni leta 1937 v Hollywoodu postala Hedy Lamarr, ki so jo promovirali kot najlepšo žensko na svetu.
Med letoma 1938 in 1958 je posnela na ducate hollywoodskih filmov, med katerimi sta bila najuspešnejša Alžir iz leta 1938 ter Samson in Delila iz leta 1949. Za vlogo slednje je morala premagati več kot sto tekmic, številni kritiki pa so Delilo razglasili za vlogo njene kariere. Marsikateri večer v Hollywoodu je posvetila izumljanju, denimo protiletalske granate, opremljene z bližinsko varovalko, ter šumeče tabletke, iz katere je ob stiku z vode nastala koli podobna pijača.
Ljubljenka rumenega tiska
Nekoč je o kultu slavnih osebnosti s prezirom dejala: »Vsako dekle je lahko glamurozno. Vse, kar moraš storiti, je, da stojiš pri miru in si videti neumna.« Sčasoma se je je prijel sloves »težavne« igralke.
Dvakrat je igrala begunko iz Evrope, dvakrat pa Judinjo, internirano v koncentracijsko taborišče
Hedy Lamarr je postala ena tistih zvezdnic, katerih podrobnosti iz zasebnega življenja so polnile časopisne stolpce. Poročila in ločila se je šestkrat; posvojila je sina Jamesa in rodila Denise ter Anthonyja.
Brezžična tehnologija
Med drugo svetovno vojno sta skupaj s prej omenjenim Antheilom izumila motilnik signala za radijsko vodene torpede. Osnutek sta patentirala, a se je izkazal za prezapletenega za implementacijo. Leta 1962 pa se je nadgrajena različica le znašla na ladjah ameriške vojne mornarice. Sistem je bil predhodnik brezžične tehnologije, kot jo poznamo danes.
Leta 1945 je ustanovila podjetje za filmsko produkcijo Mars Film Corporation, ki je produciralo le dva filma, v obeh pa je zaigrala kar sama. V petdesetih letih prejšnjega stoletja je poskušala uspeti še z enim filmom, le da v Italiji, a je produkcija propadla, Hedy in njeni financerji pa so ostali brez vloženega denarja. Med petim zakonom z naftnim milijonarjem W. Howardom Leejem je počitniško hišo v takrat še zaspanem smučarskem letovišču Aspen v Koloradu preuredila v hotelski kompleks Villa Lamarr v avstrijskem alpskem slogu. Ob ločitvi leta 1960 je ostala brez lastništva nad hotelom.
Leta 1955 je prvič po letu 1937 spet obiskala Avstrijo. Sicer je pogosto dejala, da se bo tja vrnila za stalno, a se to ni zgodilo.
Izumljala do konca
Nikoli pa ni govorila o svojih judovskih koreninah, niti s svojimi otroki ne. O tem je molčala tudi njena mama Trude Kiesler, ki je v Hollywood prišla leta 1942. Dami sta se v tridesetih letih prejšnjega stoletja spreobrnili v katoliško vero.
Ko je njena kariera začela veneti, se je zatekla v osamo. Dvakrat so jo aretirali zaradi kraje v trgovini, in sicer leta 1966 in leta 1991. Prvič jo je odnesla brez kazni, drugič je bila spoznana za krivo in kaznovala z letom dni pogojne kazni.
Umrla je januarja leta 2000, stara 85 let. A izumljala je tudi, ko se ji je bližal konec: fluorescentno pasjo ovratnico, modifikacije za nadzvočnega concorda, novo vrsto semaforja. Po njeni smrti je njen sin Anthony Loder dejal, da bi bila zadovoljna z zapuščino svojega koncepta »preskakovanja frekvenc«: »Všeč bi ji bilo, da bi si jo zapomnili kot nekoga, ki je pripomogel k blagostanju človeštva.«
