Da v zgodbi o tem, da njegovi možgani ne delujejo pravilno, ki se je je dolga leta oklepal, nekaj ne drži, je začel razmišljati, ko je bil kljub jemanju antidepresivov, ki naj bi spremenili kemično sestavo njegovih možganov, še vedno depresiven. Nekaj mesecev so zdravila učinkovala, potem ga je spet začel spreletavati obup. »Ne glede na to, kako zelo sem zvišal odmerek antidepresivov, je žalost vedno zmagala,« pravi. Kako je to mogoče, se je spraševal. Ali depresijo in tesnobo pri meni povzroča nekaj drugega, ne pa nepravilna kemična sestava možganov? In če je to res, kaj bi to bilo? Ko se je ozrl okoli sebe, je sčasoma začel opažati, da antidepresive jemlje vse več ljudi in da smo dobesedno preplavljeni z njimi. Kaj se torej dogaja, da je vse več ljudi depresivnih in močno tesnobnih? Ker si ni želel več zatiskati oči, je začel raziskovati. Opravil je več kot dvesto intervjujev, tudi z nekaterimi najpomembnejšimi znanstveniki na svetu, pa z ljudmi, ki so se v tistem času spopadali s tesnobo in depresijo, ter s tistimi, ki so ju premagali. Kar se je naučil, pravi, ga je prisililo, da je popolnoma spremenil svojo zgodbo – o sebi in o tem, kako se obup v naši družbi širi.
Skoraj šest odstotkov Slovencev ima diagnosticirano depresijo, antidepresive jemlje vsak 14. državljan. V času koronavirusa se je uporaba antidepresivov celo povečala za 40 odstotkov. Približno osem odstotkov prebivalstva doživi izgorelost.
Nepovezani
Spoznal je, da znanstveniki že desetletja vedo, da se depresija in tesnoba pojavita zaradi bioloških, psiholoških in družbenih vzrokov. »Svetovna zdravstvena organizacija je dokaz dobro povzela leta 2011, ko je pojasnila: Duševno zdravje je odvisno od družbenih okoliščin: njegova prisotnost ali odsotnost predvsem kaže stanje družbe, zaradi česar zahteva rešitve na ravni posameznikov kot tudi družbe,« je zapisal. Spoznal je, da imajo vsi družbeni in psihološki vzroki depresije in tesnobe, ki so jih odkrili, nekaj skupnega – vsi so oblike nepovezanosti. Kažejo na to, da smo bili odtrgani od nečesa, kar naravno potrebujemo, vendar smo to nekje na poti izgubili. »Če se spopadate s tesnobo ali depresijo, ste človek, katerega potrebe niso bile zadovoljene,« pravi. Potrebujete skupnost, pomenljive vrednote, ne pa nezdravih, ki vam jih vsiljujejo že vse življenje, ko vam govorijo, da sreča izvira iz denarja in kupovanja stvari. Potrebujete pomenljivo službo. Naravo. Čutiti morate, da ste spoštovani. Varno se morate počutiti glede svoje prihodnosti. Čutiti morate povezavo z vsem tem, kar smo izgubili. Odvreči morate sram in spregovoriti o travmah iz otroštva, ko drugi z vami niso ravnali lepo. Za telesne potrebe skrbimo precej dobro, vendar smo precej slabi pri zadovoljevanju naših psiholoških potreb. Vzroke depresije in tesnobe je treba iskati v svojem življenju, psihi in okolju, samo jemanje antidepresivov ni dovolj. Duševna stiska ni napaka, je le nujno sporočilo!
Povežimo se!
»Že desetletja, preden so razvili antidepresive, smo bili ljudje nepovezani. Drug z drugim in s tem, kar je zares pomembno. Izgubili smo vero v to, da obstaja nekaj večjega in pomenljivejšega od posameznika ter kopičenja vse več stvari. Ko sem postal depresiven, nisem v trinajstih letih niti enkrat pomislil, da bi svojo duševno stisko povezal s svetom okoli sebe. Izgubili smo sposobnost razumevanja, da nekaterih problemov ne moremo reševati s kupovanjem stvari. Toda še vedno smo del družbe in hrepenenje po povezanosti nikoli ne usahne. Spoznal sem, da je depresija pravzaprav sama po sebi oblika žalovanja – za vsemi povezavami, ki jih potrebujemo, a jih nimamo.« Vse, kar je odkril, je poskušal uporabiti v svojem življenju. »S psihološkimi orodji, o katerih govorim v knjigi, sem se naučil nehati kopičiti materialne stvari, si prizadevati za višji status, manj časa napihovati svoj ego – zdaj vem, da so bile vse to le droge, zaradi katerih sem se počutil še slabše. Naučil sem se veliko pogosteje početi stvari, ki me zadovoljujejo in radostijo, za umirjanje sem začel izvajati meditacijo ter se osvobodil svojih travm.« Poleg tega se je lotil družbenih vzrokov svoje depresije. »Skušal sem se bolj povezati z ljudmi okrog sebe, s prijatelji, sorodniki. Spremenil sem okolje, ne obdajajo me več sprožilci, zaradi katerih začnem razmišljati o stvareh, ki me delajo depresivnega – veliko manj časa preživim na družbenih omrežjih, ne gledam več televizijskih programov, na katerih predvajajo oglase. Veliko več časa preživim z ljudmi, ki jih imam rad, in delam tisto, kar vem, da je pomembno. Globlje sem povezan z drugimi ljudmi in s smislom življenja, kot sem bil kadarkoli prej.« Ko je tako spremenil svoje življenje, je postal občutno manj depresiven in tesnoben, pravi. Seveda pa ima še vedno slabe dneve, zaradi osebnih izzivov kot tudi zaradi kulture, v kateri živi, ki se ji seveda ne more povsem izogniti.
Kolektivne rešitve
Te spremembe, pravi, je lahko vpeljal, ker mu služba omogoča tak način življenja, veliko prostega časa, z zadnjo knjigo je zaslužil dovolj, da lahko udobno živi, in ni mu treba skrbeti za nikogar drugega razen zase. Zaveda pa se, da številni, ki bodo prebrali njegovo knjigo in so depresivni ali tesnobni, vseh teh možnosti nimajo. »Zato verjamem, da ne bi smeli govoriti, da lahko ozdravimo le s spremembami na individualni ravni. Ko razumete, da je depresija v veliki meri kolektivni problem, ki ga povzroča naša družba, postane očitno, da morajo tudi rešitve v veliki meri biti kolektivne. Kulturo moramo spremeniti tako, da bo več ljudi imelo proste roke za spremembo svojega življenja. Pa tudi tako, da odstranimo vzroke depresije in tesnobe, ki povzročajo tako globoko stisko. Če se povežete z drugimi, lahko spremenite svoje okolje. Če bi imel možnost, bi sebi kot najstniku danes povedal: Obrniti se moraš k vsem ranjenim ljudem okrog sebe in poiskati način, kako se povezati z njimi in kako skupaj z njimi ustvariti dom – kraj, kjer ste povezani drug z drugim in skupaj odkrivate smisel življenja,« zaključuje svojo knjigo. Čas je, pravi, da se znova povežemo!
