Panama, znana po prekopu, ki ločuje Srednjo in Južno Ameriko, je biotsko izjemno bogata dežela. V njenih obsežnih tropskih gozdovih in mangrovah je več kot deset tisoč vrst rastlin in živali, med njimi jaguar in očalasti medved, obenem pa je dom več avtohtonih ljudstev. Toda ta območja so ogrožena zaradi industrije in rudarjenja. Od leta 2002 do 2020 je država, ki je malo manj kot štirikrat večja od Slovenije, po podatkih Global Forest Watch izgubila približno 194.000 hektarjev tropskega gozda, enega biološko najraznolikejših ekosistemov. Zdaj so se temu odločili narediti konec. Po nekaj več kot letu dni razprave v panamskem državnem zboru je predsednik Laurentino Cortizo pred kratkim podpisal zakonodajo, ki naravi podeljuje pravice, kakršne imajo ljudje.
Zakonodaja vključuje pravico do obstoja in obnove življenjskih ciklov, pravico do ohranjanja biotske raznovrstnosti in pravico do obnovitve, potem ko je nanjo neposredno ali posredno vplivala človeška dejavnost. Zakonodaja panamski vladi nalaga tudi nove obveznosti, vključno s tem, da morajo njeni načrti, politike in programi spoštovati pravice narave. Vladi naroča, naj razvija proizvodne procese in energetske politike, ki varujejo ekosisteme, in od nje zahteva, da spoštuje pravice narave kot del svoje zunanje politike. Pri tem se bo Panama naslonila tudi na pradavna znanja svojih avtohtonih ljudstev in spodbujala vključitev znanja njihovih prednikov.
Nova stara miselnost
Ideja, da bi morala narava tako kot ljudje, korporacije in vlade imeti zakonske pravice, izhaja iz prepričanja nekaterih avtohtonih kultur, pa tudi iz gibanja »globoke ekologije« iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja.
Staro zavedanje, da imajo vsa živa bitja, ne samo ljudje, vrednost in da smo ljudje globoko povezani z naravnim svetom, je bilo včasih samoumevno. Žal se je hitro izgubilo predvsem z industrializacijo in modernim etosom, po katerem narava obstaja, da služi človeštvu in imajo ljudje pravico do surovin ter posledično uničevanja ekosistemov.
Zagovorniki pravic narave podnebne spremembe in izgubo biotske raznovrstnosti pripisujejo miselnosti, ki naravo obravnava kot človekovo lastnino, ki je tu zato, da jo izkoriščamo.
Panama je zdaj dala zemlji, drevesom, rekam, koralnim grebenom in goram pravne pravice, kot jih imajo ljudje in – neverjetno, a resnično – korporacije. S tem se je pridružila Boliviji, Novi Zelandiji, Bangladešu, Ekvadorju, Braziliji, Kolumbiji in Mehiki, ki so že sprejeli zakone ali spremenili ustavo tako, da so pravice narave tudi uradno zapisane. Okoljevarstveniki imajo tako novo, močno orožje za boj proti ekološki škodi. Posebej lepo pa je tudi prebrati, da nasprotovanja zakonu praktično ni bilo.
