Izstop iz novinarskega poklica je bil zanj usoden. Šestega januarja bo minulo deset let od njegove smrti. Sodil si je sam s pištolo makarov. A teorije zarote ne pojenjajo.
Kako je bilo na cerkvenem pogrebu v večernih urah, 12. januarja 2012? Na njem je bil od novinarjev poleg Vladimirja Voduška le še urednik Reporterja Silvester Šurla. Slivnikov polbrat Niko R. Kolar navaja nekaj odlomkov iz njegovega poslovilnega pisma namenjenega ožjemu sorodstvu v najbolj usodnih nočnih trenutkih lastne brezizhodnosti. »Dragi moji, ne bodite žalostni, ker sem imel lepo življenje, …« piše na začetku poslovilnih besed. V osebnem stečaju po smrti je bilo prijavljenih za 4,5 milijona evrov. Pa vendar, so Slivnikovi dolgovi, ki si jih je nakopal z nepremičninski projekti, sami po sebi dovolj za samomor?
Razmišljal je o svojem koncu. V reportaži z Benetk Pok hladnega browninga v Magu (2003) je navajal ruskega pesnika Brodskega: »V kakšni majhni sobi ob Velikem kanalu bi sedel ob oknu, pisal pesmi, na mrzlih kamnitih tleh ugašal cigarete, kašljal in pil, in ko bi mi začelo primanjkovati denarja, ne bi sedel na vlak in odpotoval, ampak bi si kupil majhen browning ter si brez odlašanja prevrtal možgane …« Kako je pravzaprav z resničnim vplivom tranzicijskega omrežja moža, ki ga je v Kučanovem klanu Slivnik razglasil za »nadzornika vseh nadzornikov«? Res Kučanova moč ne pojenja in je še danes tako, kot je leta 1996 preroško zapisal Slivnik?
VEČ V TISKANI IZDAJI REPORTERJA IN TRAFIKI24
