Dvaindvajsetega decembra je bil v javnost poslan osnutek Strateškega načrta skupne kmetijske politike 2023–2027 za Slovenijo. Ministrstvo za kmetijstvo zdaj čaka na odobritev ministrstva za okolje in prostor, ki presoja, kako bo dokument vplival na okolje. S prvim januarjem so dokument poslali še v usklajevanje na Evropsko komisijo.
Po prvi, poletni javni razpravi nas je Slovensko združenje za ohranitveno kmetijstvo opozorilo, da je ministrstvo sprva prisluhnilo njihovi pobudi in dodelilo finančne nagrade za kmete, ki bi se odločili kmetovati po konceptu ohranitvenega kmetijstva. Spomnimo, gre za domačo inovacijo, kako zemljo obdelovati brez pluga, ki jo med drugimi že drugo desetletje uporablja največje kmetijsko gospodarstvo v Sloveniji, Perutnina Ptuj. Inovacijo so povrhu znanstveno verificirali na biotehniški fakulteti v Ljubljani in mariborski fakulteti za biosistemske vede. Prihranki so merljivi in občutni, so nam potrdili na Perutnini Ptuj.
Kmetje ob zmanjševanju subvencij zagrozili?
Kmetijsko ministrstvo nam je ob vprašanjih pojasnilo, da so kmetje nanje naslovili 90 in več dopisov. Še kasneje so za nacionalni medij povedali, da so ti dopisniki nasprotovali prenosu dela sredstev s prvega na drugi steber in v nasprotnem primeru zagrozili z vsesplošnim protestom. Iz nejasnih pojasnil gre sklepati, da so kmetje nasprotovali manjšanju obsega denarja, namenjenega neposrednim izplačilom, torej subvencijam za nedobičkonosno konvencionalno kmetovanje. V prvem stebru je predvidenih 675 milijonov evrov, v drugem, ki je namenjen investicijam in med drugim vključuje ohranitveno kmetijstvo, pa 881 milijonov evrov.
Omenjene dopise smo zahtevali z zahtevkom po zakonu o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ), vendar ga je ministrstvo zavrnilo v dveh točkah: da mora namreč varovati osebne podatke sodelujočih v javni razpravi in pravico do »notranjega razmišljanja organa«. Na to smo se pritožili, vendar je ministrstvo našo pritožbo zavrnilo, ker dokument, poslan po elektronski pošti, ni bil lastnoročno podpisan. Po vnovičnem zahtevku so nam potrdili, da prošnjo obravnavajo, vendar so si pridržali pravico, da podaljšajo rok. Medtem bodo dopise obdelali s črtanjem osebnih podatkov.
Ali presoja argumentov kmetijskega ministra spravlja v zadrego?
Neuradno smo izvedeli, da se ministrstvo za kmetijstvo opira na precedens. Opozorili so nas na primer iz leta 2015, ko je fundacija Umanotera od ministrstva za kmetijstvo zahtevala pripombe, ki so jih med javno razpravo deležniki podali na predlog zakona o gospodarjenju z gozdovi. Ministrstvo se je v obeh primerih, takratnem in našem, sklicevalo na razumno varovanje »notranjega razmišljanja organa«.
Pisarna informacijskega pooblaščenca je takrat odločila, »da se dostop do informacije zavrne le, če bi bila škoda, ki bi nastala organu zaradi motenj pri delovanju, večja od pravice javnosti, da se seznani z informacijo. Pri uporabi te izjeme moramo biti še posebno previdni, saj se neredko zgodi, da organi tovrstnih informacij ne želijo razkriti, ker bi jih lahko spravile v zadrego, jih osramotile, jim škodovale v političnem smislu ali celo razkrile nepravilnosti in nezakonitosti njihovega delovanja.« Poleg dopisov deležnikov smo namreč zahtevali tudi zapisnike sestankov, na katerih so odločevalci te dopise vsebinsko pretehtali in sprejeli odločitev.
Zakaj ministrstvo ne pojasni svojega razmišljanja?
Kot nam je v intervjuju pred meseci pojasnil kmet Branko Majerič, ki se prišteva med pionirje ohranitvenega kmetijstva, je bilo ohranitveno kmetijstvo sicer zajeto v drugi steber kmetijske politike, a je bilo osiromašeno za finančna sredstva, ki so ostala v prvem stebru, namenjenem subvencijam. »Zakaj trdijo, da je stroka deljena? In če je to res, naj argumentirajo, kako je deljena,« je Majerič kritiziral nevsebinska pojasnila ministrstva: »Pogovarjati se moramo, in to z argumenti.«
Kakšne argumente je ministrstvo upoštevalo in kako se je odločalo, bomo izvedeli, ko se iztečejo roki. A je ministrstvo uspešno zavlačevalo do trenutka, ko bo javna razprava že zaključena.
