Okoli 300 km severno od Ria de Janeira v Braziliji je dolina, imenovana Belo Vale, kar pomeni "čudovita dolina". Pokrita je z nasadi dišečih mandarin, banan in s cvetočimi tropskimi drevesi. V njej so obdelana polja riža, bučk, jajčevcev in druge zelenjave. Ta del Brazilije sicer slovi kot "valilnica lepote", vendar ni samo bohotna pokrajina tista, ki privlači oko, pač pa so to tudi prebivalci. Natančneje prebivalke, ki živijo v mestecu Noiva do Cordeiro. Okoli 600 jih je in so večinoma stare med 25 in 30 let. V mestecu živijo skoraj brez moških. Pravzaprav jih tam živi le peščica, pa še to samo čez vikende.
Lahko bi rekli, da gre za nekakšne sodobne Amazonke - pripadnice legendarnega plemena žensk bojevnic, ki naj bi živelo prav v Braziliji. Vendar stanovalke Noive do Cordeiro niso bojevnice. Ukvarjajo se predvsem s kmetijstvom.
Mestece je osnovala ženska, samo za ženske, konec 19. stoletja. Maria Senhorinha da Lima ji je bilo ime in je v čudovito dolino prišla potem, ko je bila izgnana iz svoje vasi, potem ko so jo obtožili prešuštva. V resnici pa je pobegnila iz svojega prisilnega zakona. V Belo Vale je potem osnovala Noiva do Cordeiro, katerega ime pomeni "jagnjetova nevesta" (jagnje je simbol Jezusa Kristusa, pa tudi simbol nedolžnosti in pohlevnosti) in v njem so se začele naseljevati ženske, ki so si organizirale življenje tako kot same želijo, vendar brez moških. Tako je tudi danes, ko v mestu živi že četrta generacija žensk.
V delovnih dneh obdelujejo zemljo, kuhajo, ob praznikih pa organizirajo salone lepote, modne revije, sejme in zabavne prireditve. Prepričane so, da so si uspele organizirati veliko bolj prijetno življenje od moških. Marcia Fernandes, 33-letna pevka pravi: "Sijajno je biti z vsemi temi ženskami. Delimo si skupne trenutke in četudi je delo kdaj težko, je življenje vseeno lepo, ker smo obkrožene s prijateljicami in skrbimo druga za drugo."
49-letna Rosalee Fernandes pa meni, da je mesto bolj skladno, kot bi bilo, če bi v njem živeli moški. "Veliko stvari ženske opravijo bolje kot moški. Naše mestece je lepše, bolj urejeno in veliko bolj skladno, kot če bi ga upravljali moški. Ko se pojavijo problemi, jih rešujemo na ženski način - iščemo konsenz in ne spor. Vse si delimo, tudi zemljo, ki jo obdelujemo. Tu ne tekmujemo med seboj. Vse smo za eno in ena za vse. Nedavno smo se združile, da bi kupile velik televizor za naš center skupnosti, da bi v njem vse skupaj lahko gledale nadaljevanke."
Moškim vstop v mesto sicer ni prepovedan, vendar tam ne smejo živeti med tednom. Nekatere od žensk so ali pa so bile poročene ali pa imajo partnerje, vendar jih njihovi možje, partnerji ali polnoletni sinovi lahko obiščejo samo med vikendi. Hčerke imajo prost dostop kadarkoli. Nepolnoletni otroci obeh spolov pa živijo z njimi. Seveda pa moški lahko sodelujejo pri vseh aktivnostih, le mesta ne morejo upravljati.
Samo enkrat je to skoraj izključno žensko naselje padlo pod moško diktaturo. Leta 1940 se je evangelistični pastor Anisio Pereira poročil z eno od meščank. V mestu je postavil cerkev in kmalu začel uveljavljati stroga pravila. Več kot 50 let je ženskam bilo prepovedano, da poslušajo glasbo, se strižejo, pijejo alkohol, strogo prepovedana pa je bila kontracepcija. Ko je umrl, so se ženske odločile, da nikoli več ne bodo dovolile nobenemu moškemu, da bi upravljal z mestom.
Seveda pa nekatere tudi priznavajo, da moške pogrešajo. 22-letna Nelma Fernandes pravi, da so edini moški, ki jih tu lahko spoznajo bodisi poročeni ali sorodniki. "Dolgo že nisem poljubila moškega. Vse sanjamo o tem, da se bomo zaljubile in poročile. Vendar pa hkrati rade živimo tukaj in ne želimo zapustiti mesta, da bi si našle moža."
Mestece ima tudi svoje profile na družabnih omrežjih in tam se kdaj pa kdaj pojavijo objave, na katerih prebivalke mesta vabijo (izključno samske!) moške na obisk. In mnogi so se v resnici odzvali.
Je pa pandemija na svoj način prizadela tudi njihovo skupnost. Na svojem FB profilu so tako zapisale: "Vsem sporočamo, da smo ukinili celo obiske sorodnikov in prijateljev. Pred tem so bili dobrodošli ljudje iz vsega sveta, vendar smo se zaradi pandemije koronavirusa odločile, da bomo dale prednost obvarovanju naše skupnosti in se poskušale izogniti možnosti okužbe. Velik objem, skupnost Novia do Cordeiro."
Prebivalke in prebivalci mesta pa so se tudi množično odločili za cepljenje, da bi tako kar najmanj zmanjšali možnosti za izbruh epidemije v njihovem mestu.
