Kmetija odprtih vrat
Kmetija Golenač ima vrata vedno na stežaj odprta. Andrej je zelo gostoljuben in prijazen, z vsakomer se je pripravljen pogovarjati, mu razkazati kmetijo, živali, dovoli celo kampiranje na njihovem posestvu, zastonj. Pravi, da ni vse v denarju. Rad sliši nove ideje, nove zamisli, različne poglede. Vsak je dobrodošel.
Andrej doma ni imel kmetije, a si jo je vedno želel. Najprej sta najela kmetijo v Poljčanah, kupila govedo in druge živali, a želela sta si svojo. Našla sta jo v Savinjski dolini, v Svetem Lovrencu nad Preboldom, brez naslednika, lastniku sta nudila preživetje in oskrbo vse do njegovi smrti. Zdaj se spopadata z vsemi težavami, ki jih naša država povzroča kmetom, ki želijo biti samooskrbni, manjšim in srednje velikim kmetijam, hribovskim in gorskim. Visoke subvencije EU in države gredo velikim »kmetijskim« podjetjem, majhne kmetije dobijo drobiž.
Spoznala sta se pred 18 leti. Imata dve hčerki, naslednje leto se nameravata poročiti. Andrej je iz nekmečke družine, a si je vedno želel živeti in delati na kmetiji. Ker ima Martinina domačija v Paki že naslednika, sta si zaželela svoje zemlje. »V veselje in zadovoljstvo mi je živeti in delati na kmetiji,« pripoveduje Andrej, »našel sem se pri kmečkih opravilih. Pa sem delal v različnih poklicih, dvajset let, od natakarja do kovača ... Najslabše je bilo v vojski.« Načrtno sta začela iskati kmetijo. In jo našla. V Svetem Lovrencu nad Preboldom sta z lastnikom Mirkom podpisala pogodbo o dosmrtnem preživljanju. »Mirko je jokal od veselja, ko sem pripeljal v njegov hlev svojo živino. Ker je moral hlev sprazniti, ko ni zmogel več skrbeti za živali. Po šestih mesecih je umrl zaradi raka, a prej nismo vedeli, da je bolan, ni nam povedal. Po njegovi smrti smo lastniki kmetije postali mi.«
Ne grem se intenzivnega kmetovanja
Andrej je zdaj zaposlen na kmetiji, po Mirkovi smrti je kandidiral za nepovratna sredstva za mladega prevzemnika kmetije. »Takrat sem dobil zagonska evropska sredstva. Nekaj denarja sva imela prihranjenega, vse svoje prihranke sva dala v kmetijo. Ta evropska sredstva so bila le kaplja v morje. A nekaterim stvarem sva se morala zaradi tega posojila zavezati – voditi morava računovodstvo, paziti morava na semena, v treh letih moraš ali povečati količino zemljišč ali število goveda. Odločil sem se za dokup zemljišč in na srečo sem se odločil pravilno. Sicer bi moral denar vrniti. V času odobrenih sredstev sem imel na primer v hlevu 32 govedi, in to mi je bilo dovolj. Ne grem se intenzivnega kmetovanja.«
Manjši kmetje propadamo
»Država dela na tem, da manjši, samostojni kmetje propadamo,« potoži Andrej. »Imamo 14 hektarjev lastne obdelovalne zemlje, 6 hektarjev gozda in 6 hektarjev zemlje v najemu. Kmetijska politika uničuje družinske kmetije. Premajhni smo. Po naši statistiki smo srednje velika kmetija. Za investicijska sredstva ne dosegamo pogojev. Sistem točkovanja je narejen v prid velikim gospodarskim družbam, ki se 'ukvarjajo' s kmetijstvom. Na primer, v bitki za investicije lahko sodeluje tudi največji mesar na Celjskem, in takšna industrija nam pobere do 70 odstotkov sredstev. 30 odstotkov pa naj bi šlo med kmete. Prednost pri tem pa imajo spet veliki kmetje, ki imajo po 200 glav živine,« nezadovoljno pojasnjuje.
Skušajo nas odvrniti od lastnih semen
Martina in Andrej imata samooskrbno kmetijo. »Imava zaprt krog, da sva čim manj odvisna od zunanjih dejavnikov. Pri semenih, uslugah, osemenitvah krav, pri oddaji v zadrugo, repro materialu – vse poskušava delati tako, da si sama zagotoviva vse za svoj krog. Na Hrvaškem kmetje po zakonu ne smejo več saditi lastnih, nepreverjenih semen. Torej jih morajo kupovati v zadrugah, kjer so večinoma gensko spremenjena. Pri nas tega zakona trenutno še ni, a propaganda že deluje. Svetujejo nam, naj ne sejemo svojih semen, ker bo pridelek majhen. A jaz zaupam svojim semenom, na vsaka štiri leta kupim le novo avtohtono sorto pšenice, da se ne izrodi. Od drugih kmetov še ne morem dobiti semen, jih ni toliko. Na primer, za setev potrebujem 400 kilogramov suhega graha in toliko ga je res težko dobiti. Se pa individualno kmetje s semeni iščemo med sabo.«
Da ima govedo pestre obroke ...
Martinine in Andrejeve njive so posejane s koruzo, krmnim grahom, pšenico, ječmenom. »Nimam bio certifikata, a svojega pridelka ne škropim. Vedno sejem tri žita in koruzo, da ima govedo pestre obroke in ni monotonosti. Dodam jim še pesne rezance, s tem govedo pridobi vitalnost in kakovost. Kupujem vitaminsko-mineralni dodatek. Pol črede pasem, pol črede pa je v hlevu, potreboval bi dodatne finance, da bi vsem uredil pogoje za bivanje zunaj, ker sem zagovornik zunanje, svobodne paše živali.«
Hočejo nadzor nad hrano
Toda zakaj naj bi bilo v interesu Evropske unije, kot trdi Andrej, da majhne kmetije uničijo, da ne dobijo sredstev, brez katerih bodo le težko preživele? Andrej: »Ves denar gre v korporacije. Ni jim všeč, da smo majhni kmetje neodvisni. Kontrolirali, nadzirali nam bodo hrano. Hočejo nas digitalizirati. Kako bodo digitalizirali našo zemljo? Če tega ne bomo hoteli, ne bomo dobili sredstev. Morali bomo imeti senzorje za merjenje temperature v hlevih, kamere za spremljanje telitev. Senzorje na njivah za spremljanje vlage, za merjenje pH v zemlji. Obvezna bo spletna povezava s centralnim računalnikom. Vse bo pod nadzorom. Tega ne razumem. Obvladati nas hočejo tisti, ki nam nočejo nič dobrega. Zakaj jemljejo ljudem možnost, da imajo na voljo hrano v lokalnem okolju, na dosegu roke? Zato, ker potem nimajo nadzora nad tem. Nadzor imajo preko trgovin, velikih distributerjev in velikih podjetij. Preko nas, kmetov, pa nimajo nadzora, in to jim ni všeč. Hrana je strateško orožje. Vedno je bila. Ko je ne bo, boste videli, kaj pomeni. V Ameriki vlada plačuje kmetom, da uničijo svoj pridelek, češ da bodo s tem ublažili padec cen.«
Uničite pšenico!
»V subvencijski vlogi Agenciji za kmetijske trge že pozimi napovem, da bom sadil štiri hektarje ječmena, hektar pšenice, hektar graha ..., vse podatke imajo na mizi. Tako lahko že vnaprej vedo, da bo pšenice preveč. A na koncu rečejo, da je treba pšenico uničiti. To se dogaja. To so preverljive stvari. Subvencije so za nas, kmete, vir preživetja. Na letni ravni nam pripada okrog 4000 evrov subvencije, namenjene kmetijstvu. Uradna razlaga je, da je subvencija namenjena zaščiti potrošnika, da si lahko priskrbi hrano po razumni ceni. Zato nas financirajo. To ni denar iz zraka, to je denar za nujno preživetje. Za bika, ki ga redim dve leti, dobim 1100 evrov,« pripoveduje Andrej.
Politika nas tolče dol
Martina in Andrej prodajata goveje, svinjsko in piščančje meso iz svoje prireje. Goveda ne smejo klati doma, ampak morajo živali peljati v uradno klavnico. »V klavnici, kamor vozim jaz, jih ubijajo humano, z elektriko. Prej so to počeli doma, na vse mogoče načine. Govedo razkosajo, ga dajo v hladilnico za 48 ur, meso doseže kakovost za na krožnik, ker malo odleži. A vse to stane. Za zakol enega goveda plačam 200 evrov. Nazaj dobim samo gole stroške. Za kilogram mesa dobim od 2,90 do 3,20 evra, v trgovini pa stane deset evrov. Kapital kopičijo. S kapitalom velikih trgovskih verig, korporacij, se zalaga politika. Politika nas tolče dol. S svojim denarjem si sami kopljemo grob,« je prepričan Andrej.
Večina slovenskega mesa gre v tujino
Pa bi sploh preživeli brez subvencij? Nikakor ne! »Ker so prenizke odkupne cene. Če odbijem stroške krme, amortizacije objektov, elektriko, svojega dela sploh ne štejem. Od bika mi ostane 400, 500 evrov. Ampak v tej vsoti je dve leti mojega dela. Iz tega denarja si moram plačevati prispevke, 280 evrov na mesec. Država bi morala narediti red. Trgovcem je pustila proste roke. Kmetje smo koristni, obdelujemo naravo, vzdržujemo vitalne funkcije. A to se ruši, izginja. Naj vam povem, da gre večina našega, slovenskega mesa, govedine, svinjine in perutnine, v tujino. Ne ostane na našem trgu. Imamo kakovostno meso, ki gre v izvoz. Slovenski kmetje uporabljamo malo fitofarmacevtskih sredstev, zelo malo antibiotikov, malo raznih primesi, ki ne sodijo v meso ... in tujina to ceni. Mi uvažamo meso, perutnino iz Madžarke, Romunije, naša perutnina pa gre v Švico. Purani gredo v Švico preko perutninskega podjetja s Ptuja. Pred tremi leti sem prodal živo govedo, peljali so jih v klavnico v Kamnik in nato s šleperjem v Italijo. To je stalna praksa. Pri nas ostane samo malenkost našega, zares kakovostnega mesa.«
Pustite kmetu naravno hrano!
Bi Andrej podprl idejo, da bi morda mladi lahko kupili stare, propadajoče kmetije in jih obnovili, morda s pomočjo države? »Kapacitet imamo dovolj,« je prepričan. »Zakaj je treba forsirati pridelavo? Zakaj potrebujemo akvaponiko, pridelavo zelenjave v vodi, brez dnevne svetlobe? Prav vso hrano bi lahko pridelali naravno. Država vse regulira preveč na silo. Saj morajo biti pravila, a pustite kmetu, da živi in prideluje naravno hrano. Naj nas ne omejujejo toliko.«
Sobivanjska skupnost
Martina in Andrej si želita na kmetiji ustanoviti sobivanjsko skupnost. »Delamo že konkretne korake. Jaz teh 20 hektarjev ne bom izkoristil, več ljudi bi lahko izkoriščalo najino zemljo. In nič ne bom prikrajšan, kvečjemu bom imel več od tega. Različni ljudje imajo različne poglede in jaz jih sprejemam. K nam prihaja gospa, ki uživa v naravi in kmečkem delu. Za zdaj še nismo rešili vprašanja, kako bi ljudje živeli tukaj. A objektov je dovolj, ker vsak potrebuje svoj intimni prostor. Morda razmišljam drugače kot drugi kmetje, ker nisem obremenjen. Zato si lahko dovolim več. Lahko se tudi umaknem kapitalu. Brez denarja ne moremo živeti, a to zame ni prvi pogoj, tudi ni vodilo življenja. Ko daš denar na stranski tir in se ne ženeš za njim, začne pritekati. Ljudi povabim na češnje. In potem se malo družimo. To je smisel življenja na kmetiji, tudi smisel sobivanja. Biti odprt za vse. Izobražujem se tudi za ambasadorja trajnosti.« Martina in Andrej razmišljata tudi o učitelju, ki bi poučeval otroke v sobivanjski skupnosti, a tudi ta načrt za zdaj še ni uresničljiv. Počasi, a zanesljivo, verjameta, bosta na izjemno lepo urejeni kmetiji uresničevala dobre ideje. In se hkrati borila za boljše življenje ter pogoje malih in srednje velikih kmetij.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
