Pri 19-ih letih je bila Margaux Hemingway najbolje plačan model na svetu. Bila je tudi igralka. In čeprav se je pojavljala po naslovnicah najbolj znanih modnih in drugih revij, je bila znana predvsem kot vnukinja enega najslavnejših pisateljev 20. stoletja, Ernesta Hemingwaya.
Leta 1961, star 61 let, se je Ernest ustrelil. Le dan pred 35. obletnico smrti njenega deda so jo našli mrtvo v njenem stanovanju v Santa Monici v Kaliforniji. Stara je bila 41 let. Uradna preiskava je ugotovila, da je njeno smrt zakrivila prevelika količina zdravila Phenobarbital, ki ga je pred leti jemala zaradi epilepsije. Mrliški oglednik je njeno smrt razglasil za samomor. Mnogi njeni prijatelji menijo, da temu ni tako.
Mnogi tabloidi pa so namigovali, da je bila žrtev t.i. "Hemingwayevega prekletstva".
GENETSKO PROGRAMIRANA ZA NESREČO
Ne tako malo sorodnikov Margaux Hemingway je živelo "na robu" in tudi naredilo samomor. Nekoč je rekla, da je "genetsko programirana" za nesrečo. Zgodovina njene družine na nek način to potrjuje. Njen praded Clarence je naredil samomor leta 1928. Trideset let kasneje je to naredil njen ded, Ernest. Leta 1966 je samomor naredila Ernestova sestra Ursula. Dvanajst let za njo tudi njen drugi brat, Lester. In Margaux je imela vse "predispozicije", da postane naslednja žrtev. Bila je dvakrat ločena, trpela je za bulimijo in bila alkoholičarka.
Med njo in njenim dedkom je moč potegniti kar nekaj vzporednic. Tako kot Ernest je tudi Margaux že v mladih letih pobegnila od doma in že kot mlada postala slavna. Kot uradna predstavnica in obraz za proizvajalca parfumov Faberge, je bila v mondenem svetu znana kot "Jet Set glamour girl". Njen bližnji prijatelj Rani Stoler se je je spominjal kot živahne, prijazne in z veliko karizmo. Vendar pa ji je slava na nek način predstavljala breme. Bila je prepričana, da je ne zasluži, zato ker je bila dobesedno slavna že ob rojstvu.
Kot so pravili njeni prijatelji, je Margaux poskušala živeti tako, kot so drugi pričakovali, da živi "Hemingway". V resnici pa je hotela biti samo ona, Margaux.
"SRAMOTA ZA PRIIMEK HEMINGWAY" SO PISALI TABLOIDI
Do leta 1976 se je odločila, da bo postala igralka. Njen prvi film se je imenoval "Lipstick" ("Šminka") in v njem je zaigrala tudi njena mlajša sestra Mariel. Odločitev pa se je izkazala za katastrofo. Kritiki in mediji so film raztrgali, prav tako njeno igro. In nekateri mediji so o njej pisali kot o "sramoti za priimek Hemingway".
Tudi njen ded se je s svojo slavo težko spoprijemal. Tako on kot Margaux sta se obrnila k alkoholu, kot izhodu iz pritiska, ki jima ga je povzročala slava. Ernesta je alkoholizem privedel tako daleč, da je v 50-ih letih komaj še kaj napisal. Poznavalci njegovega življenja tudi menijo, da je trpel za bipolarno motnjo (takrat imenovano manična depresija). Te motnje nikoli niso uradno diagnosticirali, je pa znano, da je v zadnjem letu dvakrat prostovoljno odšel na terapijo z elektrošokom.
Po izpovedih njenih prijateljev in sorodnikov, je Margaux spoznala, da je tudi sama na poti v propad. Odločila se je spopasti s svojimi odvisnostmi in je leta 1987 odšla na zdravljenje v slovito kliniko Betty Ford. Zdravljenje je menda uspelo in po nekaj mesecih je zgodbo o tem delila tudi z javnostjo. Takrat je bila ena redkih zvezd, ki je o svojih težavah z zasvojenostjo tudi javno spregovorila. Za to se je odločila, ker je na ta način želela pomagati drugim, ki trpijo zaradi zasvojenosti.
SAMOMOR ALI NESREČA? ... ALI PREKLETSTVO?
Malo pred smrtjo je Margaux želela ponovno obuditi svojo kariero. Dobivala je vloge, vendar so to bili večinoma nizkoproračunski filmi ali filmi posneti z videokamerami. Eden njenih zadnjih filmov je bil "Nevarni tovor" in njena igralska kolegica Rosemarie Belden se spominja, da je na setu večkrat morala leči od utrujenosti. Menda je imela težave s spanjem in bila razočarana, ker ni našla "sorodne duše". Njen bližnji prijatelj, Rani Stoler pa pravi, da je z njo govoril nekaj dni pred smrtjo in da je bila dobro razpoložena, tudi zato, ker je zaigrala v filmu Woodyja Allena, "Deconstructing Harry", kar bi ji lahko odprlo vrata do bolj kakovostnih filmov in režiserjev.
Pisateljica Loren Coleman pravi, da mnogi ljudje, ki storijo samomor pred njim dostikrat doživijo fazo lažne evforije, kjer se jim zdi, da gre vse tako, kot je treba in gladko. Sama meni, da je tudi Margaux pred smrtjo bila v tej fazi.
To bi lahko potrdilo ugotovitev o samomoru. Vendar pa njeni prijatelji menijo, da prevelike doze zdravila Margaux ni vzela nalašč, pač pa ponesreči. Vsekakor okoliščine njene smrti še vedno ostajajo zavite v meglo in verjetno nikoli ne bodo znane.
