V negostoljubnih predelih Južnega otoka Nove Zelandije se letni časi menjavajo skoraj v minuti. Od sončnih trenutkov do neurja sredi poletja. Pozimi je vse nad 600 metri nadmorske višine obdano z ledom, ponoči pa lahko zapade tudi več kot meter snega. Močni vetrovi večno šibajo pobočja, na katerih je živalskemu svetu tako rekoč nemogoče preživeti. Razen ptičji vrsti z latinskim imenom Nestor notabilis, med ljudmi bolj znani kot papiga kea ali planinski klovn, kar je ime, ki ga je dobila zaradi svojega oglašanja in vedenja.
V takem okolju se za to veliko in močno ptico dan oziroma boj za preživetje dneva začne zelo zgodaj. Ptica, ki jo je leta 1856 prvič strokovno opisal britanski ornitolog John Gould, se silno in nenavadno bori, da bi preživela. Kako se je znašla v tem negostoljubnem okolju, omenjeni prirodoslovec ni znal pojasniti. Ravno tako pa tudi drugi, ki so prišli za njim in so zato mnenja, da se je prilagodila in spremenila na številne načine. Sprva s svojo »obleko« ali »opremo«. Kea ima perje odporno proti vodi, ki prekriva debelo plast puha, in neverjetno močan kljun, ki spominja na švicarski nožek z rezili za zbadanje, luknjanje, rezanje, kopanje in drobljenje. Dovolj za surov mraz in redko rastlinje v tem pustem okolju.
Kljub vsemu pa je radovednost ena najpomembnejših lastnosti, ki si jih je ta papiga sčasoma pridobila. Za življenje v negostoljubnem okolju je pomembno opaziti vsako nevarnost, ravno tako pa tudi vsako sled hrane, ki je nikoli ni dovolj kljub dejstvu, da je kea vsejed. Zato se ne brani rastlin, živih ali poginulih sesalcev in celo izletniških košar. Prebivalci in obiskovalci Južnega otoka dobro vedo za to njeno nagnjenje. S prodornim krikom "keeeaaa" se papiga odpravi v napad. Skoraj vsaka steza ali parkirni prostor je pod budnim očesom ene ali več »band« teh letečih tatov.
Ker je kea po naravi radovedna, se rada igra, smuča po snežnih pobočjih in ledenih kamnih in se drsa po strehah. Ravno ta zvedavost, ki je vrsto prilagodila za življenje v težkih razmerah, je na ironičen način kriva za upadanje populacije.
Vsaka ptica, tako kot pravi profesionalec, sprva vešče obdeluje žrtev – se šopiri in šali kakor klovn in čaka, da jo bo kdo nahranil. Če je nihče ne postreže, je tu kup stvari, na katerih lahko preizkusi ostrino kljuna: smučarska oprema, nahrbtniki, letve na oknih, avtomobilske gume ali izpuh ...
Poleg tega ji nič ne uide, še posebno, če je novo. Kakršenkoli neznan predmet, ki je ostal na tleh, bo izginil v nekaj trenutkih. Odnesla ga bo, čeprav ni užiten. Tako so izginjali čevlji, kape, kemični svinčniki ali majhni fotoaparati.
V 19. stoletju so evropski priseljenci na gorskih obronkih začeli pasti ovce, kea pa je izkoristila prednost novega vira prehrane. S svojim ostrim kljunom je brskala po živih ovcah in iskala salo okoli ledvic, kar je pripeljalo do okužb in pogostih smrti ovc. Zato so za vsako ubito ptico delili denarne nagrade. Ocenili so, da je bilo do leta 1970, ko je bila izplačana zadnja nagrada, ubitih okoli 150.000 papig.
Papigi pripisujejo različno nagajivost. Tako je baje neki turist ostal brez potnega lista, ker je ptica kakor vrhunski žepar olajšala njegovo pisano torbo. Neverjetno pa je, da kea ni vedno brezobzirna, saj je neki planinec, ki mu je izginila kamera, naslednji dan izvedel, da ga čaka v turistični agenciji nekaj kilometrov stran. Papiga je, kot so povedali zaposleni, kamero pustila pred vrati pisarne. Kljub vsej napadalnosti pa se bo jata hitro in brez težav pognala v nebo, če jo bodo pregnali razjarjeni turisti, ki so siti nagajivosti.
Vendar pa v nebo nad Novo Zelandijo poleti vedno manj jat. Ocenjujejo, da je ostalo okoli 1200 primerkov, manj kot sto jat, saj ena vsebuje 13 ptic. Papiga, ki je preživela zaradi radovednosti, je zaradi nje tudi v nevarnosti. Človek je njen največji sovražnik in očitno ji ne oprosti, da svoj kljun zabada vsepovsod. Tako je bilo od nekdaj.
Redke primerke te papige je v naravi moč videti le na obronkih Južnih Alp na Novi Zelandiji. Večinoma jih zato, da bi vrsto zaščitili in ji omogoči preživetje, vzgajajo v ujetništvu. Ali bo program zaščite omogočil, da bodo mladiči zopet prihajali na svet tudi v naravi?
Kea je že nekaj let pod strogo zaščito. Odstrel ptice je prepovedan in za kršitelje so predvidene visoke denarne kazni. Naravoslovci se trudijo, da bi jo zadržali v bivališčih, ki so oddaljena od človeških naselbin in cest, kjer bi jih njihova nagajivost lahko ogrozila.
OSEBNA IZKAZNICA
Ime – Nestor notabilis
Dolžina – od 46 do 50 centimetrov
(samci so za 20 odstotkov daljši od samic)
Razpon kril – več kot meter
Teža – samci okoli 960 gramov, samice 780 gramov
Barva perja – olivna s črnimi obrobami, modra na krilih in oranžna pod krili. Mladiči imajo okoli oči rumenkasto perje, ki sčasoma potemni
Prehrana – neverjetno raznovrstna, rastlinska in živalska
Razmnoževanje – pari se od junija naprej. Samica v preprosto gnezdo na tleh ali v grmovju, najpogosteje pod koreninami dreves v bukovih gozdovih, izleže od
tri do pet jajc.
Bivališče – gorska območja, pašniki, grmičevje, gozdovi, pogosto tudi gozdički v bližini človeških naselij
Razprostranjenost – novozelandski Južni otok, v glavnem v rezervatih in nacionalnih parkih
Status – pred izumrtjem, število se zmanjšuje
Življenjska doba – 50 let v ujetništvu
