Benediktinski samostan Podlažice v Bohemiji, današnji Češki, je bil v 13. stoletju eden od svetilnikov znanja v sicer temačnem srednjem veku. V njem so menihi, ki so zaprisegli, da bodo življenje posvetili asketskemu in pobožnemu življenju po naukih sv. Benedikta, pridno prepisovali in ilustrirali rokopise sposojene in pridobljene iz drugih samostanov in knjižnic. Pri tem delu se je še posebej odlikoval mladi menih Herman, ki je dobil vzdevek Puščavnik, ker je svoje poslanstvo videl prav v izdelavi manuskriptov. Veljal je za tihega, samotarskega in pobožnega. Potem pa je neznano zakaj prelomil svojo meniško zaobljubo. S tem je močno razjezil opata samostana, ki mu je zato izrekel grozljivo kazen: živ bo zazidan in bo umrl od žeje in lakote brez upanja na beg.
Večer pred dnevom, ko naj bi kazen izvršili, je Herman opata rotil za življenje. Ker se opat ni hotel omehčati, mu je Herman v zadnjem obupanem poskusu dejal:
"Mi boš prizanesel, če v eni sami noči napišem manuskript, ki bo vseboval vse znanje tega sveta in prinesel slavo samostanu za vse večne čase?"
Opat je nekaj časa premišljeval, potem pa pristal. Vedel je, da je Herman izvrsten ilustrator, takšna knjiga pa bi samostanu prinesla slavo, obiske romarjev in s tem donacije. Toda - ali bo Herman lahko izpolnil svojo obljubo? Pisanje in ilustriranje manuskriptov je mukotrpno in natančno delo, ki terja veliko časa.
Tega tudi Herman tega ni vedel. Z obljubo si je kupil nekaj časa, vendar vsekakor ne dovolj za tako obsežen projekt. Vseeno je začel. Za delo je izbral največji pergament, ki je bil na voljo. Vendar je po nekaj urah vedoč, da je to misija nemogoče, tudi sam začel obupavati. Za pomoč se je obrnil k Bogu. Molil je in ga rotil, naj mu pomaga, vendar iz Nebes ni bilo odgovora.
Zato je v obupu mladi menih oči od neba obrnil navzdol, k Peklu. In res se je v njegovi celici naenkrat začelo kaditi.
Iz dima se je prikazala postava z veliko, luskami prekrito glavo in zelenim obrazom, majhnimi, rdeče se svetlečimi očmi, rokami in nogami, ki so se namesto s prsti končale s kremplji ter usti, iz katerih sta molela dva jezika, kot kači ... Bil je sam Lucifer, padli angel, gospodar Pekla. Njegovo uho je prisluhnilo Hermanovim prošnjam. In Lucifer je bil Hermanu pripravljen pomagati. Seveda ne zastonj. Za plačilo mu bo menih predal svojo dušo. Herman, ki še ni bil pripravljen umreti, je pristal. Hudič je nekajkrat zamahnil s svojimi rokami in črnilo ter barve so začele polniti strani pergamenta. Še pred sončnim vzhodom je v meniški celici nastala knjiga, velika kot majhen otrok, težka kot odrasel moški in opremljena s čudovitimi črkami in slikami. Na enem od pergamentov pa je "avtor", Lucifer, v knjigo vstavil tudi svoj avtoportret. Po drugi verziji je portret pravega avtorja narisal Herman. Kakorkoli že, prav zaradi "avtorjevega potreta" je knjiga dobila ime "Hudičeva Biblija".
Hermanu je tako Lucifer rešil življenje. Vendar, ko se je mladi menih zavedel, kaj je storil, ga je spopadla panika. In obrnil se je k sv. Mariji Devici s prošnjo, naj ga odreši večne pogube, ki si jo je nakopal. Mati Božja se je v resnici prikazala in iztegnila roke v pomoč, toda Herman je v tistem trenutku umrl. Lucifer svojega plena pač ni hotel izpustiti.
Tako vsaj govori legenda o največjem manuskriptu na svetu, knjigi dolgi 92 cm, široki 50 cm in debeli 22 cm, ki jo hranijo v Nacionalni knjižnici v švedski prestolnici Stockholm.
Kaj je res?
Nekatere stvari iz legende so resnične ali pa vsaj blizu resnici. Manuskript, ki ga imenujejo Codex Gigas, kar preprosto pomeni "Velika knjiga", je nastal na Češkem, po vsej verjetnosti v 13. stoletju. Glede na stil pisanja in ilustracij, je zelo verjetno delo enega samega človeka. Zares vsebuje "vse znanje sveta", no vsaj veliko tega, saj so vanjo poleg religioznih tekstov - kompletne Vulgate (latinskega prevoda Biblije) - vključena tudi druga takrat popularna dela, kot so celotna enciklopedija škofa Izidorja iz Seville, kronika Kozme Praškega, zgodovina Judov rimskega zgodovinarja Jožefa Flavija, knjiga o "umetnosti medicine" in dve knjigi Konstantina Afriškega.
Knjigo velikanko zares pripisujejo menihom, pravzaprav enemu, ki pa uradno ni znan. Vsekakor pa knjiga ni nastala v eni noči, saj je to res nemogoče. Zgodovinarji so izračunali, da bi en sam srednjeveški ilustrator in pisec manuskriptov za tako obsežno delo porabil tudi do 20 let, morda celo 30. Razumeti je namreč treba, da so ilustratorji za izdelavo enega lista porabili po več ur (napak ni smelo biti), lahko pa so delali le po nekaj ur na dan, običajno ob dnevni svetlobi, ker je svetloba sveč preslaba za tako natančno delo.
Tudi tega, ali je zares nastala v samostanu v Podlažicah, ni moč dokazati. Samostan je bil namreč uničen v Husitski revoluciji v 15. stoletju (husiti so bili česki protestanti, ki jih je vodil Jan Hus). Je pa knjiga kmalu po nastanku postala del knjižnice v cisterijanskem samostanu v Sedlecu, potem pa je do konca 16. stoletja bila zaklad večih samostanov, nazadnje samostana Broumov, kjer so se nekoč z njo pobahali pred samim nemškim cesarjem Rudolfom II. Habsburškim, ki je prišel na obisk. Rudolfa je knjiga prevzela. Opata je prosil, če si jo lahko izposodi, z obljubo, da jo bo vrnil, ko jo bo prebral. In ker cesarju težko rečeš ne, so mu jo posodili. Vendar pa vsi vemo, kako je z izposojenimi knjigami ... Rudolf II. manuskripta samostanu nikoli ni vrnil in tako je pristal na cesarskem gradu v Pragi kot del njegove zbirke.
Nekaj več kot pol stoletja kasneje pa so Prago, takrat prestolnico nemškega cesarstva, razdejali Švedi, ki so v 30-letni vojni med katoliki in protestanti, ki je divjala v nemškem cesarstvu, priskočili na pomoč protestantom. Codex Gigas in celotno cesarsko zbirko so zaplenili kot vojni plen ter ga odnesli v Stockholm. Tam je kodeks postal del Švedske kraljeve knjižnice, ki je leta 2007 postala Švedska nacionalna knjižnica in kjer ga hranijo še danes.
Knjiga neprecenljive vrednosti je postavljena v sobi z pridušeno svetlobo in ni odprta, lahko pa si tam ogledate film, ki prikazuje zgodbo o tej nenavadni knjigi.
Knjiga, ki danes obsega 310 listov, jih je originalno imela 320, vendar ni znano kdo, kdaj in zakaj je te liste iz nje iztrgal.
